Jedro

Tožnik (invalid III. kategorije) je bil v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni v spornem obdobju ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2013, št. ... z dne 15. 5. 2013, št. ... z dne 13. 8. 2013 in št. ... z dne 15. 7. 2013, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 9. 5. 2013 do 31. 5. 2013 in v obdobju od 13. 7. 2013 do 11. 8. 2013 ter da toženka tožniku povrne stroške postopka. Štelo je, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 6. 7. 2011 in da je bil navedeno delo zmožen opravljati kljub težavam z desno ramo in ostalim težavam.

2. Pritožuje se tožnik. Izpostavlja, da je po poklicu gradbeni tehnik in da je leta 2011 odprl s.p. ravno zaradi omejitev, ki mu jih je postavila invalidska komisija v odločbi z dne 6. 7. 2011. Odprl je s.p. za opravljanje dejavnosti za nego telesa, kamor spadajo dejavnosti za izboljšanje telesnega počutja in za sprostitev, ki jih opravljajo turške kopeli, savne in parne kopeli, solariji, saloni za hujšanje, saloni za masažo (razen fizioterapevtskih) itd.. Ob odprtju s.p. je bil v bolniškem staležu. V delovni dokumentaciji z dne 30. 9. 2011 je tožnik kot opis delovnega mesta navedel „samostojni podjetnik“ in pojasnil, da je na to delovno mesto razporejen od dne 1. 7. 2011 dalje. Sodišče se je napačno osredotočilo na vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo z dne 6. 7. 2011 in ne na vprašanje, ali je bil tožnik zmožen za delo maserja, ki ga je dejansko nameraval opravljati po zaključku zdravljenja. Pritožba se ne strinja s tem, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za drugo ustrezno delo v skladu z omejitvami iz odločbe z dne 6. 7. 2011, saj je šele dne 25. 11. 2012 utrpel poškodbo desnega ramena, raztrganino supraspinatusa in delno subscapularisa in bil po poškodbi ustrezno zdravljen s strani ortopeda. Dne 1. 6. 2013 si je porezal tudi kazalec desne roke in bil kirurško oskrbljen. Desna rama tožnika po poškodbi še ni bila v celoti sanirana, saj zdravljenje še ni bilo zaključeno in je ortoped predlagal operacijo in rekonstrukcijo na A. kliniki B. dne 29. 8. 2013 ter tako tožnik zaradi navedenega ni bil zmožen za nikakršno delo. Zaradi bolečin v nogah ter občutnega otekanja obeh nog od stopal do gležnjev in kolen je tožnik opravil preglede v ambulanti dne 8. 5. 2013 in 29. 5. 2013 ter bil napoten k internistu ter tudi k fiziatru zaradi rame. Fizioterapijo za desno ramo je začel izvajati 2. 7. 2013 v ZD C. in je bila zaključena 15. 7. 2013 ter rehabilitacijo nadaljeval v zdravilišču D., kjer je bil tožnik dne 2. 8. 2013 pregledan pri fiziatrinji E.E., ki je izdala fiziatrični izvid z dne 2. 8. 2013. V času zdravljenja v zdravilišču D. je imel tožnik na roki tudi opornico, ki mu je bila predpisana na pregledu v Splošni bolnišnici F. dne 12. 7. 2013 in bil takoj po poškodbi zdravljen v Splošni bolnišnici G., kjer so mu roko imobilizirali. Ob kontrolnem pregledu v Splošni bolnišnici F., je bil ugotovljen preskok, zato je bila tožniku leva roka še naprej imobilizirana, 23. 8. 2013 pa v Splošni bolnišnici F. opravljen kontrolni pregled o katerem je bil izdelan izvid z dne 23. 8. 2013. Konec meseca avgusta 2013 je bil sprejet na A. kliniko UKC H. zaradi operativne terapije artroskopije desne rame in 30. 8. 2013 odpuščen. Navedeno pomeni, da se zdravljenje desne rame tožnika v spornem obdobju, tj. od dne 9. 5. 2013 do dne 31. 5. 2013 in od dne 13. 7. 2013 do dne 11. 8. 2013 še ni zaključilo ter tako tožnik v tem obdobju ni bil zmožen za nikakršno delo. Tožnik je predlagal, da se zasliši priča I.I., dr. med., ki je osebna zdravnica tožnika in je ves čas spremljala zdravljenje in tožencu predlagala odreditev bolniškega staleža in invalidske upokojitve tožnika. Temu pa prvostopenjsko sodišče ni sledilo, sodišče svoje odločitve o tem ni utemeljilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) ter tako tožniku ni bila dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitve nepravilne zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče I.I., kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Tožnik je v tožbi in tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajal, da lahko vse navedbe povezane s potekom njegovega zdravljenja potrdi tudi njegova osebna zdravnica I.I., med drugim tudi to, da desna rama tožnika po poškodbi še ni bila v celoti sanirana, saj zdravljenje še zdaleč ni zaključeno. Tekom postopka je sodišče postavilo izvedenski organ z nalogo, da poda mnenje, če je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 6. 7. 