Jedro

Po določbi 274.člena ZPP se izda sklep, s katerim se tožba zavrže in se o zavrženju tožbe ne odloča s sodbo. Sodišče skladno z določbo 128. člena ZPP izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa in o tožbenem zahtevku se odloča s sodbo. Sodišče prve stopnje pa pod II. točko izreka ni odločalo o tožbenem zahtevku, temveč je zavrglo (delno) tožbo in zato bi o zavrženju moralo odločiti s sklepom.

Sodišče prve stopnje je, kar je pritožbeno nesporno, ugotovilo, da je izven zakonska skupnost med sedaj pravdnima strankam prenehala v letu 2009 in zato tožene stranke ni mogoče šteti kot ožje povezane osebe v smislu določbe 18. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v času sklepanja sporazuma o delitvi skupnega premoženja 15. 11. 2012 insolventna ob upoštevanju 14. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je poslovni delež, ki ga je tožeča stranka prejela na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja v času sklepanja sporazuma vreden ″0″ (nič) EUR.

Sodišče prve stopnje pa je nato podalo ne le nejasne razloge ampak tudi razloge, ki so sami s sabo v nasprotju, ko je presodilo, da je tožena stranka s sporazumom o delitvi skupnega premoženja sicer prejela premoženje skladno z določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa vendarle ga ni prejela brez nasprotne izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane II., III. in IV. točke izreka odločbe se ugodi in se odločba v tem obsegu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 446/2017 z dne 6. 11. 2019 izreklo: ″I. Postopek se ustavi v delu, ki glasi: ″1. Ugotovi se, da je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz ..., opr. št. SV 834/11 z dne 29. 7. 2011, ki ga je na nepremičninah z ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6 in ... 326/415 ustanovila tožeča stranka zaradi zavarovanja terjatve v višini 350.000,00 EUR z datumom zapadlosti 29. 7. 2061, ničen. 2. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba zemljiškega dolga z ID omejitve ...30334 (za zavarovanje terjatve v višini 350.000,00 EUR z rokom zapadlosti 29. 7. 2061) pri nepremičninah z ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6, ki je bila v zemljiški knjigi izvedena pod Dn. št. 8000072892/2011 z dne 8. 8. 2011, in se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ta zemljiški dolg pri teh nepremičninah izbriše.″ II. Tožba se zavrže v delu, ki glasi: ″Ugotovi se, da je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz ..., opr. št. SV 835/11 z dne 29. 7. 2011, ki sta ga na nepremičnini z ID znakom ... 326/415 ustanovila tožeča stranka in tožena stranka zaradi zavarovanja terjatve v višini 1.000.000,00 EUR z datumom zapadlosti 29. 7. 2061, ničen. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba zemljiškega dolga z ID omejitve ...98339 (za zavarovanje terjatve v višini 1.000.000,00 EUR z rokom zapadlosti 29. 7. 2061) pri nepremičnini z ID znakom ... 326/415, ki je bila v zemljiški knjigi izvedena pod Dn. št. 8000072902/2011 z dne 8. 8. 2011, in se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ta zemljiški dolg pri tej nepremičnini izbriše. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki po stečajni upraviteljici A. L. izročiti zemljiško pismo št. 20/12, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru na podlagi pravnomočnega sklepa Dn 8000072902/2011 z dne 8. 8. 2011, ki je bil izdan na podlagi notarskega zapisa Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga notarja S. G. iz ..., opr. št. SV 835/11 z dne 29. 7. 2011 za zavarovanje v znesku glavnice 1.000.000,00 EUR na parceli št. 326/415 k.o. ... .″ III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Ugotovi se, da je Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz ..., opr. št. SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012, ki sta ga sklenila tožeča stranka in tožena stranka, ničen. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko nima pravnih učinkov in se razveljavi Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz ..., opr. št. SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke pri nepremičninah ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6 do celote in pri nepremičnini z ID znakom ... 326/415 do deleža 1/2 (pri deležu z ID osnovnega položaja ...3403), ki je bila izvedena pod Dn. št. 292142/2012 z dne 20. 12. 2012, in se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje stanje tako, da se pri nepremičninah ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6 ponovno vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke B. T., EMŠO ..., do celote (1/1), in da se pri nepremičnini z ID znakom ... 326/415 ponovno vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke B. T., EMŠO ..., do deleža 1/2. Tožena stranka je dolžna izprazniti nepremičnino z ID znakom parcela ... 1657 in stavbo z ID znakom stavba ... 750, ki stoji na tej parceli na naslovu ..., ter jo prostega oseb in stvari izročiti v stečajno maso tožeče stranke. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba služnosti stanovanja z ID omejitve ...41580 pri nepremičnini z ID znakom ... 326/415, ki je bila v korist tožeče stranke B. T. v zemljiški knjigi izvedena pod Dn. št. 292189/2012 z dne 20. 12. 2012, in se pri navedeni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se navedena služnost stanovanja pri tej nepremičnini izbriše.″ IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške postopka v znesku 8.620,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki zatrjevali: tožeča stranka je v tožbi z dne 30. 8. 2017 in nadaljnjih vlogah trdila : (-) da je 29. 7. 2011 sklenila notarski zapis Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga opr. št. SV 834/11 na nepremičninah parc. št. 1657, 1625/1, 1626/1, 1611/1, 1611/6, vse k.o...., katerih lastnica je do celote, za zavarovanje dolga v znesku 350.000,00 EUR z zapadlostjo 29. 7. 2061 ter da sta istega dne sedaj pravdni stranki sklenili notarski zapis Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga opr. št. SV 835/11 pri nepremičnini parc. št. 326/415 k.o. ..., katere lastnika sta vsak do ½, za zavarovanje dolga v znesku 1.000.000,00 EUR z zapadlostjo 29. 7. 2061; (-) da sta pravdni stranki 15. 11. 2012 sklenili notarski zapis Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti opr. št. SV 1350/12, iz katerega izhaja, da sta zunajzakonska partnerja, ki ne živita več na istem naslovu in sta si premoženje razdelila tako, da je tožena stranka prejela vse nepremičnine, in sicer tako parcele v k.o. ..., ki so bile posebno premoženje tožeče stranke, kot tudi parcelo v k.o. ..., ki je njuno skupno premoženje, tožeča stranka pa je obdržala 95,0555 % poslovni delež v družbi G. d.o.o. in pravico dosmrtnega bivanja v hiši na parc. št. 326/415 k.o. ...; (-) da je 21. 6. 2013 začet postopek prisilne poravnave nad družbo G. d.o.o., dne 6. 5. 2014 pa je bil nad družbo začet stečajni postopek; (-) da je 21.6. 2017 bil nad tožečo stranko začet postopek osebnega stečaja; (-) da je tožeča stranka v letih 2010 in 2011 že imela dolgove in so bili zaradi tega v teku izvršilni postopki, med drugim pred Okrajnim sodiščem v Žalcu pod In 239/2010 zaradi izterjave 21.196,72 EUR s pripadki in pod In 85/201 zaradi izterjave 70.000, 00 EUR s pripadki in za zavarovanje obeh dolgov sta bili v zemljiški knjigi pri nepremičninah tožeče stranke (v k.o. ...) vknjiženi hipoteki prva z dne 22. 12. 2010, druga z dne 12. 5. 2011 in tožeča stranka je nato 29. 7. 2011 na vseh svojih nepremičninah ustanovila fiktivni zemljiški dolg v višini 350.000,00 EUR namenjen oškodovanju upnikov oziroma zavarovanju njenih nepremičnin pred posegi drugih upnikov, iz istih nagibov sta sedaj pravdni stranki 29. 7. 2011 sklenili še Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga za zavarovanje fiktivnega dolga 1,000.000, 00 EUR na nepremičnini parc. št. 3267415 v k.o. ..., katere lastnika sta bila vsak do polovice; (-) da sta Akta o ustanovitvi zemljiških dolgov (SV 834/11 in 835/11) in Sporazum SV 1350/12 bili sklenjeni v škodo stečajnih upnikov oziroma v škodo stečajne mase tožeče stranke, ker je tožeča stranka bila že v letih 2010 in 2011 zadolžena in insolventna, v teku so bili izvršilni postopki, zemljiški dolg je bil ustanovljen za zavarovanje fiktivnih terjatev, saj tožeča stranka ni nikoli prejela prejeli zneska 350.000,00 EUR ali pravdni stranki 1.000.000,00 EUR in sta akta o ustanovitvi zemljiškega dolga nična, saj zasledujeta nemoralen cilj in imata nedopustno podlago; (-) da je svoje posebno nepremično premoženje, ki ga je dobila kot darilo od staršev obremenila z zemljiškim dolgom in ga nato odsvojila toženi stranki, v zameno pa je obdržala poslovni delež družbe, nad katero se je po sedmih mesecih začel postopek prisilne poravnave in nato stečaj, poslovni delež je bil brez vrednosti, saj je bila družba G. d.o.o. ob sklenitvi Sporazuma insolventna in je tožeča stranka to vedela, tožeča stranka je na podlagi Sporazuma pridobila le pravico dosmrtnega užitka stanovanja v hiši na parceli št. 326/415 k.o. ..., ki je bilo skupno premoženje pravdnih strank, kar očitno dokazuje nedopusten nagib pri sklepanju Sporazuma, zunajzakonska skupnost pravdnih strank nikoli ni razpadla, saj še zmeraj skupaj živita na naslovu ..., kjer ima tožena stranka prijavljeno stalno prebivališče, tožeča stranka pa ima tam dosmrtni užitek stanovanja; (-) če sodišče ne bi ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, tožeča stranka podredno izpodbija sklenjen Sporazum po določilih ZFPPIPP; (-) da je tožeča stranka imela na dan 23. 1. 2014 dolg do banke A d.d. že v znesku 208.124,35 EUR in izvršilna postopka In 239/2010 in In 85/2011 nista bila ustavljena zaradi plačilne sposobnosti tožeče stranke, saj si je morala sredstva za poplačilo izposoditi (se dodatno zadolževati), upnika v izvršilni zadevi sta terjatvi dobila poplačana šele več let po zapadlosti; (-) da so se dolgovi tožeče stranke začeli kopičiti, ko sta bili pravdni stranki še v zunajzakonski skupnosti, posledično pa sta želeli zavarovati nepremično premoženje pred nadaljnjimi posegi upnikov; (-) da sta pravdni stranki imeli prijavljeno skupno gospodinjstvo od 27. 6. 1984 do 26. 10. 