Jedro

V zadevi je bistvenega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da škodni dogodek ni posledica delovanja črpalke, ampak da je škoda nastala izključno zaradi njenega zagona.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Zavarovalnica je dolžna plačati K.A. materialno odškodnino v skupnem znesku 9.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.8.2008 pa nadalje do plačila ter mu povrniti vse pravdne stroške tega postopka z enakimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe okrajnega sodišča pa nadalje do plačila in plačilom 20% DDV-ja, vse to pa storiti na TRR njegovega pooblaščenca, vse v roku petnajst dni, da ne bo izvršbe.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 368,00 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh od prejema te odločitve, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do celote, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da se je tožnik 13.3.2008 poškodoval pri opravljanju svojega dela, ko je popravljal ulično črpalko na bencinskem servisu T. Ko je odpravil napako, je preizkusil, če črpalka deluje, nato pa jo je hotel pokriti s pokrovom. Takrat mu je spodrsnilo. Ob spolzkem robniku se je opotekel, s stranico pokrova črpalke, ki ga je držal v levi roki je zadel iztočno pipo, ki je ob izpadu iz ležišča vklopila stikalo, v tem pa je z desno roko posegel naravnost v pogonski del črpalke na jermenico, ki mu je odrezala zgornji členek prsta. Na tako ugotovljena odločilna dejstva je zaključilo, da krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana, saj je ulična črpalka puščala in je zato iz nje iztekala nafta. V takšni situaciji bi bilo pretirano zahtevati od delodajalca, da tla pred popravljanjem črpalke očisti. To niti ne bi pomagalo, ker je nafta iztekala prav iz pokvarjene črpalke. Tožnik na mastna tla tudi ni opozoril nikogar, spodrsnilo pa mu je, ko je tla že počistil. Zaključilo je, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Po mnenju sodišča prve stopnje je ulično črpalko zaradi posebnih okoliščin primera potrebno obravnavati kot nevarno stvar. Bila je namreč odprta, saj se je sicer sploh ne bi dalo popraviti. Zobniki so se vrteli, za vklop mehanizma pa je zadoščal zgolj naključen udarec. Posledično je odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper takšno sodbo pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Le podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren za nastanek škodnega dogodka. Spolzka in mastna tla, sploh na bencinski črpalki, ne predstavljajo nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti. V tožbenem zahtevku tožnik ni zatrjeval, da je do dogodka prišlo zaradi spolzkih tal. Spolzkih (mastnih) tal z delovanjem ulične črpalke ni povezoval in je sodišče odločitev sprejelo izven trditvene podlage. O adekvatni vzročnosti ni mogoče govoriti. Če bi npr. nekdo hodil po pločniku, ki bi bil poledenel in bi mu spodrsnilo ter bi zaradi tega padel na cestišče, kjer bi peljal osebni avtomobil in bi ta oseba padla predenj, prav tako ne bi bila podana vzročna zveza oz. ne bi bilo podane odgovornosti lastnika osebnega avtomobila na podlagi objektivne odgovornosti, ker se je pač tam znašel, po tem, ko je oseba padla zaradi poledenele površine, ki je bila vzrok za padec. Ulična črpalka ni pričela delovati zato, ker so bila tla spolzka, temveč zato, ker je tožnik vanjo zamahnil z roko. Tožnik ni zatrjeval, da je začela delovati zaradi mastnih in spolzkih tal. Sam je tudi izpovedal, da dopušča možnost, da se je spotaknil ob točilno cev. Ni podana objektivna odgovornost, saj sama ni mogla pričakovati tožnikovega padca in posledično nenadzorovanega vklopa črpalke. Tla je pobrisal sam tožnik, padci se pri zavarovancu tožene stranke ne dogajajo, in zavarovanec ni mogel tega pričakovati in se temu izogniti. Vzrok nastanku škodnega dogodka je v ravnanju tožnika samega oz. gre za naključje, nesrečen slučaj. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je škoda, ki je tožniku nastala v dogodku 13. 3. 2008, ko je opravljal redno delo pri zavarovancu tožene stranke in kot serviser popravljal črpalko, nastala v zvezi z nevarno stvarjo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se namreč šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Odgovor na to vprašanje je ključnega pomena, saj le v primeru, če se ugotovi, da gre za škodo od nevarne stvari, zanjo odgovarja njen imetnik (150. člen OZ). Ta je namreč odgovornosti prost tudi v primeru, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