2011. Izvedenca (prof. dr. J.J. in prof. dr. K.K.) sta v izvedenskem mnenju ugotovila, da je bil tožnik v spornem obdobju nezmožen za delo maserja zaradi bolezni, da pa je bil hkrati zmožen za drugo ustrezno delo v skladu z omejitvami iz odločbe IK. Tožnik na takšno izvedensko mnenje ni imel pripomb. V nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje je sodišče ugotavljalo katera dela je tožnik v spornem obdobju opravljal oziroma za kakšno delovno mesto je bil ocenjevan v invalidskem postopku ter v zvezi s tem pridobivalo pisno dokumentacijo in opravilo zadnji narok dne 22. 1. 2015, kjer je izvedbo ostalih dokaznih predlogov kot nepotrebno zavrnilo, ne da bi katerakoli od strank imela na to ugovor. Pritožbeno sodišče tako šteje, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Navedenih kršitev pritožbeno sodišče ne ugotavlja, saj izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. V danem primeru bi kvečjemu šlo za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 287. členom ZPP, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaslišanje predlagane priče I.I. se bi moralo izvesti z namenom, da bi ta izpovedala o poteku zdravljenja in poškodbah tožnika. Zaslišanje se naj bi nanašalo na ključne navedbe, o tem da zdravljenje tožnika v spornem obdobju še ni bilo zaključeno. Predmetni spor pa se ne nanaša na to vprašanje, temveč na vprašanje ali je bil tožnik glede na svoje zdravstveno stanje sposoben opravljati svoje delo.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo katero delo se naj ocenjuje kot tisto za katero je bil tožnik v spornem obdobju zmožen oziroma nezmožen, da ga opravlja. Tožnik je v tožbi navajal, da v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati delo maserja. Sodišče pa je pravilno zaključilo, da je potrebno ugotoviti, če je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 6. 7. 2011. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 6. 7. 2011 je bila namreč tožniku priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, to je delo, pri katerem ročno premešča bremena do največ 10 kg, ki se opravljajo le občasno v prisilnem položaju ledvene hrbtenice in pri katerem se le občasno pripogiba, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 7. 2011 dalje. Tožnik je v delovni dokumentaciji z dne 30. 9. 2011 kot naziv delovnega mesta navedel „samostojni podjetnik“ ter da je na to delovno mesto razporejen od 1. 7. 2011 dalje. V rubriki opis dela in potek dela je navedel, da gre za vodenje podjetja, načrtovanje in izvedbo programov, izdelavo ponudb, poročil, analiz, reševanje reklamacij, izvajanje prezentacij, obisk strank, predstavitev in trženje prodajnega programa. Delo je pretežno sedeče ob računalniku in poteka na terenu ob uporabi osebnega vozila. Glavno opravilo je torej vodenje podjetja. V dokumentaciji so izpolnjeni tudi rubrike delovne razmere, telesne aktivnosti, stopnja in trajanje obremenitev in škodljivosti, navedeno, da izvaja o varnosti za oceno tveganja ni izdelana, da je delo prilagojeno invalidu III. kategorije ter da je pričel delati s krajšim delovnim časom od 1. 8. 2011. Na takšen opis del je invalidska komisija dne 21. 11. 2011 podala mnenje, da je delovno mesto „samostojni podjetnik“ po opisu z dne 30. 9. 2011, ustrezno. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v primeru ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika glede njegovih zdravstvenih težav v spornem obdobju ugotavljati ali je tožnik torej sposoben opravljati dela po odločbi ZPIZ z dne 6. 7. 2011 po opisu delovne dokumentacije tožnika z dne 30. 9. 2011 in ne kot delo maserja. Tožnik je tudi s.p. registriral v skladu s to odločbo ZPIZ-a, naloge ki so navedene v opisu delovnega mesta z dne 30. 9. 2011 „samostojni podjetnik“, ne vsebujejo nalog maserja. Tožnik delo maserja tudi sam nikoli ni opravljal. 7. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da zaradi nedokončanega zdravljenja desne rame ni bil zmožen za nikakršno delo. Takšne pritožbene trditve so v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenskega organa, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za drugo ustrezno delo v skladu z omejitvami iz odločbe IK. Pri takšnem mnenju je izvedenski organ upošteval celotno zdravstveno dokumentacijo tako glede poškodovanega ramena, kakor tudi glede poškodbe kazalca desne roke, ki jo je tožnik utrpel dne 1. 6. 2013 in poškodbe leve roke, ko se je dne 14. 6. 2014 zaletel v steno in si poškodoval palec. Pritožbene trditve v navedeni smeri so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami - Pravila). V členih od 80 do 82 ZZVZZ so določene pristojnosti organov pri ugotavljanju začasne nezmožnosti pri delu. Po določbi 232. člena Pravil zavarovančeva zadržanost od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

9. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanja v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami in stališči prvostopenjskega sodišča. 10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.