Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku znesek 1.412.150 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.150 SIT od 5.5.1997 do plačila in od 1.400.000 SIT od 2.2.2001 dalje do plačila. V presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 1.400.000 SIT za čas od 9.5.1997 do 2.2.2001 in za znesek 1.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1997 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe (odškodnina v znesku 1.300.000 SIT) in proti izreku o zamudnih obrestih, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe s prisojo vse zahtevane odškodnine in z določitvijo teka zamudnih obresti od dosojenega zneska od 9.5.1997 dalje. Po mnenju revizije ni bila dana ustrezna teža dejstvom, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja, zaradi česar je dosojena prenizka odškodnina. Tožnik med zdravljenjem ni prestajal le intenzivnih telesnih bolečin v daljšem obdobju, temveč tudi različne neugodnosti. Posebej bi bilo treba upoštevati trdovratne in dolgotrajne glavobole, ki jih je prestajal, pa tudi bodoče telesne bolečine, ki jih bo moral prestajati v poškodovanem delu vratne hrbtenice. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih okolnosti ni prišla do zadostnega izraza okoliščina, da je tožnik zidar, ki mora na svojem delovnem mestu prenašati težja bremena. Tudi škoda iz naslova prestanega strahu je vrednotena prenizko. Po mnenju revizije bi bilo treba tožniku priznati celotno zahtevano odškodnino, torej še dodatnih 1.300.000 SIT. Napačno je tudi stališče, da zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo šele od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Sodna praksa v tej smeri je zastarela, nastala je pa še v povsem drugačnih ekonomskih in finančnih razmerah, v času hiperinflacije v bivši SFRJ. Svoj odškodninski zahtevek z dokumentacijo je tožeča stranka toženi stranki poslala dne 23.4.1997, od 9.5.1997 dalje pa je tožena stranka v plačilni zamudi. Od tedaj dalje bi bilo treba računati tek zamudnih obresti. Določbo 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je treba uporabiti tako za denarne terjatve iz naslova nepremoženjske škode, kot tudi za denarne terjatve iz naslova premoženjske škode. Revizija se sklicuje tudi na določbo 919. člena ZOR, po kateri bi morala tožena stranka, ko je prejela odškodninski zahtevek, nesporni del svoje obveznosti tožeči stranki izplačati kot predujem. Sicer pa se tožena stranka nahaja v dolžniški zamudi že več kot pet let in pol, zaradi česar ne more biti nagrajena z neplačilom zamudnih obresti za obdobje od 9.5.1997 do 1.2.2001. Zato tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in odločitev v skladu s tožbenim zahtevkom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, upoštevajoč tudi njihove posledice, prizadejane škode ne uvrščajo med škode večjega obsega. Poleg udarca v temenski predel glave in zvina vratne hrbtenice - le slednja poškodba ima trajnejše posledice - je tožnik utrpel tudi udarnino desne goleni, ki pa poleg časovno omejenih telesnih bolečin ni pustila trajnih posledic. Strah ob škodnem dogodku in kasnejši strah zaradi izida zdravljenja ne predstavlja škode, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti v kategorijo večjih škod. V navedenem obsegu so dejanske ugotovitve, ki sta jih sprejeli sodišči druge in prve stopnje, izčrpne in omogočajo zanesljivo pravno presojo z uporabo določb 200. in 203. člena ZOR. Res je, da je tožnik prestajal bolečine v relativno daljšem obdobju dveh mesecev in da mu občasno še ostajajo bolečine ob forsiranih gibih vratne hrbtenice, vendar pa mu iz tega naslova ni mogoče priznati višje odškodnine od zneska 700.000 SIT, kakor sta storili sodišči druge in prve stopnje. Zaradi enotnega obravnavanja nepremoženjskih škod in odškodnin zanje morajo biti namreč odškodnine primerljive glede na kriterij lažjih, težjih ali celo katastrofalnih škod - s korekcijo zaradi uporabe načela individualizacije. Trajne posledice, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, se odražajo v slabši gibljivosti vratu v vseh smereh. Očitno je, da mora tožnik vlagati več napora v tiste dejavnosti, ki jih je pred škodnim dogodkom lahko opravljal brez težav. Razlogi v izpodbijani sodbi, ki utemeljujejo odmero pravične denarne odškodnine iz tega naslova z zneskom 500.000 SIT, so prepričljivi, pa tudi primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da dosojena odškodnina ne odstopa od odškodnin za škode podobnega obsega. Prestani strah ob dogodku je bil kratkotrajen, strah za izid zdravljenja pa objektivno zaradi manjšega obsega poškodovanja tožniku ni mogel povzročiti takšne stresne situacije, da bi bilo mogoče dosojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 200.000 SIT zviševati.

Materialno pravo je torej glede odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabljeno. To pa velja tudi za odločitev o teku zamudnih obresti. Izpodbijana sodba se sklicuje na sodno prakso v takšnih primerih in na stališče, "da gredo od denarnega zadoščenja, ki ga sodišče prisodi za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodišča prve stopnje dalje". Drugačno presojo, za katero se zavzema revizija, je omogočila šele uveljavitev obligacijskega zakonika s 1.1.2002. Res je, da navedena ustaljena sodna praksa izvira iz časa, ko se je bilo treba soočiti z nenormalnimi ekonomskimi razmerami, vendar pa bi v reviziji predlagana sprememba pred 1.1.2002 nasprotovala temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja, načelu prepovedi zlorabe pravic (11. do 13. člen ZOR), pa tudi načelu enakega pravnega varstva vsakega oškodovanca - 22. člen Ustave RS.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).