2011, skupaj pa sta živeli tudi po tem datumu, iz notarskih zapisov aktov o ustanovitvi zemljiških dolgov izhaja, da sta pravdni stranki na dan 29. 7. 2011 skupaj živeli na naslovu ... in ne drži bi življenjske skupnosti razpadla v letu 2009; (-) da je bila parcela št. 326/415 k.o. ... kupljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank in predstavlja njuno skupno premoženje, hiša je bila zgrajena s skupnimi sredstvi obeh pravdnih strank, pridobljenimi z delom, obe pravdni stranki sta bili zaposleni in prejemali plačo, kar priznava tožena stranka, tudi krediti, ki jih omenja tožena stranka, so bili skupni krediti, če so bili namenjeni skupni gradnji, zato ni mogoče trditi, da je kredite odplačevala tožena stranka, pa tudi če je kredit odplačevala tožena stranka, je odplačevala iz skupnih sredstev, saj plače (in drugi prihodki iz dela) zunajzakonskih partnerjev predstavljajo skupno premoženje; (-) da je parcelo št. 1657 k.o. ... dobila na podlagi darilne pogodbe od strica, zato gre za njeno posebno premoženje, na tej parceli stoji hiša z ocenjeno vrednostjo 55.990,00 EUR, preostale parcele v k.o. ... (št. 1625/1, 1626/1, 1611/1 in 1611/6), ki so bile pridobljene na podlagi prodajne pogodbe in predstavljajo skupno premoženje pa v naravi predstavljajo travnik in gozd v skupni vrednosti 3.324,00 EUR; (-) da je tožeča stranka na toženo stranko prenesla svoje posebno premoženje in svoj delež na skupnem premoženju, sama pa je prejela 95,06 % poslovni delež v družbi G. d.o.o., ki je bil na dan 15. 11. 2012 brez (tržne) vrednosti in ker je tožeča stranka bila kot direktor od 21. 2. 2003 do 6. 5. 2014 seznanjena s poslovanjem družbe G. d.o.o., je vedela za njeno nelikvidnost in insolventnost v letu 2011,saj je družba imela že v poslovnem letu 2011 več obveznosti kot prihodkov, poslovala je z izgubo in ni bila sposobna tekoče poravnavati svojih obveznosti, tožeča stranka je dva meseca pred začetkom stečajnega postopka (6. 5. 2014) svoj 95,06 % poslovni delež brezplačno odsvojila sinu J. T.; (-) da je imela na dan 23. 1. 2014 dolg do upnika banka A d.d. na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 20/03 DKDEV z dne 25. 9. 2003 v znesku 208.124,35 EUR, kar izhaja iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 22941/2014 z dne 26. 2. 2014, sklepa o predhodni odredbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 295/2014 z dne 2. 6. 2014, sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 295/2014 z dne 18. 4. 2016, sodbe višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 609/2016 z dne 2. 3. 2017, s tem da je dolg do višine 184.240,00 EUR poplačala družba G. d.o.o., ki je k Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 20/03 DKDEV z dne 25. 9. 2003 pristopila kot solidarni porok, tožeča stranka pa tega dolga ni niti delno poplačala, banka A d.d. je še odprto razliko dolga 50.739,17 EUR prijavila v postopku osebnega stečaja; tožena stranka je navajala: (-) da je bila tožeča stranka v začetku leta 2012 plačilno in pridobitno sposobna, saj je v enem letu po začetku izvršilnih postopkov poravnala dolg v višini 91.196,72 EUR, zaradi česar sta bili izbrisani zaznambi izvršbe, da je do leta 2014 tožeča stranka opravljala poslovodno funkcijo v družbi G. d.o.o., kar vse kaže, da je imela tožeča stranka v letu 2010 in 2011 vir dohodkov, s katerimi je leta 2012 plačala svoje obveznosti; (-) da tožeča stranka neutemeljeno zahteva ugotovitev ničnosti Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 835/11 tudi za lastniški zemljiški dolg, ki ga je ustanovila tožena stranka na svoji 1/2 nepremičnine v k.o. ... in s tem brez pravne podlage posega v pridobljeno stvarno pravico tožene stranke, tožeča stranka pa ni navedla, ali sta zemljiška dolgova veljavno nastala, to je na podlagi enostranskega pravnega posla, z vpisom stvarne pravice v ZK in izstavitvijo zemljiškega pisma, prav tako ni navedla, ali sta bili zemljiški pismi izdani in prevzeti s strani lastnikov nepremičnin, saj v nasprotnem primeru zemljiški dolg ni nastal; (-) da se tožena stranka strinja, da ne obstajajo terjatve, ki naj bi bile zavarovane z zemljiškim dolgom, vendar v obravnavani zadevi niti niso podane okoliščine, ki bi ogrožale vrstni red poplačila upnikov v korist imetnika zemljiškega pisma, saj tožeča stranka ne navaja nobenih poslov, ki naj bi bili zavarovani z zemljiškim pismom in imeli zato boljši vrstni red za poplačilo; (-) da sta pravdni stranki bili izven zakonska partnerja od leta 1978 do leta 2009, rodili so se trije otroci (1978 mrtvorojen, 1981 in 1994) in do konca leta 2009 sta pravdni stranki živeli z družino pri starših tožene stranke na naslovu ...; (-) da sta sedaj pravdni stranki 16. 3. 1998 kupili nepremičnin ID znak ... 326/415, vsaka do polovice celote, gradnjo hiše je pretežno oziroma v večji meri financirala tožena stranka iz svojih mesečnih prihodkov in z najemom posojil pri takratni banka B d.d., skupna vrednost investicijskih stanovanjskih posojil od leta 2003 dalje znaša več kot 30.000 EUR, ki jih je nedavno odplačala izključno tožena stranka, veliko gradbenih del na stanovanjski hiši je opravil sin pravdnih strank J. T., ki na trgu opravlja gradbeno dejavnost, pred vselitvijo je oče tožene stranke dal hčerki darilo v višini 10.000 EUR, kar je tožena stranka porabila za nakup otroške sobe; (-) da so se prva večja nesoglasja so se med pravdnima strankama pričela že leta 2005 in konec leta 2009 sta se pravdni stranki dokončno razšli in tožena stranka se je z obema otrokoma preselila od svojih staršev v novo zgrajeno hišo na naslovu ...; (-) da sta 15. 11. 2012 pravdni stranki formalno uredili premoženjsko razmerje; (-) da je 9. 1. 1980 tožeča stranka nepremičnino parc. št. 1657/0 k.o. ... kupila od I. K. in je ni podedovala, saj se je dedovanju po obeh starših odpovedala niti je ni dobila kot darilo; (-) da sta 16. 3. 1998 pravdni stranki na podlagi Kupoprodajne pogodbe kupili parcele 326/142 k.o. ... (sedaj ... 326/415), vsaka do polovice; (-) da je 15. 11. 2001 tožeča stranka od B. B. in D. kupil parcele v k.o. ... (par. št. 1625/1,1611/1 in 1626/1), večino kupnine je zagotovila tožena stranka, zato nepremičnina ne predstavlja posebnega premoženja tožeče stranke, dobljenega na podlagi darilne pogodbe; (-) da je 7. 4. 2003 tožeča stranka kupila od J. G. parcelo v k.o. ... (parc. št. 1611/6), pri čemer je del denarnih sredstev zagotovila tudi tožena stranka; (-) da je 28. 4. 2003, 20. 4. 2004 in 18. 5. 2005 tožeča stranka kupila osnovni kapital v skupni višini 296.375,00 EUR oziroma 95,05 % poslovni delež v družbi G. d.o.o., denarna sredstva je pridobila na podlagi kredita, ki ga je tudi odplačevala tožeča stranka; (-) da toženi stranki prihodki tožeče stranke iz zaposlitve niso poznani, prepričana pa je, da je imela tožena stranka bistveno višje in redne mesečne prihodke, v času trajanja izven zakonske zveze je bilo celotno breme vzgoje, varstva in preživljanja obeh otrok na toženi stranki, tožeča stranka je bila pogosto zdoma in se za preživljanje otrok nikoli ni zanimala, niti ni finančno prispevala k preživljanju otrok in drugim stroškom, ki jih ima vsaka družina; (-) da sta zaradi navedenega pravdni stranki razdelili skupno premoženje na način, kot je določeno v notarski listini SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012 in vsebina sporazuma ne morebiti nična, saj sta pravdni stranki pošteno in razumno ocenili vsaka svoj prispevek k nastanku skupnega premoženja, ker je tožena stranka bistveno več prispevala pri nakupu in gradnji stanovanjske hiše, zato je ta del skupnega premoženja postal njena izključna last, prav tako je tožena stranka prispevala večino kupnine za nakup nepremičnin v k.o. ..., tožeča stranka je za 95,05 % poslovni delež v družbi G. d.o.o. plačala znatna finančna sredstva in je poslovni delež nominalno znašal 296.375,00 EUR, takšne vrednosti vse nepremičnine skupaj ne dosegajo, kar dodatno kaže na dejstvo, da sta pravdni stranki zasledovali čim bolj pravično delitev skupnega premoženja; (-) da je osebno služnost zahtevala tožeča stranka v zameno za podpis Sporazuma v notarski obliki, vendar osebne služnosti ni izvrševala niti en dan, zato tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek v tem delu, saj ima tudi sama interes, da se osebna služnost izbriše iz zemljiške knjige; (-) da na podlagi določil ZFPPIPP pravno varstvo upnikov ni podano, saj 15. 11. 2012 pravdni stranki že dlje časa nista bili več ožje povezani osebi, ker je zakonska zveza razpadla konec leta 2009, podan ni objektivni izpodbojni pogoj, da je tožena stranka prejela premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti nasprotno izpolnitev, ker je tožena stranka v pretežni meri ustvarila in plačala nepremično premoženje, zato je logično, da ji je pripadlo to premoženje, izkazan ni niti subjektivni izpodbojni pogoj, ker tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti v kakšni finančni situaciji je njen bivši partner, ko se je sklepal Sporazum o delitvi skupnega premoženja, saj od konca leta 2009 ni več živela s tožečo stranko v izven zakonski skupnosti, tožena stranka finančne situacije tožeče stranke ni poznala niti v času obstoja izven zakonske skupnosti, ker pravdni stranki nikoli nista imeli skupnih financ; (-) da dolg do banke A d.d. na dan 23. 1. 2014 ni znašal 208.124,35 EUR, temveč 50.739,17 EUR, kot izhaja iz prijave terjatev v stečajni postopek St 2045/2017 in tožena stranka predvideva, da je ta dolg povezan s poroštvom tožeče stranke, kar kaže na to, da je celotne prihodke vlagala v gospodarsko družbo G. d.o.o., medtem, ko je tožena stranka svoje prihodke in darila svojih staršev vlagala v preživljanje družine, gradnjo družinske hišo in pred tem v nakup nepremičnin, ki so bile s sporazumom o razdelitvi premoženja prenesene na njo; (-) da je tožeča stranka leta 2012 poravnala 91.196,72 EUR dolga in v času do začetka osebnega stečaja še 150.000,00 EUR, kar pomeni, da tožeča stranka ni bila zadolžena; (-) da drži, da nominalna vrednost 95,05 % poslovnega deleža v znesku 296.375 EUR ni enaka tržni vrednosti, vendar pa to ne pomeni, da delež ni imel nobene vrednosti, tožeča stranka je za pridobitev poslovnega deleža morala zagotoviti visoka finančna sredstva;

3. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe sklenilo, da se postopek ustavi v delu, kolikor se vtožuje: ″1. Ugotovi se, da je Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sklenjen v obliki notarskega zapisa notarja S. G. iz ..., opr. št. SV 834/11 z dne 29. 7. 2011, ki gaje na nepremičninah z ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6 in ... 326/415 ustanovila tožeča stranka zaradi zavarovanja terjatve v višini 350.000,00 EUR z datumom zapadlosti 29. 7. 2061, ničen. Ugotovi se, da je neveljavna vknjižba zemljiškega dolga z ID omejitve ...30334 (za zavarovanje terjatve v višini 350.000,00 EUR z rokom zapadlosti 29. 7. 2061) pri nepremičninah z ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6, ki je bila v zemljiški knjigi izvedena pod Dn. št. 8000072892/2011 z dne 8. 8. 2011, in se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ta zemljiški dolg pri teh nepremičninah izbriše,″ skladno z določbo 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se je tožena stranka z delnim umikom tožbe strinjala.

4. Sodišče prve stopnje je glede preostalega vtoževanega dela ugotovilo: (-) da se je nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2045/2017 z dne 21. 6. 2017 začel postopek osebnega stečaja; (-) da sta pravdni stranki 15. 11. 2012 s Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja razdelili premoženje tako, da je tožena stranka pridobila nepremično premoženje (par. št. 1657, 1625/1, 1626/1, 1611/1 in 1611/6, vse k.o. ... in parc. št. 326/415 k.o. ...) do celote, se odpovedala deležu v družbi G. d.o.o. in v korist tožeče stranke dovolila vknjižbo dosmrtnega bivanja v korist tožeče stranke (priloga A2); (-) da sta pravdni stranki postali par leta 1976, kot je pojasnila tožena stranka, leta 1979 se je rodil T. T. (mrtvorojen) in tožeča stranka potrdi, da je njegov oče, da se je okrog leta 1978 oziroma 1979 tožeča stranka preselila k toženi stranki na naslov..., kjer je tožena stranka živela s starši in tožeča stranka je prebivališče na tem naslovu prijavila 27. 6. 1984, kar je bilo je bilo po rojstvu (drugega) sina, leta 1994 se je rodila še hčerka K. T.; (-) da so se leta 2006 začela med njima začela večja trenja, harmoničnih odnosov med njima pa ni bilo že od leta 2000, tožeča stranka je bila ves čas odsotna, skupaj sta sicer živeli, vendar le kot navidezna partnerja, tožeča stranka pri gradnji stanovanjske hiše ni pomagala, niti finančno niti kako drugače, pomagala je prekriti streho, kaj več od tega pa ne, tožena stranka se je skupaj s hčerko preselila v novo hišo leta 2009, tožeča stranka pa ne; (-) da iz potrdil o stalnem prebivališču izhaja, da je tožeča stranka do 26. 10. 2011 živela na naslovu ... (pri starših tožene stranke), tožena stranka pa do 13. 7. 2012; (-) da je že leta 2006 tožena stranka pripravila predlog Sporazuma za razdelitev premoženja, iz katerega izhaja, da znaša delež vsakega od partnerjev na nepremičninah in poslovnem deležu dražbe G. d.o.o. ena polovica in ta sporazum ni bil realiziran; (-) da sta pravdni stranki soglasno izpovedali, da je leta 2009 zunajzakonska skupnost prenehala; (-) da sta 2012 pravdni stranki podpisali Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, v sporazumu sta pravdni stranki zapisali, da sta na dan podpisa sporazuma zunajzakonska partnerja, vendar ne živita več na istem naslovu in s sporazumom je tožena stranka pridobila nepremičnine v k.o. ...in k.o. ..., tožeča stranka po celoten poslovni delež v družbi G. d.o.o. in služnostno pravico uporabe stanovanja, sporazum pa je podpisan tako pozno zato, ker je to urejala tožeča stranka in se z njo nikakor ni dalo dogovoriti o delitvi premoženja; (-) da je tožeča stranka poravnala dolg v izvršilnih postopkih v skupni vrednosti 91.196,72 EUR; (-) da je tožeča stranka kot B. T. s.p. dne 25. 9. 2003 sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKDEV v višini 282.444,87 EUR z mesečnim obrokom 3.620,00 EUR in rokom vračila 1. 10. 2010 in na dan 29. 7. 2011 in 15. 11. 2012 je dolg tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe znašal 130.358,52 EUR, njeni dohodki pa so v letu 2011 znašali 41.815,58 EUR (mesečno približno 3.484,63 EUR) in v letu 2012 35.228,76 EUR (mesečno približno 2.935,73 EUR) in je dolg iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 20/03-DKDEV v skupnem znesku 184.240,00 EUR je 19. 5. 2017 poravnal porok, družba G. d.o.o.; (-) da se je 17. 4. 1980 tožeča stranka na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 1. 1980 vpisala kot lastnik nepremičnine parc. št. 1657 k.o. ...do celote, čeprav je nepremičnina dejansko kupljena, pri čemer je tožena stranka plačala več kot polovico kupnine in pri darilni pogodbi gre za navidezno pogodbo, ker sicer na nepremičnini ne bi bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, saj bi jo lahko kupila le oseba s statusom kmeta; (-) da sta pravdni stranki kasneje dokupili še nekaj nepremičnin, za katere sta prispevali vsaka polovico kupnine, iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige pa izhaja, da je na vseh parcelah k.o. ...(parc. št. 1657, 1625/1, 1626/1, 1611/1, 1611/6) tožeča stranka vpisana kot lastnik do celote nepremičnin; (-) da iz Sporazuma o razdelitvi premoženja z dne 15.11.2012 izhaja, da je tožeča stranka vse nepremičnine k.o. ... pridobila pred nastankom zunajzakonske skupnosti, kar bi naj predstavljalo njeno posebno premoženje, iz dokaznih listin in izpovedb obeh pravdnih strank izhaja, da so nepremičnine k.o ... pridobljene skupno po začetku zunajzakonske skupnosti in spadajo v skupno premoženje; (-) da sta pravdni stranki po rojstvu hčerke kupili nepremičnino parc. št. 326/415, k.o. ... in se na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 3. 2002 vknjižili kot lastnika nepremičnine parc. št. 326/415, k.o. ..., vsak do polovice; (-) da sta za kupnino prispevali obe pravdni stranki, pridobivanje kreditov in financiranje gradnje pa je bilo v domeni tožene stranke, saj je bila tožeča stranka takrat zaposlena v K. in ni imela rednih prihodkov, zato ni bila kreditno sposobna in tožena stranka je v nekem obdobju imela višje prihranke kot tožeča stranka, saj je povprečna plača tožene stranke znašala 1.600,00 EUR mesečno, kar izhaja tudi iz podatkov o njenih dohodkih, nasprotno so bili prihranki tožeče stranke nestabilni, predvsem v obdobju ko je deloval v K.; (-) da se je tožeča stranka leta 2003 začela ukvarjati z gostinstvom, kamor je dajala vsa denarna sredstva varstvo in vzgoja otrok je bilo v pretežnem delu na toženi stranki; (-) da tožeča stranka finančno ni pomagala pri gradnji hiše, zato je bila vsa skrb za oba otroka in finance na toženi stranki, ki je pridobivala tudi kredite za gradnjo hiše, nekaj denarja pa ji je podaril njen oče in se je zato hiša gradila 10 let, kreditna obremenjenost tožene stranke izhaja iz dopisa z dne 29. 11. 2017 in sicer je tožena stranka leta 2003, 2006 in 2012 najela več potrošniških in stanovanjskih kreditov v znesku 350.000,00 SIT (sedaj 1.460,52 EUR), 4.000.000,00 SIT (sedaj 16.691,70 EUR) in 12.000,00 EUR; (-) da je tožeča stranka 28. 4. 2003, 20. 4. 2004 in 18. 5. 2005 kupila 95,05% poslovni delež družbe G. d.o.o. in je za plačilo v pretežni meri porabila kredit, ki ga je najela pri banki C d.d.; (-) da iz pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke kot poslovodje družbe G. d.o.o. z dne 1. 9. 2010 izhaja, da je znašala mesečna bruto plača 2.958,00 EUR, podatki o dohodkih tožeče stranke pa kažejo, da so povprečni dohodki med letom 2003 in 2012 znašali okrog 18.000,00 EUR letno; (-) da je tožeča stranka svoje prihodke vlagala v družbo G. d.o.o.; (-) da je vrednost 95,06% deleža v lastniškem kapitalu družbe G. d.o.o. na dan sklenitve Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja 15. 11. 2012 znašala 0 EUR;

5. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje odločilo: (-) da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank dokončno prenehala leta 2009, zato Sporazuma o razdelitvi premoženja pravdni stranki nista podpisali kot ožje povezani osebi v smislu prve alineje 1. točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP; (-) da tožeča stranka 29. 7. 2011 in 15. 11. 2012 dolga v višini 130.358,52 EUR ni bila sposobna poravnati in je bila insolventna v smislu določbe 14.člena ZFPPIPP; (-) da so nepremičnine k.o ... pridobljene skupno po začetku zunajzakonske skupnosti in spadajo v skupno premoženje; (-) da je vrednost 95,06 % deleža v lastniškem kapitalu družbe G. d.o.o. na dan sklenitve Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja 15. 11. 2012 znašala 0 EUR; (-) da je vrednost nepremičnin, ki jih je skladno s Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja pridobila tožena stranka do celote vredna več, čeprav iz spisovnega gradiva vrednost nepremičnin ne izhaja; (-) da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (59. člen takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, enako določilo vsebuje tudi sedaj veljavni 74. člen Družinskega zakonika – DZ); (-) glede na to, da je tožena stranka ves čas obstoja zunajzakonske skupnosti, ki je trajala do leta 2009 finančno skrbela za družino in ne glede na to, da sta pravdni stranki skupaj kupovali nepremičnine, praktično celotno gradnjo stanovanjske hiše pa je financirala tožena stranka, ki je poleg tega skrbela za vzgojo in varstvo dveh otrok, sta se glede na vse navedene okoliščine sedaj pravdni stranki pravilno dogovorili, da nepremičnine pridobi tožena stranka, poslovni delež pa tožeča stranka, pri čemer nista imeli špekulativnega namena oškodovati upnike; (-) da tudi pravica dosmrtnega bivanja tožeče stranke na naslovu ... (sedaj ...) ne kaže na navideznost Sporazuma o razdelitvi premoženja, ker je s takšno služnostjo tožeča stranka pogojevala podpis sporazuma; (-) da sta pravdni stranki pri sklenitvi Sporazuma o razdelitvi premoženja zasledovali le primernost razdelitve skupnega premoženja in posledično premoženja nista delili polovično, ampak v drugačnem sorazmerju;(-) da je tožena stranka res prejela premoženje tožeče stranke v smislu določbe drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, in sicer nepremičnine k.o. ..., ki so bile pred tem v celotni lasti tožeče stranke in hkrati še polovico njenega deleža na nepremičnini v k.o. ..., ni pa izpolnjen nadaljnji zakonski pogoj iz citiranega člena, da je prejela premoženje brez nasprotne izpolnitve, ker je tožena stranka v nepremičnine finančno vlagala, poleg tega pa skrbela za dom in družino, kar se tudi sicer finančno vrednoti v postopkih prenehanja zakonske zveze in tožena stranka, poleg vseh izpolnitev, ki jih je opravila, ker je to od nje terjala skrb za družino, ni bila dolžna opraviti še dodatno nasprotno izpolnitev v zameno za pridobitev nepremičnin po sporazumu; (-) zgolj ozko tolmačenje, da je bila vrednost nepremičnin večja od vrednosti poslovnega deleža, upoštevaje vse zgoraj pojasnjene okoliščine, v obravnavani zadevi ni primerno in zato Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja z dne 15. 11. 2012 ni izpodbojen niti po drugem odstavku 271. člena v zvezi s 391. členom ZFPPIPP in zato je v tem delu bilo tožbeni zahtevek zavrniti; (-) ker pravdni stranki nista navidezno razdelili premoženja, ampak zaradi prenehanja zunajzakonske skupnosti in sporazum ni bil sklenjen z namenom izigranja upnikov, niti ni tožena stranka vedela, ali je tožeča stranka zasledovala prav takšen namen, ampak je bil sklenjen z namenom primerne ureditve premoženjskopravnih razmerij zaradi prenehanja zunajzakonske zveze, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi v delu, kjer tožeča stranka uveljavlja ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja; (-) ker Sporazum o razdelitvi premoženja, s katerim je tožeča stranka prenesla polovico solastniškega deleža na tej nepremičnini na toženo stranko, ni ničen niti izpodbojen in polovični del nepremičnine parc. št. 326/415 k.o. ... ni več v lasti tožeče stranke in ne spada v stečajno maso, tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, da se ugotovi ničnost Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga SV 835/11 z dne 29. 7. 2011, ki sta ga na nepremičnini z ID znakom 992 326/415 ustanovili pravdni stranki zaradi zavarovanja terjatve v višini 1.000.000,00 EUR in neveljavnost vknjižbe zemljiškega dolga ter izbris iz zemljiške knjige; (-) skladno z določbo 181. člena ZPP je potrebno za ugotovitveno tožbo izkazati pravni interes, tega je tožeča stranka izkazovala z zatrjevanjem, da je bil Akt o ustanovitvi zemljiškega dolga opr. št. SV 835/11 sklenjen v škodo stečajnih upnikov in stečajne mase tožeče stranke, ker pa nepremičnina parc. št. 326/415 k.o. ..., na kateri je bil ustanovljen zemljiški dolg, ne spada več v stečajno maso tožeče stranke, ni podan pravni interes za ugotovitev ničnosti tega Akta in posledičnega izbrisa zemljiškega dolga iz zemljiške knjige in je bilo zato v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavreči. 6. Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem so bili njeni zahtevki zavrženi in zavrnjeni ter glede odločbe o stroških in sicer zoper II., III. in IV. točko izreka. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer iz razloga relativnih in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter da toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

7. Pritožba uvodoma izpostavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe izredno raztresena, nesistematična, nepregledna in zato v pretežni meri nerazumljiva. Iz izpodbijane sodbe je sicer moč izluščiti: - da je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo obstoj in trajanje zunajzakonske zveze med pravdnima strankama, ter zaključilo, da je le ta obstajala od nekje leta 1979, pa do nekje leta 2009 (9. do 10. točka obrazložitve): - da je za tem ugotavljalo tožnikovo insolventnost na dan sklepanja spornega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 15. 11. 2012 ter presodilo, da je bil tožnik na ta dan insolventen (14. točka obrazložitve); - da je dalje ugotavljalo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta ga ustvarili tekom njune zunajzakonske zveze ter ali nepremičnine v k.o. ... predstavljajo tožnikovo posebno premoženje, glede česar je zaključilo, da prav vse nepremičnine v k.o. ... ter nepremičnina v k.o. ... spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da tudi tožnikov delež družbenika v družbi G. d.o.o. spada v skupno premoženje pravdnih strank (16. do 18. točka obrazložitve): - da je nato je ugotavljalo prispevke pravdnih strank v skupno premoženje ter pomen sklepanja dveh sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja, glede česar je presodilo, da je toženka v pretežni meri skrbela za družino pravdnih strank, da je le toženka vlagala v gradnjo nove hiše v ..., da je tožnik večino svojega zaslužka vlagal v družbo G. d.o.o. ter da je imela toženka večje prihodke kot tožnik, in da sta pravdni stranki že leta 2006 želeli razdeliti skupno premoženje, tako da vsaka prejme ½ le tega, vendar do realizacije ni prišlo, ker tožnik ni želel, da toženka pridobi delež v družbi G. d.o.o. (19. in 20. točka obrazložitve); - da je za tem je ugotavljalo vrednost tožnikovega poslovnega deleža družbenika v družbi G. d.o.o. in presodilo, da je bil ta delež na dan 15. 11. 2012 brez vrednosti (vreden je bil 0 EUR) (21. in 22. točka obrazložitve); - da je nato je presojalo primernost načina delitve skupnega premoženja po spornem sporazumu z dne 15. 11. 2012, in zaključilo, da sta pravdni stranki premoženje razdelili v skladu z njunimi deleži in prispevki v skupno premoženje (23. točka obrazložitve); - da je za tem presojalo še vprašanje ali je toženka na podlagi spornega sporazuma z dne 15. 11. 2012 neodplačno prejela tožnikovo premoženje ter ali so bili s tem oškodovani tožnikovi upniki in ugotovilo, da toženka premoženja ni prejela neodplačno ter da zato tožnikovi upniki niso bili oškodovani (24. točka obrazložitve);- da je končno presojalo tudi ničnost spornega sporazuma z dne 15.11.2012, ter zaključilo, da ta sporazum ni ničen (25. točka obrazložitve); - da je na koncu utemeljilo zavrženje dveh tožnikovih zahtevkov glede izpodbijanja akta o ustanovitvi zemljiškega dolga na nepremičnini v ..., ker da tožnik za te zahtevke nima pravnega interesa, saj ni lastnik nepremičnine (26. točka obrazložitve).