V zadevi je bistvenega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da škodni dogodek ni posledica delovanja črpalke, ampak da je škoda nastala izključno zaradi njenega zagona. Vzrok zagona črpalke pa je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje ravnanje tožnika, ki je, ko je odpravil napako na črpalki hotel le-to pokriti s pokrovom, takrat pa mu je spodrsnilo. Padel je, v rokah je držal stranico, ki je ob padcu zadela iztočno pipo, ki je vklopila črpalko in jo pognala, zobniki pa so mu amputirali kazalec desne roke. Vzrok za nastalo škodo je bil torej vklop črpalke, do katerega je prišlo, ker je tožnik nehote pri padcu zadel iztočno pipo, in ne njeno obratovanje.

Presoja o tem ali je takšno ravnanje oškodovanca izključni vzrok za nastalo škodo, sodi v področje razumevanja vzročne zveze. Izključnost vzroka je v tem, da imetnik na potek dogodka ni mogel vplivati tako, da bi škodo lahko preprečil in se glede na zakonsko besedilo drugega odstavka 153. člena OZ navezuje na pojma nepričakovanosti in neprepričljivosti oškodovančevega dejanja. Ključnega pomena je torej odgovor na vprašanje ali je imetnik črpalke mogel pričakovati, da bo tožniku (kot serviserju) ob popravljanju črpalke zdrsnilo in bo zamahnil z roko v iztočno pipo črpalke tako, da se bo ta zagnala. Mirujoča (pa četudi odprta) črpalka namreč sama po sebi ni nevarna stvar. Taka je postala šele z zagonom, vzrok za pričetek njenega delovanja pa je bil tožnikov nehoten premik iztočne pipe. Za vklop črpalke je bil namreč potreben premik iztočne pipe, po ugotovitvah pa jo je premaknil tožnik. Na tak potek dogodka pa imetnik črpalke ni mogel vplivati tako, da bi škodo lahko preprečil, kar pomeni, da mu ni mogoče naprtiti objektivne odgovornosti za nastalo škodo. Ta v obravnavanem primeru namreč ne pomeni realizacije tiste nevarnosti, pred posledicami katere varujeta določbi drugega odstavka 131. člena in določba 149. člena OZ. Tudi okoliščina, da je tožnik iztočno pipo črpalke, ker je bila odprta, lahko premaknil že nehote, v konkretnem primeru ne more privesti do odgovornosti tožene stranke in so tudi tozvezni razlogi izpodbijane sodbe materialnopravno zmotni. Iz gornjih razlogov izhaja odločilnost ugotovitve, da je iztočno pipo črpalke, ki je črpalko spravila v pogon, premaknil sam tožnik. Čim je temu tako, pa to, da je „odprta“ črpalka omogočala nehoten premik iztočne pipe, ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Nerazumsko pa je pričakovati, da bo črpalka, ki je v popravilu in zato odprta (fotografije A5 – A6), narejena tako, da bi serviserja ščitila pred nehoteno sprožitvijo zagona in nehoteno poškodbo. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo ugotovljeno oškodovančevo ravnanje zunaj sfere zavarovanca toženke, da toženi stranki ni mogoče naprtiti krivdne odgovornosti pa se je izreklo že sodišče prve stopnje.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče na utemeljeno pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Zaradi sprejete odločitve je moralo odločiti tudi o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato je toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka, ki so ji v postopku nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka zahtevala povrnitev 20,00 EUR iz naslova nastalih ji administrativnih stroškov, v pritožbenem postopku pa 348,00 EUR iz naslova takse za pritožbo (tar. št. 1121 ZST-1). Skupno ji je tako tožeča stranka dolžna povrniti 368,00 EUR stroškov postopka.

Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje v zadevi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2012-71 z dne 6.7.2012, izdanega na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih, s katerim je bilo odločeno, da se pristojnost za sojenje prenese na Višje sodišče v Kopru.