Jedro

Tožnici je bila akontacija odškodnine, ki skoraj v 10-kratniku presega dolžno sodno takso (3.855,00 EUR), nakazana pred vložitvijo tožbe, zato do (delne) oprostitve ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma da ga spremeni tako, da jo v celoti ali delno oprosti plačila sodnih taks, vse s stroškovno posledico. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks oprlo na dejstvo, da je bilo tožeči stranki 30. 5. 2014 s strani zavarovalnice nakazanih 36.750,00 EUR, kot nesporni del odškodnine. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka in četrtega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in ugotavlja, da je sodišče nezakonito, kot premoženje, prihranek oziroma celo dohodek tožeče stranke upoštevalo prejeto odškodnino. Namen odškodnine je vzpostavitev stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala in ne gre za obogatitev, premoženje, prihranke ali dohodek oškodovanca. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo je zadoščenje oškodovancu, ki mu pripada zaradi porušenega psihičnega ravnovesja. Sredstva odškodnine tudi niso vir dohodnine, saj se od odškodnine, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, po izrecni določbi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ne plača dohodnina.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je nakazan nesporni del odškodnine, upoštevalo kot premoženje, je pravilna in zakonita. Po določbi četrtega odstavka 11. člena ZST-1 mora sodišče pri presoji, ali so podani pogoji za oprostitev plačila taks, upoštevati vse okoliščine, ki opredeljujejo premoženjski položaj stranke. Na premoženjsko stanje nedvomno vpliva že izplačana odškodnina, ne glede na to, da ima, kot pravilno navaja pritožba, naravo satisfakcije in da ni podvržena plačilu dohodnine. Niti ZST-1 niti Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki se ga, glede na to, da ZST-1 ne vsebuje podrobnih meril z presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodnih taks, smiselno uporablja, ne nudita podlage za neupoštevanje prejete odškodnine, kot se zavzema pritožba. Tudi po določbi 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke, dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga imata prosilec in njegova družina. Zavzetemu stališču v izpodbijanem sklepu je pritrdila tudi sodna praksa višjega sodišča(1).

5. Bistveno je, da je bila odškodnina tožnici nakazana pred vložitvijo tožbe. Po navedbah v tožbi in njej predloženih dokazih, je bil tožnici nesporni del odškodnine v znesku 36.250,00 EUR izplačan 30. 5. 2014, kar je pred 18. 11. 2014 vloženo tožbo. Prejet znesek odškodnine, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep, skoraj v 10-kratniku presega dolžno sodno takso (3.855,00 EUR), tako tožnica kot njen mož pa prejemata tudi mesečno plačo (tožnica v višini 603,00 EUR in delno invalidsko pokojnino v višini 201,70 EUR, tožničin mož pa 660,00 EUR). Tožnica pa v pritožbi niti ne trdi (in ne dokazuje), da nakazanega nespornega dela odškodnine ne bi več imela, ker bi ga porabila.

6. Po povedanem se izkaže, da je pravilno stališče sklepa, da bo tožnica zmogla plačilo sodne takse v enkratnem in celotnem znesku, in niso podani pogoji niti za delno oprostitev plačila sodnih taks.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): VSK sklep I Cp 591/2003 z dne 21. 4. 2004, VSL sklep II Cp 975/2013 z dne 4. 7. 2013