8. Pritožba pove, da se je sodišče prve stopnje spustilo v ugotavljanje obsega skupnega premoženja pravdnih strank, češ da je to potrebno za ugotovitev ali je toženka na podlagi spornega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja prejela edino premoženje z vrednostjo, tožnik pa je prejel nič vreden delež v družbi, toda po mnenju pritožbe je takšno postopanje sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno, odločitev o obsegu skupnega premoženja pa je v nasprotju s siceršnjo odločitvijo, da je sporni sporazum o delitvi skupnega premoženja veljaven.

9. Kot pove pritožba, je sodišče prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso presojalo drugačen obseg skupnega premoženja, kot sicer izhaja iz veljavnega sporazuma. Namreč, ko zakonca dosežeta soglasje o obsegu skupnega premoženja in o njunih deležih na tem premoženju, kasneje v pravdi načeloma ni več mogoče ugotavljati, ali še neko drugo premoženje spada v skupno premoženje in da so njuni deleži drugačni, to velja tudi v primeru, če bi bilo določeno dodatno premoženje dejansko pridobljena z delom v času zakonske zveze. Zakonca lahko namreč za nazaj izključita obligatorni režim skupnega premoženja. Naknadno ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, pa je možno samo v primeru uspešnega izpodbijanja sporazuma o obsegu in razdelitvi skupnega premoženja. Tako v predpisani obliki sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja pomeni sporazumno določitev deležev na tem premoženju in delitev tega premoženja ter nujno tudi soglasje strank o obsegu skupnega premoženja. Ravno zaradi tega v naknadni pravdi ni mogoče uveljavljati, da neko premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zunajzakonske zveze, ni pa zajeto v sporazumu o delitvi skupnega premoženja kot skupno premoženje, spada v skupno premoženje, čeprav sta stranki za to premoženje vedeli ob sklepanju tega sporazuma. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ugotavljalo drugačen obseg skupnega premoženja, kot sta ga pravdni stranki sporazumno določili v spornem sporazumu. Pri tem gre izpostaviti, da toženka ni zatrjevala, da je sporni sporazum o delitvi skupnega premoženja neveljaven, temveč da je bila sporna delitev premoženja in s tem tožnikovo razpolaganje s tem premoženjem, opravljena zaradi njenih večjih vlaganj v to skupno premoženje in da tudi vse nepremičnine v k.o. ... spadajo v skupno premoženje. S tem pa toženka ni zadostila svoji trditveni podlagi glede pravno relevantnih dejstev glede izpodbijanja veljavnosti spornega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in zato sodišče prve stopnje sploh ni imelo podlage za odločanje o veljavnosti določila o obsega skupnega premoženja ter določila o deležih pravdnih strank na tem premoženju, kot sta jih sporazumno določila pravdni stranki. V tem delu je tako podana kršitev po 341. členu ZPP, prav tako pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je namreč mimo trditvene podlage pravdnih strank (7. člen ZPP) odločilo, da nista veljavni določili o obsegu skupnega premoženja in deležih na tem premoženju, kot sta jih določili pravdni stranki. Prav tako pa je sodišče v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede odločilnih dejstev prihaja samo sebi v nasprotje, zaradi česar sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Najprej namreč sodišče presodi (to odločitev je sicer moč izluščiti iz konteksta sodbe, saj je sodišče izrecno ne zapiše), da je sporazum o razdelitvi skupnega premoženja neveljaven in da je obseg skupnega premoženja drugačen od pogodbeno določenega, prav tako so drugačni tudi deleži pravdnih strank (16. do 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) dalje pa zaključi, da je sporazum od delitvi skupnega premoženja veljaven, saj sta stranki z njim veljavno razdelili premoženje tako, da toženka prejme vse vredno premoženje, tožnik pa ne prejme ničesar vrednega (23. do 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Za sodišče prve stopnje je tako na eni strani sporazum o razdelitvi skupnega premoženja z dne 15. 11. 2012 neveljaven, po drugi strani pa je ta sporazum veljaven, kar pa ne zdrži kritične presoje. Ker sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj se je postavilo na takšno stališče, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti.

10. Pritožba meni, da je treba v postopku izhajati iz volje strank, ki sta jo soglasno izrazili v spornem sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja z dne 15. 11. 2012 in sicer da v skupno premoženje spada le nepremičnina s parc. št. 326/415, k.o. ... ter delež v družbi G. d.o.o., preostale nepremičnine v k.o. ... pa so tožnikovo posebno premoženje.

