Jedro

Privolitev ene stranke v dvostranski pogodbi v odstop pogodbe druge stranke nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, je lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji, kadar za odstopljeno pogodbo, ki je bila sicer pismena, ni predpisana obličnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. I 282/01 v celoti v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 316.893,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh po

1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče, kljub enako ugotovljenemu dejanskemu stanju, odločilo diametralno nasprotno. Meni, da gre v sodbi za nasprotje o tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter izpovedbami. Toženec ni nikoli privolil v odstop pogodbe tožeči stranki in je bil prepričan, da se dela opravljajo v imenu in za račun M. S., ki je tožencu sam izdelal vodovodno napeljavo, tožeča pa centralno napeljavo, račun, ki ga je izdala tožeča stranka, pa vsebuje tudi postavke za plačilo izdelave vodovodne napeljave. Teh del pa M. S. tožeči stranki ni odstopil, zato nima nobene osnove za sedanjo terjatev. Pravnega posla za prenos denarne terjatve ni bilo nobenega. Listinske dokaze je tožeča stranka očitno napravila in priredila kasneje za potrebe sodnega postopka. To pa kaže na dejstvo, da toženec ni mogel vedeti za kakršnekoli povezave M. S. s tožečo stranko pri njegovi hiši. Predračun št. 200366 z dne 9.8.2000, ki ga je izdal M. S., je v enaki vsebini izdala tudi tožeča stranka, ki pa ni predložila dokazila, da je bil ta tožencu dejansko izročen, toženec pa ga je prvič videl na glavni obravnavi dne 27.10.2003, zato je tudi vprašljiva verodostojnost pričanja priče P., ki je zaslišana izpovedala, da se spominja, da je bil ta predračun izdan tožencu.

M. S. naj bi pogodbo odstopil tožeči stranki, ker se je pri njej zaposlil, dela pri tožencu so se izvajala septembra 2000, M. S. pa je imel status s.p. vse do 26.2.2002, torej še leto in pol po izvedbi del pri tožencu. M. S. pa računa za opravljena dela kljub zahtevam ni nikoli izstavil. Gradbeni dnevnik, ki ga je delavcu centralne napeljave D. S. podpisal toženec, je brez kakršnihkoli oznak izvajalca in zanika, da bi mu D. S. povedal, da dela za tožečo stranko. Tožeča stranka je kasneje te listine žigosala z njenimi oznakami. Zato tudi to postavlja pod vprašaj verodostojnost ostalih dokazov tožeče stranke. Tudi delovnih nalogov priča D. S. ni nikoli prejela, čeprav so se pojavili kot dokazne listine, so pa nepodpisani, nanašajo pa se na vodovodno instalacijo in material, kar je vse izdelal M. S.. Meni, da je v kontekstu prirejenih listinskih dokazov potrebno kritično oceniti tudi izjave zaslišanih prič M. S., D. S. in P., ki so vsi zaposleni pri tožeči stranki in je logično, da so izpovedali skladno v smeri utrditve tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine in o zadevi tudi materialnopravno pravilno odločilo, ne da bi pri tem storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj pavšalno zatrjevan razlog, da gre za nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter izpovedbami, ni konkretiziran in takšne kršitve ni bilo ugotoviti. Za toženo stranko je sporna ugotovitev, da je toženec privolil v odstop pogodbe o delu tožeči stranki s konkludentnimi dejanji. V zvezi s tem je zanjo predvsem sporna dokazna ocena zaslišanih prič in strank ter vpogledanih listin. Pomisleki o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo tožencu in njegovi ženi glede prepričanja, da dela opravlja M. S. in ne tožeča stranka, so neutemeljeni in je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo svojo dokazno oceno. Glede na neprerekano ugotovitev, da je zaslišana priča M. S. tožencu povedal, da del v zvezi z nameravano plinsko instalacijo ne more sam opraviti, da ne bo izvedel instalacije za centralno ogrevanje, da je delo nadaljeval D. S., ki je skupaj s sodelavcem uporabljal avtomobil z logotipom tožeče stranke, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je toženec vedel kdo opravlja dela, za katera se je sicer dogovoril s M. S.. Pritožbeno sodišče ne dvomi v izpodbijano dokazno oceno. Da je toženec privolil v odstop pogodbe, pa potrjuje tudi dejstvo, da je dopustil, da so se opravljala dela s strani delavcev tožeče stranke, za katere pač ni mogel misliti glede na dane okoliščine, ko sta tako M. S. in D. S. izpovedala, da sta tožencu povedala, prvi, da bo že začeto delo opravila tožeča stranka, in drugi, da je delavec tožeče stranke, da bi bili delavci M. S.. Končno pa tudi tožena stranka ne bi izdanega računa za vsa opravljena dela s strani tožeče stranke reklamirala, ampak bi ga zavrnila in tudi tožeči stranki ne bi bila pripravljena plačati niti tistega kar je bilo predvidenega po predračunu, če bi v odstop pogodbe ne privolila. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v prepričljivo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec privolil v odstop pogodbe s konkludentnimi ravnanji, potem ko je M. S. sam že začel izpolnjevati pogodbo o delu in da ni odstopil le posameznih opravil po pogodbi o delu, ampak celotno pogodbo. Zato tudi ni pomembno, ali je vodovodno napeljavo izdelal sam, bistveno je, da so bila vsa dela kvalitetno opravljena in v ugotovljeni višini, ki ni prerekana. Sedanje nasprotovanje spornemu računu glede plačila za izdelavo vodovodne napeljave, ki jo je opravil M. S., ne spreminja odločitve, saj ta ni izdal računa in mu toženec tudi ni ničesar plačal. Da pa je bila odstopljena celotna pogodba o delu, torej tudi z vsemi pravicami in dolžnostmi, pa je razvidno tudi iz izpovedi priče M. S., katerega izpovedbi je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Tudi pojav predračuna št. 200366 z dne 9.8.2000, ki ga je tožencu izdal M. S. z isto številko in enako vsebino, ki naj bi ga izdala tožeča stranka, ne spreminja stvari, saj je bila končno upoštevana dogovorjena cena storitve in obseg storitev po predračunu M. S., ne glede na to, da se tudi sicer predračun tožeče stranke ni v ničemer po vsebini razlikoval od predračuna M. S.. Pojav dveh enakih predračunov, izdanih s strani M. S. in tožeče stranke, pa ne more omajati verodostojnosti priče P. glede zglasitve toženca na sedežu tožeče stranke in njegovi pripravljenosti plačila, saj tega niti toženec sam ni zanikal. Da je toženec podpisal gradbeni dnevnik delavcu centralne napeljave D. S., ki je delo opravljal, ni sporno.

