Jedro

Tožnik je med drugim trdil, da je prodajna pogodba za to stanovanje med njim kot prodajalcem in družbo S., d. o. o. kot kupcem z dne 17. 12. 2003 neobstoječa, ker stanovanja nikoli ni prodal in to ni bila njegova volja ter da je bil žrtev povezanih goljufov na strani družbe S., d. o. o. in toženke, ki so zlorabili njegovo nevednost in zaupanje. Trdi, da so ga ogoljufali, ker je bilo stanovanje odtujeno brez njegove vednosti in da sta pogodbi med njim in družbo S., d. o. o. ter med to družbo in toženko neobstoječi. Takšni pravni posli nimajo pravnih učinkov in na njihovi podlagi niso mogle nastati nobene pogodbene posledice. V obravnavanem primeru to pomeni, da ni prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice na stanovanju na toženko in da je tožnik še vedno lastnik stanovanja, kljub izvršenemu zemljiškoknjižnemu vpisu, če so navedene tožnikove trditve resnične. V takšni situaciji bi tožnik moral uveljavljati varstvo svoje lastninske pravice z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1, to je ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v toženkino korist ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov oziroma izbris lastninske pravice, vknjižene v toženkino korist, ter vpis lastninske pravice v tožnikovo korist, saj bi šlo za primer materialnopravno neveljavne vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožnikov zahtevek za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na stanovanju na podlagi priposestvovanja zato ne more biti ustrezno pravno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnik na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na stanovanju, opisanem v 1. točki izreka sodbe. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 1.627,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je priposestoval lastninsko pravico na stanovanju. Drugačno stališče prvega sodišča je zato napačno. Tožnik ni vedel za prodajo stanovanja družbi S., d. o. o., z njo ni soglašal in je bil njegov podpis na pogodbi zlorabljen zaradi goljufije. Gre za neobstoječo pogodbo. Toženka ni izkazala dobre vere, ki bi jo lahko ščitila pri nakupu nepremičnine od nelastnika. Nepremičnina je bila odtujena proti tožnikovi volji in vednosti. Stečajna upraviteljica je bila seznanjena z goljufivim ravnanjem družbe E. d. o. o. V rednem poročilu upravitelja z dne 12. 7. 2013 v stečajnem postopku nad toženo stranko je upraviteljica izjavila, da je E., d. o. o. prišel do nepremičnin z oderuškimi posli. Tožnik je dokazoval slabovernost družbe E., d. o. o., do česar se prvo sodišče ni opredelilo. Tožnik je bil žrtev mednarodno iskanih goljufov, ki so izkoristili in ogoljufali veliko število ljudi v premoženjski stiski z oderuškimi pogodbami ter ponarejanjem listin, kar se je zgodilo tudi v tožnikovem primeru. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pogodbe o odtujitvi nepremičnine družbi S., d.o.o. ni štelo za neobstoječo pogodbo. Šlo je za neobstoječ pravni posel, saj sploh ni prišlo do soglasja volj, ker je družba S., d. o. o. zlorabila tožnikov podpis kot pravi. Če soglasja pogodbenih strank ni, kar je bilo tudi v konkretnem primeru, pogodba ne nastane. Takšna pogodba je neobstoječa in ne ustvarja nobenih medsebojnih pravic in obveznosti.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na tožnikovo trditveno podlago vprašanje priposestvovanja ne more biti aktualno oziroma relevantno za odločitev v tem sporu. Tožnik je trdil, da je predmetno stanovanje pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja št. 0905/93 z dne 18. 3. 1993, ki je bila sklenjena na podlagi določil Stanovanjskega zakona (SZ) o privatizaciji stanovanj v družbeni lastnini. Tožnik je imel kot ožji družinski član imetnice stanovanjske pravice pravico odkupiti to stanovanje po določilih SZ. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za to stanovanje 18. 3. 1993 je tožnik že postal lastnik stanovanja brez vpisa v zemljiško knjigo, in sicer na podlagi 118. člena SZ. Šlo je torej za originarno pridobitev lastninske pravice, po samem zakonu. Kot je navedeno v nadaljevanju, tožnik smiselno trdi, da sta pogodbi med njim in družbo S., d. o. o. ter med družbo S., d. o. o. in toženko neobstoječi oziroma nični, zaradi česar ne moreta imeti pravnih učinkov oziroma posledic, kar bi zato pomenilo, da tožnik nikoli ni izgubil lastninske pravice na stanovanju in da je še vedno njegov lastnik. V takšnem primeru ni podlage za uveljavljanje priposestovanja kot načina pridobitve lastninske pravice.

6. Tožnik je med drugim trdil, da je prodajna pogodba za to stanovanje med njim kot prodajalcem in družbo S., d. o. o. kot kupcem z dne 17. 12. 2003 neobstoječa, ker stanovanja nikoli ni prodal in to ni bila njegova volja ter da je bil žrtev povezanih goljufov na strani družbe S., d. o. o. in toženke, ki so zlorabili njegovo nevednost in zaupanje. Trdi, da so ga ogoljufali, ker je bilo stanovanje odtujeno brez njegove vednosti in da sta pogodbi med njim in družbo S., d. o. o. ter med to družbo in toženko neobstoječi. Takšni pravni posli nimajo pravnih učinkov in na njihovi podlagi niso mogle nastati nobene pogodbene posledice. V obravnavanem primeru to pomeni, da ni prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice na stanovanju na toženko in da je tožnik še vedno lastnik stanovanja, kljub izvršenemu zemljiškoknjižnemu vpisu, če so navedene tožnikove trditve resnične. V takšni situaciji bi tožnik moral uveljavljati varstvo svoje lastninske pravice z izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), to je ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v toženkino korist ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov oziroma izbris lastninske pravice, vknjižene v toženkino korist, ter vpis lastninske pravice v tožnikovo korist, saj bi šlo za primer materialnopravno neveljavne vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožnikov zahtevek za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na stanovanju na podlagi priposestvovanja zato ne more biti ustrezno pravno sredstvo.

7. Glede na to se pokaže, da tožba ni bila sklepčna. Iz tega razloga je zato tožbeni zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, neutemeljen, saj je izbral napačno pot za zaščito svojih pravic. V takšnem primeru se, kot že rečeno, pravno varstvo uveljavlja z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1, če se dokaže resničnost trditev o ničnih pogodbah, ki so bile v obravnavani zadevi pravni naslov za zemljiškoknjižni vpis v toženkino korist. 8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).