Jedro

Tožena stranka bi morala tožnika opozoriti na to, da se pooblastilo ne ujema s samim dopisom in mu dati možnost, da se ta pomanjkljivost odpravi skladno s 67. členom ZUP. S tem je bila kršena pravica tožnika do zaslišanja stranke, posledično temu pa je tudi odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se tožena stranka ni opredelila do izjave o dejstvih in okoliščinah, datirane z dne 24. 5. 2019.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Kranj št. 214-4699/2018-13 z dne 28. 5. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je Upravna enota Kranj izdala tožniku za obdobje od 29. 8. 2018 do 28. 8. 2019 (točka 1 izreka). Hkrati je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe (točka 2 izreka), da mora v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino (točka 3 izreka) in da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani (točka 4 izreka).

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožena stranka 29. 8. 2018 tožniku izdala enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji z veljavnostjo do 28. 8. 2019. Dne 20. 11. 2018 pa je s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) prejela umik soglasja za izdajo enotnega dovoljenja . V obrazložitvi umika je navedeno, da je ZRSZ ugotovil, da tožnik ni nastopil dela oziroma ni bil prijavljen v obvezno socialno zavarovanje v rokih iz 8. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT). V navedenem členu je določeno, da mora tujec nastopiti delo najkasneje 15. dan od vročitve enotnega dovoljenja. Tožena stranka je zato po uradni dolžnosti uvedla postopek razveljavitve enotnega dovoljenja. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mora namreč organ, ki je izdal dovoljenje, le-to razveljaviti, če organ, pristojen za zaposlovanje in delo tujcev, umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. V skladu s tretjim odstavkom 56. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje ne razveljavi tujcu, ki je brez krivde ostal brez zaposlitve, če je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova. Tožnik v obvezno zdravstveno zavarovanje ni bil prijavljen, zato ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila. Tožena stranka je tožnika seznanila z ugotovitvami v postopku in ga povabila, naj se zglasi pri upravnemu organu z namenom, da bo seznanjen z ugotovitvami v postopku in se mu da možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Vabilo se je vrnilo z oznako "neznan", zaradi česar je tožena stranka opravila vročitev na oglasni deski organa. Tožena stranka je z vabilom povabila tožnikovega delodajalca. Odzval se je direktor A. A. in povedal, da se tožnik prej ni mogel zaposliti, ker je izgubil izjavo, ki jo je prejel s strani ambasade in je ni mogel pravočasno predložiti na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Gre za splet nesrečnih okoliščin in je sedaj tožnik že nekaj mesecev zaposlen v ... v Kranju, kjer tudi prebiva. Tožena stranka je prejela prošnjo pooblaščenca delodajalca, s katero so zaprosili za umik umika soglasja. ZRSZ je odgovoril, da umik soglasja ostaja v veljavi. Tožena stranka je tožnika zato ponovno seznanila z odgovorom ZRSZ. Na ta dopis je bil posredovan odgovor, za katerega pa tožena stranka meni, da ga ni dolžna upoštevati, ker je bilo predloženo pooblastilo direktorja družbe ... in ne pooblastilo tožnika, zato je nadaljevala s postopkom in glede na to, da je ZRSZ umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, je tožena stranka sklenila, da le-tega razveljavi.

3. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ga je pozvala, da lahko poda izjavo o dejstvih in okoliščinah po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in nikakor ne le, da je bil obveščen, da bo dovoljenje razveljavljeno. Ne drži trditev, da je izjavo o dejstvih in okoliščinah posredoval delodajalec, ampak jo je posredoval tožnik. Iz vloge, ki je bila poslana priporočeno dne 24. 5. 2019, je jasno razvidno, da je kot vlagatelj naveden tožnik, ki ga zastopa odvetnik Marko Pavletič. Drži sicer, da je bilo pomotoma priloženo napačno pooblastilo A. A., vendar je šlo za popravljivo napako. Glede na to, da je bil na dnu dokumenta prav tako naveden tožnik, ni nobenega dvoma, da je slednji nastopal kot vlagatelj in ne njegov delodajalec. Šlo je za očitno napako pri vlaganju pooblastila. V skladu s 67. členom ZUP bi morala tožena stranka pozvati vlagatelja, naj odpravi pomanjkljivosti in vlogi priloži pravilno pooblastilo. S tem je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po tretji alineji drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V posledici bistvene kršitve določb postopka je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je v celoti prezrla dejstvo, ki ga je podal tožnik v svoji vlogi z dne 24. 5. 2019, da je konec septembra 2018 zapustil Republiko Slovenijo zgolj zato, da bi iz domovine prinesel izjavo, prejeto s strani ambasade, in jo predložil Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vse od ponovne vrnitve pa je zaposlen in opravlja delo v podjetju B., s.p. Vlagatelj v spis vlaga tudi plačilne liste za delo v tem podjetju. Tožena stranka tako ni imela podlage za razveljavitev dovoljenja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravna podlaga za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je v obravnavanem primeru tretja alineja prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje razveljavi, če organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. V obravnavanem primeru ni sporno, da je Zavod za zaposlovanje umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, vendar pa je za odločitev o tem, ali se dovoljenje razveljavi, pristojna upravna enota, ki mora pred odločitvijo tujca seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev.

7. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 8. 5. 2019 seznanila s tem, da je ZRSZ umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot tudi s tem, kaj je priča povedala pri upravnemu organu na zaslišanju, kot tudi s tem, da je tožena stranka 1. 4. 2019 sprejela obvestilo ZRSZ, iz katerega je razvidno, da umik soglasja ostaja v veljavi. Tožnik je bil pozvan, da o vsem navedenem poda pisno izjavo. Tožnik je na ta dopis tudi odgovoril z izjavo, datirano z dne 24. 5. 2019, in je pojasnil, da je konec septembra 2018 zapustil Republiko Slovenijo zgolj zato, da bi iz domovine prinesel izjavo, prejeto s strani ambasade in bi jo moral predložiti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pojasnil je tudi, da je vse od ponovitve vrnitve zaposlen in opravlja delo v podjetju B., s.p. Delovne naloge opravlja na delovnem mestu zidar, priložil je tudi plačilne liste. Tožena stranka je glede te izjave navedla, da je ni dolžna upoštevati, ker je bilo predloženo pooblastilo direktorja družbe B., s.p. in ne pooblastilo tožnika, zato je nadaljevala s postopkom in glede na to, da je ZRSZ umaknil soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, je tožena stranka sklenila, da le-tega razveljavi. Vendar je po ugotovitvah sodišča iz dopisa tožnika nedvomno razvidno, da je na samem dopisu napisan tožnik in tudi pod dopisom je tožnikovo ime in priimek. Tožena stranka bi morala tožnika opozoriti na to, da se pooblastilo ne ujema s samim dopisom in mu dati možnost, da se ta pomanjkljivost odpravi skladno s 67. členom ZUP. S tem pa je bila kršena pravica tožnika do zaslišanja stranke, posledično temu pa je tudi odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se tožena stranka ni opredelila do izjave o dejstvih in okoliščinah, datirane z dne 24. 5. 2019. 8. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V tem postopku pa je tožena stranka sicer tožniku dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, vendar pa je za to izjavo menila, da je ni dolžna upoštevati, ne da bi pri tem dala tožniku možnost, da se razjasnijo okoliščine v zvezi s priloženim pooblastilom.

9. Sodišče je v navedeni zadevi razpisalo glavno obravnavo, za dne 1. 3. 2021, ki se je ni udeležila nobena od strank, zato je ni opravilo. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tretjem odstavku 58. člena določa, da če na obravnavo ne pride nobena od strank, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

10. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka v skladu z navodili te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).