11. Pritožba trdi, da četudi bi se sledilo stališču sodišča prve stopnje, da lahko toženka v tej pravdi uveljavlja drugačen obseg skupnega premoženja, pa je sodišče zmotno zaključilo, da spada nepremičnina s parc št. 1657, k.o. ... v skupno premoženje. Pri tem je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da sta pravdni stranki to nepremičnino kupili v času trajanja njune zunajzakonske zveze, ki je trajala od leta 1979 do leta 2009, in na dejstvo, da je toženka deloma prispevala k nakupu te nepremičnine. Vendar pa tako ugotovljena dejstva niso podlaga za materialno pravno zmoten zaključek sodišča o tem, da ta nepremičnina spada v skupno premoženje. V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR, ki je v bistvenem enak sedanjemu 67. členu DZ, je skupno premoženje tisto premoženje, ki ga zunajzakonska partnerja pridobita v času trajanja njune zunajzakonske zveze z delom (odplačno). Zato je za ugotavljanje ali je nepremičnina s parc. št. 1657, k.o. ... skupno premoženje, bistveno vprašanje ali je bila kupnina za to nepremičnino plačana iz sredstev, ki sta jih pravdni stranki pridobili iz dela v času njune zunajzakonske skupnosti. Vendar pa toženka teh navedb sploh ni podala, sodišče prve stopnje pa tega dejstva niti ni ugotavljalo. Ob pravilni uporabi prava in ob pravilni uporabi pravil o materialnem in procesnem dokaznem bremenu, ter pravilni uporabi 7. člena ZPP, se izkaže, da toženka ni uspela dokazati, da nepremičnina s parc. št. 1657, k.o. ... spada v skupno premoženje. Namreč, iz same vsebine spornega sporazuma o delitvi skupnega premoženja izhaja, da ta nepremičnina predstavlja tožnikovo posebno premoženje, to je trdil tudi tožnik, toženka pa ni trdila, da sta oba (tako tožnik, kot ona) kupnino plačala iz sredstev, ki sta jih pridobila v njuni zunajzakonski zvezi. Te navedbe je bila dolžna podati toženka, saj morala slednja izpodbiti domnevo, da je ta nepremičnina tožnikovo posebno premoženje, ker je bil le ta vknjižen kot lastnik do celote v zemljiški knjigi. Pri tem je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 51. člena ZZZDR te 67. člen DZ, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje dejstva, iz katerega premoženja je bila plačana kupnina za to nepremičnino sploh ni ugotavljalo, kar pa je odločilno dejstvo glede na načelo realne subrogacije. Zaradi tega je podana kršitev po 341. členu ZPP, ki pa je privedla tudi do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Pritožba trdi, da bi glede na tožničine navedbe, moralo tako sodišče prve stopnje v okviru izpodbojnega zahtevka po drugem odstavku 271. člena ZFPPIP presojati zgolj to, da je sporni sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, s katerim pravdni stranki nista razdelila skupnega premoženja v skladu z njunima prispevkoma, sporazumno ugotovljenima v sporazumu, navidezen in prikriva neodplačen prenos pravic na predmetih skupnega premoženja ter na predmetih iz posebnega premoženja tožnika na toženko. V tej zvezi je potrebno primarno primerjati vrednosti premoženja, ki ga je po sporazumu o delitvi skupnega premoženja dobila posamezna pravdna stranka. Če se izkaže, da ekvivalenca ni podana, je sporni sporazum o delitvi skupnega premoženja navidezen in prekriva drug pravni posel. V tem delu pa je obrazložitev sodišča prve stopnje o tem ali je izpolnjen pogoj izpodbojnosti iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, torej ali je toženka neodplačno prejela tožnikovo premoženje, toliko nejasna, da sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, saj sodišče prve stopnje bistvenih ugotovitev ni obrazložilo, niti se ni opredelilo do pravne podlage, ki jo je uporabilo za svojo odločitev. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da sta pravdni stranki s spornim sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja primerno razdelili njuno skupno premoženje in da s tem tožnikovi upniki niso bili oškodovani, materialno pravno zmotna. Sodišče prve stopnje se pri tem sploh ni opredelilo do tega, kolikšen pa je toženkin delež na skupnem premoženju, ampak zaključi zaključi le, da je toženkin delež na skupnem premoženju večji. Tožnik pa je trdil, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, kot to izhaja iz spornega sporazuma, zato bi moral vsak prejeti polovico vrednosti tega premoženja. Ker pa je tožnik prejel le delež v družbi, ki je bil brez vrednosti, toženka pa vse ostalo premoženje, so bili oškodovani njegovi upniki, saj bi se ob pravilni delitvi skupnega premoženja lahko poplačali vsaj v nekem deležu. Toženka pa je nasprotno zatrjevala svoj večji delež, katerega pa ni določno opredelila. Zgolj pavšalna navedba o tem, da je znašal njen delež na skupnem premoženju več kot polovico, ni dovolj, da bi sodišče sploh presojalo to vprašanje. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, če to zahteva v pravdi na ugotovitev in obseg skupnega premoženja, je tudi na toženki breme, da mora določno (z odstotki, oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre namreč za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženka postaviti tak določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi. Zaradi nekonkretiziranega ugovora večjega deleža na skupnem premoženju, bi moralo sodišče prve stopnje že na tem mestu izhajati iz zakonske domneve, da sta deleža pravdnih strank na njunem skupnem premoženju enaka. Na višino toženkinega deleža na skupnem premoženju, pa ne vpliva dejstvo, da je najemala kredite za gradnjo hiše, da je deloma financirala nakupe nepremičnin, saj je za vse to uporabila sredstva, ki jih je pridobila z delom v času trajanja zunajzakonske zveze in je s tem le spreminjala obliko skupnega premoženja (načelo realne subrogacije). Tako ji iz tega naslova ni moč priznati večjega deleža na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi tožnik vlagal svoje dohodek iz dela, kar je skupno premoženje, v družbo G. d.o.o., ki je prav tako skupno premoženje. Tako sta obe pravdni stranki svoj dohodek od dela vlagali v skupno premoženje, vsak v skladu s svojimi zmožnostmi, zato so prispevki obeh v tem delu enaki. Sodišče je ob tem zmotno ugotovilo dejansko stanje glede višine prihodkov pravdnih strank v času njune zunajzakonske zveze, saj iz izpiskov prihodka izhaja, da sta imeli pravdni stranki v obdobju od leta 1992 (prejšnjih podatkov ni v spisu) pa do 2009 primerljive dohodke. Šele bistveno višji prihodki enega zakonca (vsaj še enkrat višji) lahko privedejo do večjega deleža na skupnem premoženju, pa še to zgolj v manjši meri. Sodišče prve stopnje ni imelo ne trditvene ne dokazne podlage za zaključek, da sta pravdni stranki s spornim sporazumom primerno razdelili skupno premoženje ter za zaključek, da sta ga razdelili v drugačnem razmerju in ne v skladu z zakonsko domnevo. Poleg tega je obrazložitev v tem delu (23. do 24. točka obrazložitve) toliko nejasna, da se sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, saj sodišče prve stopnje sploh ne obrazloži bistvenih zaključkov o tem, zakaj je za odločitev o tem bistveno, da sta stranki že leta 2006 poskušali skleniti sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, o tem v kakšnem sorazmerju sta stranki delili premoženje (če je zaključilo, da ga nista delili v polovičnem razmerju), o tem zakaj je glede oškodovanja upnikov bistveno, da je toženka v nepremičnine finančno vlagala ter skrbela za dom in družina, zakaj sodišča ne prepriča naziranje, da bi morala toženka, poleg vseh izpolnitev, ki jih je opravila, ker je to od nje terjala skrb za družino, opraviti še dodatno nasprotno izpolnitev za pridobitev nepremičnin po sporazumu. Sodišče prve stopnje je tako s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožba trdi, da je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da toženka tožnikovega premoženja ni prejela neodplačno. Poleg tega ta odločitev sodišča temelji na zmotni predpostavki, da je za izpolnitev pogoja za izpodbojnost pravnega dejanja po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP potrebno ugotoviti namen oškodovanja upnikov. Tega pogoja zakon za neodplačno razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika ne predvideva, celo izrecno določa, da je takšno dejanje izpodbojno ne glede na to ali je nasprotna stranka vedela za dolžnikovo insolventnost. Bistveno za predmetni spor glede izpodbijanja tožnikovega razpolaganja z njegovim premoženjem v spornem sporazumu je dejstvo, da je sam prejel delež v družbi, ki je bil brez vrednosti, toženka pa je prejela vse preostalo premoženje, in je s tem prejela tožnikovo posebno premoženje (nepremičnine k.o. ...) ter tožnikov delež skupnega premoženja (½ le tega). S spornim sporazumom, je tako tožnik pod pretvezo delitve skupnega premoženja, na toženko neodplačno prenesel svoj del skupnega premoženja in svoje posebno premoženje, nepremičnine, k.o. ... .Takšno razpolaganje pa predstavlja očitno darilo toženki, tako da ni dvoma o tem, da je toženka prejela tožnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti nasprotno izpolnitev. Pri tem je zmotno naziranje sodišča prve stopnje o tem, da ni pravično, da bi se od toženke zahtevala nasprotna izpolnitev za pridobitev tožnikovega dela skupnega premoženja in njegovega posebnega premoženja, ker da naj bi toženka vlagala v to premoženje. Stečajna zakonodaja namreč ne določa takšnega pogoja, ki bi bil razlog za zavrnitev zahtevka na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

15. Pritožba trdi, da je ob pravilni uporabi materialnega pravilen zaključek, da sta pravdni stranki sklenili navidezni pravni posel glede delitve skupnega premoženja, ki je prikrival tožnikovo darilo toženki. Glede na to, da tožnik v zameno za to razpolaganje ni prejel ničesar (oziroma je prejel nasprotno izpolnitev brez vrednosti - delež družbenika v družbi G. d.o.o. in služnost stanovanja), je izpolnjen pogoj po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, ker ni ekvivalence med vrednostjo premoženja, ki ga je po sporazumu prejel tožnik in vrednostjo premoženja, ki ga je po sporazumu prejela toženka. Zaradi tega je izpodbojno tožnikovo neodplačno razpolaganje z nepremičninami z ID znaki ... 1657, ... 1625/1, ... 1626/1, ... 1611/1, ... 1611/6 (nepremičnine v k.o. ...) ter s svojim polovičnim deležem na nepremičnini z ID znakom ... 326/415 (nepremičnina v k.o. ...). Tožnik je to izpodbojno pravno dejanje opravil v petih letih pred začetkom stečajnega postopka in s tem dejanjem so bili oškodovani njegovi upniki, saj se bi lahko poplačali iz tega premoženja, drugega premoženja pa tožnik nima. Zato je potrebno v razmerju med pravdnimi strankami razveljaviti učinke spornega sporazuma in v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP ugoditi izbrisni tožbi.

16. Prav tako je po mnenju pritožbe materialno pravno zmoten tudi nadaljnji zaključek sodišča, da sporni sporazum o delitvi skupnega premoženja ni ničen. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo in presojalo pravno relevantnih dejstev, saj je štelo, da toženka ni vedela za likvidnostne težave družbe G. d.o.o. in da ji zato ni moč očitati vedenja o nedopustnem nagibu k sklenitvi spornega sporazuma, prav tako pa je zmotno ugotovilo, da tožnik takšnega nagiba ni imel. Vendar navedeno dejstvo ni relevantno za ugotavljanje nedopustnega nagiba pravdnih strank pri sklepanju spornega sporazuma. Bistveno, in kar je tožnik tudi trdil, je, da je toženka vedela za tožnikove finančne težave, da mu je s sklenitvijo spornega sporazuma pomagala izigrati njegove upnike, in ne upnike družbe, zato je tudi ustanavljala sporne zemljiške dolgove, vse z namenom, da upnikom onemogočita poplačilo iz tega premoženja. Na to je kazala tudi ustanovitev več zemljiških dolgov, vse z namenom preprečiti poplačilo upnikov iz njunega premoženja. Teh navedb pa sodišče ni obravnavalo, povsem jih je prezrlo, so pa bistvene za ugotavljanje nedopustnega nagiba pravdnih strank pri sklepanju spornega sporazuma in s tem bistvene za ugotovitev ničnosti tega sporazuma. S takšno opustitvijo je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s takšnim postopanje tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav tako pa je podana kršitev po 341. členu ZPP, saj je sodišče zmotno uporabilo 39. člen in 40. člen OZ.

17. Pritožba očita, da je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožnikovih zahtevkov glede akta o ustanovitvi zemljiškega dolga za zavarovanje terjatve v višini 1.000.000,00 EUR na nepremičnini s pare. št. 326/415, k.o. ... . Ta odločitev je vezana na prejšnjo zmotno odločitev o zavrnitvi tožnikovih zahtevkov na izpodbijanje in ničnost sporazuma o delitvi skupnega premoženja. V primeru, da bi sodišče prve stopnje tožnikovim zahtevkom vsaj delno ugodilo, bi moralo meritorno presojati tudi zahtevek glede tega zemljiškega dolga, saj vpliva na obseg stečajne mase. V tem primeru bi namreč tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah, ki bi bile obremenjene z zemljiškim dolgom in bi zato imel pravni interes, da se ta zemljiški dolg izbriše. 18. Pritožba posledično, skupaj z izpodbijanjem odločitve o glavni stvari, izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

19. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

20. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je presoja sodišča prve stopnje v celoti pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

21. Odgovor na pritožbo navaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nesistematično obrazložilo svoje odločitev glede postavljenih tožbenih zahtevkov, predvsem pa je nejasen. O vseh tožbenih zahtevkih je bilo odločeno in obrazloženo v sodbi. Sodišče je glede vseh zahtevkov podalo obrazložitev na podlagi katerih razsojenih dejstev in okoliščin je prišlo do sodne odločitve. Sodišče ne vežejo nobena posebna pravila glede tega, kateri zahtevek se naj najprej obravnava in preverja v dokaznem postopku, bistveno je, da sodišče o vseh postavljenih zahtevkih s sodbo meritorno odloči na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V tem delu je pritožba nejasna, saj ni jasno obrazloženo, do kakšnih drugačnih dokaznih zaključkov bi moralo priti sodišče, če bi bil vrstni red obravnavanih in v sodbi obrazloženih odločitev glede tožbenih zahtevkov drugačen, kot se navaja v obrazložitvi sodbe.

