Jedro

Tožnik je prenehal opravljati samostojno dejavnost, ker je bil posel s ključnim poslovnim partnerjem zaključen, do novih poslov s tem partnerjem ni prišlo zaradi njegovih likvidnostnih težav, drugih poslov z drugimi partnerji pa zaradi tržne situacije in specifičnosti njegovih storitev, kljub prizadevanjem ni uspel pridobiti. Z opravljanjem samostojne dejavnosti je prenehal iz objektivnih razlogov, zato niso podani razlogi za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Že toženec bi moral za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z razlogi za tožnikovo prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti, v kolikor je menil, da navedbe niso dovolj popolne, dokazi pa ne zadostni, ne le pozvati tožnika na dopolnitev vloge, temveč izvesti poseben ugotovitveni postopek po ZUP, v katerem bi moral najmanj zaslišati tožnika in iz uradne evidence pridobiti podatke o likvidnosti tožnikovega glavnega poslovnega partnerja, oziroma izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je v sodnem postopku vsa pravno relevantna dejstva navajal do konca prvega naroka, torej pravočasno po ZPP, in do tedaj tudi podal dokazne predloge, med drugim predložil tudi dopis o poslovnem sodelovanju in predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje prič. Zato je sodišče prve stopnje te dokaze utemeljeno izvedlo in na njih tudi oprlo izpodbijano s odbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 29. 11. 2013 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 1. 2013, obe v 1. točki izreka, in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Naložilo mu je, da v 30-ih dneh izda novo odločbo (II. točka izreka), in ga zavezalo, da tožniku povrne 476,12 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Opozarja, da je sodišče prve stopnje presojalo dejstva, ki jih tožnik ni navajal v upravnem postopku. Tožnik je vlogi za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo priložil sklep o izbrisu iz Poslovnega registra Slovenije, davčni obračun akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti od 1. 1. 2012 do 20. 9. 2012, potrdilo o višini plače in izjavo o vzrokih za ukinitev s. p., v kateri je navajal, da problematika delovanja s.p. izvira iz ustavitve investicij na infrastrukturnih objektih in s tem v zvezi propada številnih gradbenih podjetij, s katerimi je sodeloval kot kooperant. Na poziv, naj vlogo dopolni, je predložil le tri naročilnice družbe A. d.o.o. za varovanje in reševanje na vodi na objektu HE B. in za popravilo mostu C., in ponovno poudaril, da je razlog za zaprtje izguba poslovnih partnerjev. Kot objektivni razlog prenehanja poslovanja je navajal izgubo poslovnega partnerja D. d.d. Za te navedbe tožnik ni predložil dokazov, prav tako dejstev ni navedel dovolj določno. Iz izkaza poslovnega izida izhaja, da je imel v letu 2012 le 1.200,00 EUR prihodkov od prodaje, čeprav je v pritožbi navajal, da je cena njegove ure 30,00 EUR, kar je zneslo 6.000,00 EUR, in je imel interes obdržati delo. Vpogled v javno pravne evidence izkazuje, da ta trditev ni resnična. Tožnik ni dokazal, da je posloval z družbama D. d.d. in E.. Tudi če bi bila resnična njegova navedba, da z družbo D. d.d. zaradi insolventnosti ni mogel skleniti neposredne pogodbe, zaradi česar je posloval z družbo A. d.o.o., bi lahko poslovno vez dokazal z dopisom družb. Zgolj predložitev naročilnic ne dokazuje, da je bila družba A. d.o.o. poslovni partner, na katerega je bilo pretežno vezano poslovanje. A. d.o.o. še vedno posluje in je v letu 2012 imel prihodke od prodaje v višini 7.242,00 EUR in negativni poslovni izid v višini 258,00 EUR. Stečaj D. d.d. tako ni bistveno vplival na poslovanje A. d.o.o. Tožnik pa tudi ni dokazal navedb, da je neuspešno kandidiral za razna dela. Šele k prvi pripravljalni vlogi v postopku pred sodiščem prve stopnje je priložil dopis D. d.d in na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal tudi zaslišanje prič. Tako do izdaje izpodbijanega upravnega akta ni ponudil nobenih dokazov za svoje trditve. Na podlagi 74. člena ZDSS-1 in 27. ter 52. člena ZUS-1 je