Jedro

Garant - tožeča stranka - se je v danih garancijah zavezal, da bo plačal carino, druge uvozne davščine in obresti za blago, ocarinjeno med veljavnostjo garancije, če tega v predpisanem roku ne bo storil carinski zavezanec ali podjetje, ki je v carinskem postopku pooblaščenec carinskega zavezanca (špedicija). Njegova garancija velja za plačilo vseh carinskih obveznosti, ki se nanašajo na naročnika garancije, nastanejo pa v času, za katerega je bančna garancija izdana. Časovna omejitev velja le za nastanek carinskih obveznosti, ne pa tudi za uveljavljanje njihovega plačila. Glede na to, da so bili pogoji, navedeni v bančnih garancijah, izpolnjeni, nastopi s tem za garanta obveznost poravnave carinskih obveznosti (1. odst. 1083. člena ZOR).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je pri SDK RS, podružnici ... vložila nalog za izvršitev plačila 153,220.205,00 SIT in 21,158.633,00 SIT in tudi prejela navedena zneska iz sredstev tožeče stranke, ki nastopa kot garant za podjetji ... in ... za zavarovanje plačila carine, drugih uvoznih davščin in obresti. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da so njene obveznosti iz garancij prenehale, izročitev garancij in plačilo 174.378.838,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti, hkrati pa ji je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo prvostopno sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen denarni zahtevek. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je mnenja, da dane garancije niso prenehale. Pritrdilo je obrazložitvi prvega sodišča, da rok veljavnosti spornih garancij ne pomeni, da bi jih beneficiar moral tudi uveljavljati v tem času.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje. V reviziji tožeča stranka navaja, da po poteku roka garancije beneficiar ne more več uveljavljati plačila iz garancije. Pri tem se med drugim sklicuje na nasprotje določil v 3. točki Odloka o pogojih za dviganje blaga izpod carinskega nadzorstva pred vplačilom carine in drugih uvoznih davščin (Ur.l. SFRJ, št. 2/82) in pravilno razlago v smislu zakona o obligacijskih razmerjih. Po njenem mnenju je tudi tožena stranka s svojim ravnanjem smiselno priznala neveljavnost garancij.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu R Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku). Tožena stranka se je v odgovoru na revizijo sklicevala na odločbi sodišč prve in druge stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Določilo 1. odstavka 1083. člena zakona o obligacijskih razmerjih določa, da prevzema banka, v spornem razmerju tožeča stranka, obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), v spornem razmerju toženi stranki, da mu bo poravnala obveznosti, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji.

Garant - tožeča stranka - se je v danih garancijah zavezal, da bo plačal carino, druge uvozne davščine ter obresti za blago, ocarinjeno med veljavnostjo garancije, če tega v predpisanem roku ne bo storil carinski zavezanec ali podjetje, ki je v carinskem postopku pooblaščenec carinskega zavezanca (špedicija). Obveznost garanta, ki izhaja iz besedila garancij, je jasna. Njegova garancija velja za plačilo vseh carinskih obveznosti, ki se nanašajo na naročnika garancije, nastanejo pa v času, za katerega je bančna garancija izdana. Časovna omejitev velja le za nastanek carinskih obveznosti, ki spadajo v okvir dane garancije, ne pa tudi za uveljavljanje njihovega plačila. Stališče sodišč prve in druge stopnje glede omenjenega pravnega vprašanja je zato pravilno.

Med pravdnima strankama tekom gospodarskega spora ni bilo sporno, da carinski zavezanec ni plačal carinskih obveznosti. Prav tako ni bilo sporno, da je bila bančna garancija vnovčena za blago, ki je bilo carinjeno v času trajanja bančne garancije. Pogoji, navedeni v bančnih garancijah, so bili torej izpolnjeni, s tem pa je nastopila za garanta obveznost poravnave carinskih obveznosti (1. odst. 1083. čl. zakona o obligacijskih razmerjih).

Izdane garancije so bile v skladu z določili Odloka o pogojih za dviganje blaga izpod carinskega nadzorstva pred vplačilom carine in drugih uvoznih davščin (Ur.l. SFRJ, št. 2/82). Tudi pri sklicevanju na citirani odlok je potrebno imeti pred očmi konkretne garancije, ki so predmet tega spora. Iz njihovega besedila pa jasno izhajajo obveznosti garanta, kot so bile predhodno že obrazložene. Zato se revident ne bi mogel z uspehom sklicevati na neke nejasnosti določil odloka tudi če bi te res obstajale.

Glede na navedeno in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (386. čl. ZPP).