22. Kot pove odgovor na tožbo, je nosilna trditev tožene stranke bila ves čas postopka, da s tožnikom najkasneje od začetka leta 2009 dalje ni več v izven zakonski skupnosti. Trenutek prenehanja izven zakonske skupnosti med pravdnima stranka je bilo zagotovo eno izmed najpomembnejših dejanskih vprašanj, na katerega se vežejo materialno pravne posledice – to je posebna pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj dolžnika v postopku osebnega stečaja (prvi in drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP). Obstoj ali neobstoj dejstva glede statusa povezane osebe med toženo stranki in stečajnim dolžnikom - tožnikom je bilo prvo vprašanje, ki ga je moralo sodišče ugotoviti in rešiti za materialno pravilno sodbo.

23. Pravočasnost vložene izpodbojne tožbe ves čas postopka ni bil eden od ugovorov tožene stranke, ampak je tožena stranka podala ugovor, da s tožnikom dlje časa ni več ožje povezana oseba ter da je bil problematiziran Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja sklenjen potem, ko izven zakonska skupnost že več kot tri leta in deset mesecev ni več obstajala. Ta dejstva je ugotavljajo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo zatrjevano dejstvo, da pravdnih strank v času sklenitve Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja ni več mogoče upoštevati ali smatrati kot ožje povezani osebi. Razlogi za takšno odločitev sodišča so zelo jasno in obsežno obrazloženi v točkah 9. in 10. sodbe. Ne nazadnje sta pravdni stranki sami izpovedali, da je njuna skupnost razpadla najkasneje v začetku leta 2009 in da se od takrat naprej zagotovo ne dojemata več kot partnerja.

24. Sodba glede ugotovitve dejstva, da je izven zakonska skupnost prenehala najkasneje leta 2009 ter da je bil problematiziran Sporazum o razdelitvi premoženja dne 15. 11. 2012 podpisan med pravdnima strankama potem, ko že nista bili več ožje povezani osebi, vsebuje več kot dovolj jasnih, obrazloženih in dokazno podprtih navedb in razlogov za takšno sodno odločitev. Glede na zakonsko določene (daljše) materialne roke za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, je sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru ni podlage za upoštevanje daljšega - pet letnega obdobja za presojo izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

25. Ugotavljanje obsega in deleža skupnega premoženja (bivših) partnerjev je predmet drugih postopkov in ga ni moč (parcialno) reševati v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Vendar pritožnik pozablja, da je v tožbi postavil tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic, kateri je bil sklenjen v notarskem zapisu pod opr. št. SV 1350/12 dne 15. 11. 2012. Tožena stranka je v tem delu zahtevka podala svoje navede in dokaze, s katerimi je dokazovala način pridobitve in obseg skupnega premoženja, ki je bil predmet delitve. V kvoto skupnega premoženja so že leta 2006 spadale nepremičnine v k.o. ... in k.o. ... ter poslovni delež v gospodarski družbi G. d.o.o. Graja sodišča prve stopnje v pritožbi, da se je v postopku presoje ukvarjalo z ugotavljanjem obsega skupnega premoženja, je skozi prizmo dolžnosti sodišča, da argumentirano obrazloži svojo odločitev glede na podane navedbe pravdnih strank, povsem zgrešena graja. Sodišče bi zatrjevano kršitev opravilo takrat, če na navedbe in izvedene dokaze ne bi podalo jasne dokazne ocene, kar pa sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni mogoče očitati.

26. Odgovor na pritožbo pojasni, da je že leta 2006 bilo pogodbeno predvideno in usklajeno, da bi pravdni stranki pridobili vsaka polovico zgoraj navedenega premoženja. Sporazum z dne 12. 6. 2006 sta stranki podpisali, vendar do notarske potrditve tega sporazuma nato ni prišlo, posledično je izostala izvedba tega sporazuma v zemljiški knjigi. Tožnik je v tem postopku sam izpovedal, da se po podpisu tega sporazuma dne 12. 6. 2006 ni več strinjal s tem, da bi na toženo stranko prešel polovični poslovni delež v gospodarski družbi G. d.o.o. Tožnik je pridobitev poslovnega deleža v gospodarski družbi očitno štel za svoj osebni projekt in deleža ni bil pripravljen deliti med njim in (bivšo) partnerico. Nato se je s sporazumom o delitvi skupnega premoženja zaradi pasivnosti tožnika zelo odlašalo in je nato do uspešne delitve skupnega premoženja res prišlo šele novembra leta 2012. To dejstvo ne predstavlja nastavka za oškodovanje upnikov, kot zmotno meni tožeča stranka, saj je potrebno upoštevati dolgotrajen proces dogovarjanja o načinu delitve, ki je tekel med strankama vse od leta 2006 dalje.

27. Pritožba je v celoti spregledala velike ″prispevke″ tožene stranke k nastanku skupnega premoženja, ki je bilo predmet delitve v drugem sporazumu z dne 15. 11. 2012. Sodišče je glede na podane navedbe pravdnih stranki in izvedene dokaze ocenilo, da si stranki premoženja nista razdelili polovično, pač pa v drugačnem razmerju, glede na dejanski prispevek vsake stranke k nastanku skupnega premoženja. O nedopustnem nagibu in posledično ničnosti problematiziranega sporazuma z dne 15. 11. 2012 ni mogoče slediti, če se v presojo vzamejo naslednja izkazana dejstva: - tožena stranka je ves čas sama skrbela za družino, tako po finančni, vzgojni in čustveni plati;- nakup nepremičnin v k.o. ... je v večjem delu financirala tožena stranka, saj je bila veliko bolj pridobitno sposobna od tožnika v obdobju, ko so se pridobivale nepremičnine v k.o. ...; - celotno gradnjo stanovanjske hiše v k.o. ... je v celoti financirala tožena stranka, z izkazanimi krediti in finančno pomočjo njene družine, predvsem očeta. Glede navedenih dejstev tožnik ni niti s stopnjo verjetnosti ovrgel teh dejstev, še več, celo sam priznava, da je bilo breme skrbi za družino, finančna sredstva za nakup nepremičnin v k.o. ..., gradnja nove hiše v k.o. ..., predvsem na plečih tožene stranke. Tožnik je bil vse do prevzema poslovnega deleža v družbi G. d.o.o. bistveno manj pridobitno sposoben, kot tožena stranka. Po začetku angažiranja v tej gospodarski družbi pa je tožnik primarno skrbel za posel v tej družbi, kamor je vlagal svoj čas in denarna sredstva. Večinski poslovni delež je bil vsaj od leta 2006 do 2009, ko je skupnost razpadla, bistveno več vreden, kot delež tožnika na nepremičninah, ki jih je prejela tožena stranka. Tega dejstva tožeča stranka ni ovrgla tekom sojenja na prvi stopnji, čeprav je bilo dokazno breme glede tega dejstva na strani tožnika. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev ni mogoče trditi, da sta stranki dne 15. 11. 2012 sklenili navidezen posel, ki bi terjal sodno razveljavitev. Glede na dolgotrajen proces delitve skupnega premoženja strankama tudi ni mogoče očitati namena, da bi izigrala upnike. Tožena stranka je na podlagi sporazuma z dne 15. 11. 2012 prejela, kar je v pretežni meri tudi sama ustvarila.

28. Pritožba graja tudi odločitev sodišča, da tožeča stranka na podlagi zgoraj navedenih dejstev nima pravnega interesa za druge ugotovitvene zahtevke - ničnost Akta o ustanovitvi zemljiškega dolga pod opr. št. SV 835/11. Odločitev sodišča prve stopnje glede tega dela zahtevka je logična posledica ugotovitve in utemeljitve, da nepremičnina, na kateri je ustanovljeno breme, ne spada v stečajno maso tožeče stranke, saj v konkretnem primeru zaradi sklenitve Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 15. 11. 2012 ni bilo ugotovljeno oškodovanje upnikov. Problematiziran sporazum ni ničen ali izpodbojen.

29. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

30. Pritožba je utemeljena.

31. Pritožbeno sodišče mora pojasniti, da je sodišče prve stopnje ravnalo procesno zmotno, ko je o zavrženju tožbe (II. točka izreka) razsodilo, namesto da bi odločilo s sklepom.

32. Po določbi 274.člena ZPP1 se izda sklep, s katerim se tožba zavrže in se o zavrženju tožbe ne odloča s sodbo. Sodišče skladno z določbo 128. člena ZPP izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa2 in o tožbenem zahtevku se odloča s sodbo. Sodišče prve stopnje pa pod II. točko izreka ni odločalo o tožbenem zahtevku, temveč je zavrglo (delno) tožbo in zato bi o zavrženju moralo odločiti s sklepom.

33. Pritožba izpodbija razsodilni del, ki vsebuje tudi odločitev o zavrženju tožbe, pri tem pa izrecno navede, da izpodbija II., III. in IV. točko izreka sodbe, tako kot odločba sodišča prve stopnje glasi, in jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu tudi obravnavalo.