nedopustno, da je sodišče sodbo oprlo na zaslišanje prič, ki so bile predlagane šele tekom sodnega postopka, pri tem pa tožnik ni pojasnil, zakaj teh prič ni mogel predlagati že v postopku pri tožencu. Sodišče je zato bistveno kršilo pravila postopka. Tožnik je dejstva navajal šele na prvem naroku za glavno obravnavo tako, da jih v upravnem postopku ni mogel presojati. Sicer pa tožnik niti v sodnem postopku ni izkazal poslovnega sodelovanja z družbo D. d.d. in tudi ne truda pridobivanja novih poslov. Po sodni praksi mora samostojni podjetnik dokazati zmanjšanje potrebe po njegovem delu, česar pa tožnik v upravnem postopku ni izkazal. Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila zaradi sklenitve in prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas že priznana septembra 2015. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik soglaša z zaključki in presojo sodišča prve stopnje. Navaja, da je že v upravnem postopku podal ustrezne navedbe in ponudil dokaze o izgubi poslovnega partnerja, saj je tako pisno kot ustno pojasnil odvisnost njegove dejavnosti od D. d.d., za katero pa je znano, da je bil poleti 2012 zoper njo začet insolvenčni postopek. Pravočasno je predložil tudi naročilnice A. d.o.o, ki se je zaradi finančnih težav izvajalca vključilo v sodelovanje s D. d.d. Morebitne dvome v likvidnostne težave družbe D. d.d pa bi odpravil že vpogled v javno dostopne evidence, oziroma je sploh šlo za splošno znano dejstvo. Poleg tega sta tudi velika kriza v gradbeništvu in ustavitev investicij v infrastrukturne objekte splošno znani dejstvi. Zaradi opravljanja specifičnih del varovanja in reševanja na vodi, ki so po naravi spremljevalna dela v okviru gradnje vodnih objektov, ki tudi ni vsakdanje opravilo, ni mogel ohraniti dejavnosti, in to ob propadu poslovnega partnerja, na katerega je bil v celoti vezan. A. d. o. o. se ukvarja s proizvodnjo orodja za stroje, dejavnost D. d. d. pa je bila gradnja cest in mostov, zato so bile njegove storitve vezane le na D. d. d. Kljub poskusom, da ohrani svojo samostojno dejavnost, mu ni uspelo pridobiti novih poslovnih partnerjev. Dopis stečajne upraviteljice D. d.d. o tem, da je opravljal storitve za to podjetje preko A. d.o.o., je uspel pridobiti šele tekom socialnega spora, saj so bile pristojne osebe prav zaradi teka insolventnega postopka prej zanj nedosegljive. Tako je že v upravnem postopku zatrjeval vse relevantne okoliščine, ki kažejo na obstoj objektivnega razloga za njegovo odjavo iz socialnih zavarovanj, in za te navedbe predlagal tudi dokaze. Dokaznemu bremenu je zadostil tudi v socialnem sporu, v katerem sodišče odloča skladno z 8. členom ZPP in meritorno odloča po 81. členu ZDSS-1. Presoja pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v predsodnem postopku je zato mogoča tudi z oceno dokazov, ki so bili izvedeni po dokončnosti izpodbijane odločbe so pa take narave, da kažejo dejansko stanje v času odločanja toženca. Sicer pa lahko sodišče v socialnem sporu dokaze izvaja tudi po uradni dolžnosti. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Predmet tega socialnega spora je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 ob presoji pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 29. 11. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 3. 1. 2013, pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Toženec je namreč z izpodbijanima odločbama samozaposlenemu tožniku priznanje te pravice ob zaključku, da odjava iz socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov, zavrnil. 8. Denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, vključno s pogoji za priznanje te pravice, določa Zakon o urejanja trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami). Po 4. odstavku 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se po tej določbi štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi. Gre za t. i. izključitvene razloge oziroma razloge za odklonitev te pravice. Zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji, pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti (1. odstavek 63. člena ZUTD).

