Jedro

Pristojni državni organ je ravnal v nasprotju z Uredbo o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami, ko je avto prepustil v hrambo samostojnemu podjetniku, ki za to ni bil pooblaščen. Sodišče je ugotovilo tudi, da je to storil, čeprav ta ni imel ustreznega tehničnega in fizičnega varovanja predmetov, zaradi česar je neznani storilec uspel podtakniti požar in je vozilo zgorelo. Tako je tudi pravilna in obrazložena odločitev glede obstoja protipravnosti in vzročne zveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 23. 12. 2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker je bil njen avto medtem, ko je bil zasežen, uničen v požaru.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice delno ugodilo in je toženki naložilo plačilo 10.697,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov – zmotne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi v obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške. Navaja, da je sodišče napačno interpretiralo 220. in 506.a člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter 3. člen Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (Ur. l. RS, št. 22/2002, v nadaljevanju Uredba). Meni, da citirane določbe ne določajo obvezne hrambe pri pooblaščenih izvršiteljih, ampak je hramba pri njih zgolj ena od zakonitih možnosti. Poudarja, da lahko policija zasežene predmete hrani tudi pri drugih subjektih oziroma jih hrani sama in da je ustrezno poskrbela za hrambo zaseženega predmeta preko veljavnega pravnega posla s samostojnim podjetnikom A. K. Navaja tudi, da je sodišče druge stopnje v tej pravdi v zvezi s priznano aktivno legitimacijo dalo napačno napotilo in je prezrlo odločbo II Ips 275/20002, iz katere izhaja, da je za uveljavljanje odškodnine proti državi aktivno legitimiran dejanski lastnik vozila in ne tisti, na čigar ime je vozilo registrirano. Revidentka pojasnjuje, da tožnica z nakupom predmetnega vozila ni postala lastnica, ker ga je kupila od nelastnika R. K., podjetje R. d. o. o. pa je pri tem opravljalo samo komisijsko prodajo ob znanem prodajalcu in kupcu. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 34. člen Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Meni tudi, da je bila pogodba o nakupu ukradenega vozila nična (35. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ter opozarja na 438. člen OZ. Nadalje navaja, da ni podana vzročna zveza, ker je škoda nastala z zažigom avtomobila z namenom, da se prikrije nezakonita dejanja. Meni, da bi tožnica morala sprožiti postopke zoper požigalca R. K. Opozarja, da iz večih poškodovanih vozil sestavljeni avto, kot v obravnavanem primeru, predstavlja nevarno stvar in ga ob določbi 224. člena ZKP ni treba vrniti imetniku. Meni, da so v izpodbijani sodbi nasprotja v razlogih, ko sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožnica lastnica vozila, kasneje pa, da je bilo tožnici vozilo odvzeto kot njegovi imetnici.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da ni nasprotja v razlogih sodbe, ko sodišče tožnico enkrat imenuje imetnica, drugič pa lastnica vozila. Označitev tožnice kot imetnice ne pomeni, da ni lastnica, saj je dejanski imetnik stvari lahko tudi njen lastnik.

7. Revizijsko sodišče tudi opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: da je tožnica na podlagi komisijske prodaje od R. d. o. o. kupila osebno vozilo Seat Leon, pri čemer je bila dobroverna; da je R. d.o.o. predmetno vozilo pridobila od R. K., zoper katerega je bil uveden kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj velike tatvine, prikrivanja in overitve lažne vsebine, vendar je bila obtožba kasneje pravnomočno zavrnjena; da je bilo tožnici osebno vozilo zaseženo v predkazenskem postopku zaradi suma posredovanja predmeta, ki izvira iz kaznivega dejanja; da je bilo vozilo prepeljano v hrambo v A. K., ki je imel z MNZ RS, Policijsko upravo Kranj sklenjeno pogodbo o hrambi zaseženega vozila po Zakonu o prekrških; da je bilo zaseženo vozilo tožnice v času hrambe v prostorih A. K. uničeno zaradi požara; da je v času zasega veljala Uredba; da A. K. ni imel pooblastila ministra za pravosodje, niti ni imel zagotovljenega fizičnega ter tehničnega varovanja prostora, kjer se hranijo predmeti.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedene ugotovitve, materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožnica lastnica vozila. Tožnica je bila dobroverna, avtomobil pa je pridobila odplačno od prodajalca R. d. o. o. (kot komisionar je nastopal v svojem imenu), ki se ukvarja s prodajo avtomobilov. Tako so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice od nelastnika po določbi 31. člena ZTLR, po kateri dobroverna oseba pridobi lastninsko pravico na premični stvari, pridobljeni odplačno od nelastnika, ki v okviru svoje dejavnosti daje take stvari v promet. Glede na navedeno je neutemeljen tudi očitek, da je bilo napotilo sodišča druge stopnje napačno; sodišče ni priznalo aktivne legitimacije tožnici zato, ker bi bilo vozilo registrirano na njeno ime, temveč zato, ker je ocenilo, da je dokazala lastništvo vozila.

9. Pravilen je tudi materialnopravni zaključek, da je podana protipravnost ravnanja pristojnih državnih organov v zvezi s hrambo vozila, neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče druge stopnje te svoje odločitve ni obrazložilo. Pojasnilo je, da po določbi četrtega odstavka 506.a člena ZKP postopek upravljanja z zaseženimi predmeti in premoženjem predpiše Vlada RS, kar je ta storila z Uredbo, ki se smiselno uporablja tudi za hrambo in upravljanje predmetov pri policiji in tožilstvu do izročitve sodišču (31. člen Uredbe). Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da po Uredbi predmete hrani sodišče, hrambo in upravljanje pa lahko odredi tudi pri za to imenovanih izvršiteljih (2. in 3. člen Uredbe) in da drugačnega načina hrambe za premičnine Uredba ne predvideva. Sodišče prve stopnje pa ni le ugotovilo, da je pristojni državni organ ravnal v nasprotju z Uredbo, ko je avto prepustil v hrambo A. K., ampak je ugotovilo tudi, da je to storil, čeprav ta ni imel ustreznega tehničnega in fizičnega varovanja predmetov, zaradi česar je neznani storilec uspel podtakniti požar v prostorih A. K. in je vozilo zgorelo. Tako je tudi pravilna in obrazložena odločitev glede obstoja vzročne zveze.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.