34. Obširni pritožbeni očitki glede tega, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožene stranke ugotavljalo ali je sporazum o delitvi skupnega premoženja veljaven, ker tega tožena stranka ni zatrjevala, temveč je zgolj trdila, da je delitev premoženja in s tem tožnikovo razpolaganje s tem premoženjem, opravljena zaradi njenih večjih vlaganj v to skupno premoženje in da tudi vse nepremičnine v k.o. ... spadajo v skupno premoženje in da sploh ne bi smelo ugotavljati ali sta sedaj pravdni stranki pravilno opredelili posebno in skupno premoženje, je neutemeljen, saj je tožeča stranka sama na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da parcele v k.o. ... 1625/1, 1611/1 in 1626/1 in 1611/6 niso posebno premoženje tožnika, kot se navaja v sporazumu, temveč da je bilo kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti in da je v času trajanja zunajzakonske skupnosti nepremičnino parc. št. 1657/0 k.o. ... tožnik kupil in je ni prejel kot darilo, navedla, da je parcelo št.1657/0 k.o ... pridobila kot darilo, da pa je na toženi stranki, da dokaže drugače, da na parceli stoji dvoetažna stanovanjska hiša v GURS vrednostjo 55.990,00 EUR, da pa so preostale parcele v k.o. ... (št. 1625/1, 1626/1,1611/1 in 1611/6), ki v naravi predstavljajo travnik in gozd z vrednostjo po GURS 3.324, 00 EUR, kupljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, torej pridobljene odplačno in predstavljajo skupno premoženje, Pritožnica sama je tako navedla, da je v sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012 napačno opredeljeno, da del parcel v k.o. ... (št. 1625/1, 1626/1,1611/1 in 1611/6), predstavljajo skupno premoženje in je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo brez trditvene podlage ugotavljati teh dejstev in da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339.člena ZPP, neutemeljen. Prav tako je sodišče prve stopnje glede na trditve pravdnih strank smelo ugotavljati ali je parcela št. 1657/0 k.o. ... tožeča stranka prejela kot darilo ali je v času trajanja izven zakonske skupnosti pridobljena odplačno in dokazni postopek je pokazal, da je parcela pridobljena odplačno in da je pridobljena v času trajanja izven zakonske skupnosti, ter da gre tudi pri tej nepremičnini za skupno premoženje. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje za takšen zaključek ni imelo zadostne trditvene podlage, ker tožena stranka ni izrecno trdila, da je bila nepremičnina pridobljena odplačno iz sredstev, ki sta jih pravdni stranki pridobili iz dela v času njune zunaj zakonske skupnosti in da je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmoto uporabilo materialno pravo, je neutemeljen, saj je tožena stranka trdila, da gre tudi pri tej parceli za skupno premoženje, ker je pridobljeno odplačno v času zunajzakonske skupnosti in so te trditve zadostne, da je šteti, da je kupnina plačana iz sredstev,pridobljenih z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, na tožeči stranki pa je bilo, da trdi in dokaže drugače, pa je dokazni postopek pokazal, da pri navedeni nepremičnini ne gre za posebno premoženje tožeče stranke. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri premoženju, ki je bilo predmet delitve med sedaj pravdnima strankama za skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

35. Pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da gre pri vsem premoženju, ki je bilo predmet delitve, za skupno premoženje in ne za deloma posebno premoženje in deloma za skupno premoženje, dejansko presodilo, da sporazum o delitvi skupnega premoženja ni veljaven, saj je na podlagi trditev strank zgolj ugotavljalo vrsto premoženja, ki se je delilo in ne veljavnost sporazuma. Tako potem, ko je presodilo da sporazum ni ničen, ni prišlo z razlogi samo s sabo v nasprotje in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

36. Pritožba pa ima prav, da so razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev nejasni, ko sodišče zaključi (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da sta pravdni stranki pri sklenitvi sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja primerno dogovorili, da nepremičnine pridobi tožena stranka, poslovni delež pa tožeča stranka in da sta zasledovali le primernost razdelitve skupnega in posebnega premoženja in zato nista delili premoženja polovično (pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju - 59. člen v letu 2012 veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), nato pa zaključi (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožena stranka sicer prejela premoženje tožeče stranke kot to določa drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP in sicer nepremičnine v k.o. ..., ki so bile pred tem v celoti last tožeče stranke in hkrati še polovico njenega deleža na nepremičnini v k.o ..., ni pa izpolnjen zakonski pogoj iz citiranega člena, da je prejela premoženje brez nasprotne izpolnitve, saj je v nepremičnine finančno vlagala, poleg tega pa skrbela za dom in družino in naziranje, da bi morala tožena stranka poleg vseh izpolnitev, ki jih je opravila, opraviti še dodatno izpolnitev v zameno za pridobitev nepremičnin po sporazumu, sodišče ne prepriča. 37. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je po sporazumu o delitvi skupnega premoženja tožena stranka sicer prejela premoženje tožeče stranke kot to določa drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP, pa vendarle ga ni prejela brez nasprotne izpolnitve, takšni razlogi pa so nejasni in sami s sabo v nasprotju in se ne dajo preizkusiti, sodišče pa je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

38. S tožbo tožeča stranka vtožuje ničnost sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja in ureditvi drugih medsebojnih pravic in obveznosti, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV 1350/12 z dne 15. 11. 2012, podredno k temu zahtevku pa vtožuje izpodbojni tožbeni zahtevek skladno z določbami 269. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi s 391. členom ZFPPIPP. Nad tožečo stranko je s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2045/2017 dne 21. 6. 2017 začet stečajni postopek.

39. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo pravno podlago za presojo navedenega tožbenega zahtevka. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj), in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj) (1. in 2. točka prvega odstavka 271. člena v zvezi s 383. členom ZFPP1PP). Po drugem odstavku 271. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen subjektivni pogoj. V postopku osebnega stečaja je pravno dejanje izpodbojno zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je med drugim stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe in za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Takšna dejanja so izpodbojna ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (391. člen ZFPPIPP). ZFPPIPP v 18. členu določa, da je ožje povezana oseba zakonec ali oseba, s katero živi v življenjski skupnosti, ki ima po zakonu enake premoženjske posledice kot zakonska zveza.

40. Sodišče prve stopnje je, kar je pritožbeno nesporno, ugotovilo, da je izven zakonska skupnost med sedaj pravdnima strankam prenehala v letu 2009 in zato tožene stranke ni mogoče šteti kot ožje povezane osebe v smislu določbe 18. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v času sklepanja sporazuma o delitvi skupnega premoženja 15. 11. 2012 insolventna ob upoštevanju 14. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je poslovni delež, ki ga je tožeča stranka prejela na podlagi sporazuma o delitvi skupnega premoženja v času sklepanja sporazuma vreden ″0″ (nič) EUR.

41. Sodišče prve stopnje pa je nato podalo ne le nejasne razloge ampak tudi razloge, ki so sami s sabo v nasprotju, ko je presodilo, da je tožena stranka s sporazumom o delitvi skupnega premoženja sicer prejela premoženje skladno z določbo drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, pa vendarle ga ni prejela brez nasprotne izpolnitve.

42. Sodišče prve stopnje mora podati jasne in razumljive razloge glede obstoja odločilnih dejstev za presojo, ki ne smejo biti sami s sabo v nasprotju, v izpodbijani sodbi pa so glede obstoja izpodbojnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja po določbah ZFPPIPP izostali, zato je bilo pritožbi glede izpodbojnega in izbrisnega tožbenega zahtevka pod določbah ZFPPIPP ugoditi iz tega pritožbenega razloga.

43. Pritožba ima tudi prav, da se sodišče prve stopnje v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek glede ničnosti sporazuma, sploh ni izjasnilo glede trditev tožeče stranke, da je sporazum ničen, ker da je toženka vedela za tožnikove finančne težave in da mu je s sklenitvijo spornega sporazuma pomagala izigrati njegove upnike, sodišče prve stopnje pa je presojalo ničnost sporazuma le na podlagi trditev tožeče stranke, da ima sporazum nedopustno podlago, ker se sklicuje na navidezno prenehanje zunajzakonske skupnosti. Tako je utemeljen pritožbeni očitek, da je s tem tožečo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

44. Ker je utemeljena pritožba v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na ničnost oziroma izpodbojnost sporazuma o delitvi skupnega premoženja, je bilo posledično ugoditi pritožbi v delu, kolikor je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (II. točka izreka) v zvezi s tožbenim zahtevkom na ničnost akta o ustanovitvi zemljiškega dolga.

45. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede izpodbijane II., III. in IV. točke izreka razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), saj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo, ker bi potem samo prvič ugotavljalo in se izjasnjevalo o za presojo odločilnih trditvah pravdnih strank, kar pa pomeni, da bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS).

46. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

47. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in se opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, z jasnimi in nedvoumnimi razlogi, pri tem pa na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo ob upoštevanju sodne prakse glede ničnosti in izpodbojnosti sporazumov o delitvi skupnega premoženja med zakonci v primeru osebnega stečaja, da ne bo morebiti prišlo do arbitrarne presoje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odloči, če obstojijo pogoji za izdajo (delne) sodbe na podlagi pripoznave glede na to, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe služnosti stanovanja.

PRAVNI POUK (v zvezi z razveljavljeno sodbo): ″Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.″ 1 Določba 274. člena ZPP se glasi: ″1.Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. 2.Predsednik senata izda tudi sklep, s katerim se sodišče izreče za nepristojno (19. in 22. člen) in zadevo odstopi drugemu sodišču.″ 2 Določba 128. člena ZPP se glasi: ″1.Sodišče izdaja odločbe v obliki sodbe ali sklepa. 2. O tožbenem zahtevku odloči sodišče s sodbo, v postopku zaradi motenja posesti pa s sklepom. 3. Kadar sodišče ne odloči s sodbo, odloči s sklepom. 4.V postopku za izdajo plačilnega naloga se izda sklep, s katerim se ugodi tožbenemu zahtevku, v obliki plačilnega naloga. 5.Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep.″