Ne more biti odločilno ali je gradbeni dnevnik imel oznako tožeče stranke, kar tožena stranka zanika, ob tem da je na razpolago dovolj drugih prepričljivih dokazov o tem, da je toženec vedel, da prav tožeča stranka opravlja delo, pa temu ni nasprotoval. Res je, da so priče M. S., D. S. in P. zaposleni pri tožeči stranki, vendar pa se izpovedi M. S.in D. S. razlikujeta od izpovedi toženca le o tem ali sta mu ta dva povedala, da dela opravlja tožeča stranka. Vendar pa je tudi za pritožbeno sodišče njuna izpovedba o tem ob upoštevanju tudi drugih okoliščin, ki so bile zgoraj omenjene, prepričljiva. Pri tem tudi pritožbeni navedbi, da je priča M. S. prihajal v protislovje, ko je trdil, da ga toženec ni pozval na primopredajo izdelanih instalacij, na drugi strani pa mu je izvršil montiranje pip, ne gre slediti, saj montiranje pip ni sestavni del primopredaje, ampak mora biti to že vse opravljeno, ko pride na vrsto primopredaja. Na delovne naloge, za katere trdi pritožnik, da jih ni nikoli prejel, čeprav so se pojavili kot dokazne listine, sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo, kot je razvidno iz razlogov sodbe. Kot pravno neodločilno pa pritožbeno sodišče šteje tudi pritožbeno navedbo, da je priča M. S. imel status s.p. vse do 26.2.2002, ko so bila vsa dela pri toženi stranki že opravljena, zaradi česar ni mogel biti že zaposlen pri tožeči stranki, ko naj bi ji odstopil pogodbo. Odstop pogodbe je institut civilnega prava, ki ni vezan na formalni status pravnega subjekta kot nosilca pravic in obvez. Ker pritožbeno sodišče šteje, da je izpodbijana sodba pravilna tako v formalnopravnem kot tudi materialnopravnem pogledu, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.