9. Bistvo spora je torej v tem, ali je bila tožnikova odjava iz socialnih zavarovanj posledica objektivnih razlogov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ob zaključku, da je tožnik prenehal opravljati samostojno dejavnost, ker je bil posel s ključnim poslovnim partnerjem D. d.d. zaključen, do novih poslov s tem partnerjem ni prišlo zaradi njegovih likvidnostnih težav, drugih poslov z drugimi partnerji pa tožnik zaradi tržne situacije in specifičnosti njegovih storitev, kljub prizadevanjem ni uspel pridobiti, presodilo, da je tožnik z opravljanjem samostojne dejavnosti prenehal iz objektivnih razlogov. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe, soglaša. 10. Jedro toženčeve pritožbe pa je v tem, da je sodišče prve stopnje pri razsoji upoštevalo dejstva in dokaze, ki jih tožnik ni navajal, oziroma predložil v predsodnem upravnem postopku, ki ga je v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe vodil toženec, kar naj bi bilo nezakonito. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

11. Socialni spori so v 1. odstavku 58. člena ZDSS-1 opredeljeni kot spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor na podlagi 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

12. V socialnih sporih gre torej za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov toženca in hkrati odločitev o materialnopravni pravici oziroma upravičenju, vtoževanim s tožbenim zahtevkom. Primarno je uzakonjeno meritorno sojenje. Ker gre za spore polne jurisdikcije, je treba s sodno odločbo odločiti o materialnopravni pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom, in s tem v zvezi presoditi tudi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca.(1)

13. Pravila postopka, po katerih socialna sodišča odločajo v socialnih sporih, so urejena v ZDSS-1. Socialni spor ni niti pravda niti upravni spor. Skladno z 19. členom ZDSS-1 se v postopku v socialnih sporih določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, torej ZPP, uporabljajo le, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Nikakor pa se v socialnih sporih ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, to je Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami). ZDSS-1 na uporabo ZUS-1 namreč izrecno odkazuje le v zvezi s tožbenimi razlogi. V 74. členu ZDSS-1 je določeno, da se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih ureja ZUS-1. Pomeni, da se v socialnih sporih uporablja le 27. člen ZUS-1, ki te razloge ureja. Preostalih določb ZUS-1, niti določbe 52. člena ZUS‑1(2) , na katero se neutemeljeno sklicuje pritožba, pa v socialnih sporih ni mogoče uporabiti. Drugače kot socialni spori, so upravni spori primarno spori neprave jurisdikcije,(3) samo izjemoma se odloča meritorno.(4) Postopek v socialnih sporih torej teče po določbah ZDSS-1 in subsidirano po določbah ZPP. To pa pomeni, da ima v (sodno) socialnem sporu tožnik pravico navajati dejstva in predlagati dokaze po določbah ZPP, to je po 286. členu, vse do konca glavne obravnave, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku.(5)

14. Posamični upravni akt se sme v socialnem sporu po 27. členu ZUS-1 v zvezi s 74. členom ZDSS-1 izpodbijati med drugim tudi zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka in zaradi v upravnem postopku zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Socialno sodišče zato v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta presoja ali, je upravni organ pri izdaji odločbe postopal skladno z določili zakona, ki ureja upravni postopek. V okviru presoje pravilnosti tega akta, pa ob presoji pravilnosti uporabe materialnega prava, presoja tudi pravilnost in popolnost v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, in to celo ob uporabi načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1(6) in načela preiskovalnosti iz 62. člena ZDSS-1(7) .

15. Toženec mora pri izdaji izpodbijanih odločb o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo postopati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki ga zavezuje, da pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 138. člena ZUP). Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka po 140. členu ZUP sicer navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po 2. odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati. In sicer po 139. členu ZUP, po katerem uradna oseba, ki vodi postopek, lahko med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena, in odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve. Podatke iz uradnih evidenc mora priskrbeti po uradni dolžnosti. V ta namen mora po 145. členu ZUP, razen v primerih iz 144. člena ZUP, ko gre za skrajšani ugotovitveni postopek, izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem izvaja dokaze za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

16. Konkretno to pomeni, da bi moral že toženec za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z razlogi za tožnikovo prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti, v kolikor je menil, da navedbe niso dovolj popolne, dokazi pa ne zadostni, ne le pozvati tožnika na dopolnitev vloge, temveč izvesti poseben ugotovitveni postopek po ZUP, v katerem bi moral najmanj zaslišati tožnika in iz uradne evidence pridobiti podatke o likvidnosti tožnikovega glavnega poslovnega partnerja D. d.d., oziroma izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je v sodnem postopku vsa pravno relevantna dejstva navajal do konca prvega naroka, torej pravočasno po ZPP, in do tedaj tudi podal dokazne predloge, med drugim predložil tudi dopis D. d.d. o poslovnem sodelovanju in predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje prič. Zato je sodišče prve stopnje te dokaze utemeljeno izvedlo in na njih tudi oprlo izpodbijano sodbo. Toženčevo pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje sodbo nedopustno oprlo na navedbe in dokaze, zlasti izpovedi prič, katerih zaslišanja tožnik ni predlagal v predsodnem upravnem postopku, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev postopka, je zmotno in zato povsem nesprejemljivo.

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da so podani objektivni razlogi za prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti, oziroma za odjavo iz vseh socialnih zavarovanj.

18. Ugotovljenega dejanskega stanja, razen vztrajanja, da tožnik niti v sodnem postopku ni dokazal sodelovanja z družbo D. d.d in truda pridobivanja novih poslov, toženec v pritožbi ne izpodbija.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil posel z D. d.d. zaključen, drug posel pa ni bil realiziran. Tožnik je izpovedal, da je delo varovanja gradbišča pred utopitvami opravljal za D. d.d., ki pa je bil v tako slabem poslovnem stanju, da neposredne pogodbe ni bilo mogoče skleniti, zato se je vključila družba A. d.o.o. Priča F.F., vodja gradbišča pri D. d.d., je potrdil, da je s tožnikom sodeloval pri sanaciji temeljev dveh mostov pod Hidroelektrarno B., kjer je tožnik opravljal delo reševalca iz vode. Povsem skladno je tudi priča G.G. izpovedal, da se je njegovo podjetje A. d.o.o. v letu 2011 skupaj s D. d.d. prijavilo na razpis H.. Ker je bilo v razpisu zahtevano tudi varovanje na vodi, je bil za to nalogo angažiran tožnik. Tožnik je torej nedvomno sodeloval z družbo D. d.d. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da si je tožnik prizadeval pridobiti nove posle, vendar neuspešno, deloma zaradi tržne situacije, deloma zaradi specifičnosti storitev, ki jih je ponujal. Tožnik je namreč izpovedal, da so mu v A. d.o.o. obljubljali delo, da se je dogovarjal z I.I., ki je delal na objektih J. in K., poskušal pa je sodelovati tudi z družbo L., ki je takrat delala na M., vendar njegovih storitev potem niso potrebovali. Priča G.G. je potrdil, da bi s tožnikom še sodelovali, vendar projekta, kjer bi se potrebovalo varovanje na vodi, niso več dobili. Vse priče pa so skladno izpovedale, da je dejavnost, ki jo je tožnik opravljal, specifična in se, zlasti glede na tedanje stanje v gradbeništvu, redko potrebuje.

20. Sodišče prve stopnje je tako imelo tudi po stališču pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da se tožnik iz socialnih zavarovanj ni odjavil po lastni volji ali krivdi, temveč iz objektivnih razlogov, zato je izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje, v katerem bo v skladu z usmeritvijo prvostopenjskega sodišča ponovno odločil o tožnikovi pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

21. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe mora pritožbeno sodišče presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Toženčeva navedba, da je tožnik v septembru 2015 zaradi prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, uveljavil pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, je za pritožbeno rešitev zadeve irelevantna.

22. Hkrati je pritožbeno sodišče upoštevaje 1. odstavek 155. člena ZPP sklenilo, da tožnik stroške odgovora na pritožbo toženca krije sam. Odgovor na pritožbo namreč ni doprinesel k rešitvi zadeve.

(1) Glej določbe 81. in 82. člena ZDSS-1. (2) V 52. členu ZUS-1 je določeno, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

(3) Glej 64. člen ZUS-1. (4) Glej 65. člen ZUS-1. (5) Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

(6) Sodišče mora po 61. členu ZDSS-1 popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

(7) Če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko skladno z 62. členom ZDSS-1 izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.