Jedro

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.

Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.

Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Novi Gorici, III U 81/2024-11 z dne 21. 5. 2024 v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Zahtevi prvega tožnika A. A. za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe Ministrstva za pravosodje, št. 705-335/2012-2030-24 z dne 25. 3. 2024, in se toženki naloži, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja prvega tožnika št. 37 v rubriki obdobje začasne ustavitve imenovanja izbriše vpis "od 1. 11. 2023 do preklica".

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo št. 705-335/2012-2030-24 z dne 25. 3. 2024, s katero je toženka ugotovila, da je tožnik 25. 10. 2023 dopolnil starost 70 let in da zato od 1. 11. 2023 dalje obstoji omejitev iz prve točke prvega odstavka 115. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe in toženki naloži, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja št. 37 v rubriki obdobje začasne ustavitve imenovanja izbriše vpis "od 1. 11. 2023 do preklica".

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom (III. točko izreka) zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da v obravnavanem primeru začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 (t. i. odložitvene začasne odredbe) ni mogoče izdati, saj je začasno mogoče zadržati le izvršitev akta, ki se izvršuje po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), izpodbijana ugotovitvena odločba pa ni tak akt. Z njo je namreč zgolj ugotovljeno, od kdaj dalje za tožnika velja omejitev iz prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP. V zvezi z izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, pa je štelo, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je težko popravljive škode. Tožnik namreč ni navedel (še manj pa izkazal), zakaj naj bi bili učinki izpodbijane odločbe taki, da bi pomenili nepovratno spremembo njegovega pravnega položaja, prav tako pa ne trdi, da ne bo mogel še naprej v času trajanja tega upravnega spora opravljati upraviteljske funkcije v zadevah, v katerih je bil imenovan pred 1. 11. 2023, ali da ne bo mogel biti imenovan v novih zadevah po končanem upravnem sporu, če v njem uspe. Zgolj to, da v času trajanja tega upravnega spora ni imenovan za upravitelja v novih zadevah, pa samo po sebi ne pomeni škode, ki jo zatrjuje.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču, da opravi nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V pritožbi kot bistveno izpostavlja, da mu glede na način dodeljevanja zadev upraviteljem, ki ga je v predlogu za izdajo začasne odredbe nadrobno pojasnil, zaradi spornega vpisa v splošnem seznamu upraviteljev nastaja nepopravljiva premoženjska (izgubljen dobiček zaradi nagrade, ki jo za opravljeno delo prejmejo upravitelji) in nepremoženjska (poseg v pravico do dela) škoda, saj so zadeve, ki bi po vrstnem redu pripadle pritožniku, že pripadle drugim upraviteljem, restitucija pa je praktično nemogoča. Zato meni, da je predlagano začasno odredbo treba izdati, da se zagotovi učinkovito sodno varstvo.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

7. V obravnavani zadevi pritožnik s tožbo izpodbija odločbo toženke, s katero je ta ugotovila, da je pritožnik 25. 10. 2023 dopolnil 70 let in da zato od 1. 11. 2023 dalje obstoji omejitev iz prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, to je, da od 1. 11. 2023 ne more biti več imenovan v novih postopkih zaradi insolventnosti. Toženka je navedeno odločbo izdala po sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-233/2023 z dne 29. 2. 2024, s katerim je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je po navedenem stališču Ustavnega sodišča za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo.1 Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bi sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.2

8. Sodišče prve stopnje je izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zavrnilo na podlagi stališča, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti po določbah ZUP. To drži, vendar je presoji Vrhovnega sodišča primarni predlog tožnika (glede na podane trditve) treba razumeti širše, in sicer kot predlog za zadržanje učinkov izpodbijanega akta, torej kot predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero se začasno uredi stanje na način, da se odložijo učinki izpodbijane toženkine odločitve. Takšno razumevanje je tudi bolj skladno z razvojem novejše sodne prakse na tem področju.3 Tako začasno odredbo pa pritožnik tudi uveljavlja, saj je predlagal, naj se toženki naloži sprememba vpisa v seznam upraviteljev na način, da izpodbijana odločba ne bo več učinkovala, to je onemogočala imenovanja pritožnika za upravitelja v novih insolventnih postopkih. Da pritožnik predlaga ureditveno začasno odredbo, je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

9. Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe4 je nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.

10. Ravno z nastopom te procesne situacije je pritožnik utemeljeval svoj predlog za izdajo začasne odredbe. Navedel je, da izpodbijana odločba učinkuje na način, da od 1. 11. 2023 dalje ni več imenovan za upravitelja v novih postopkih zaradi insolventnosti. Že to dejstvo samo po sebi pomeni pravno relevantno prikrajšanje v njegovem položaju upravitelja. Te posledice niso samo težko popravljive, pač pa celo nepopravljive, ker so vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji in v njih ne bo nikoli več mogel biti imenovan, tudi če v tem upravnem sporu uspe. S temi navedbami pa je pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča izkazal težko popravljivo škodo,5 ki mu nastaja kot posledica učinkovanja izpodbijane odločbe. Odprava teh posledic namreč po naravi stvari ne bo več mogoča, tudi če pritožnik v tem upravnem sporu uspe, kar pomeni, da brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo ne bo učinkovito. Mnenje sodišča, da bi morale biti pritožnikove navedbe o tem bolj konkretizirane, je torej napačno.

11. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.6 Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena. Take pavšalne navedbe pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Pravno varovani interes nasprotne stranke v obravnavanem primeru ni podan, saj v postopku stranka z nasprotnim interesom, v korist katere bi izdana začasna odredba lahko posegala, ne sodeluje.

12. Ker je pritožnik izkazal, da mu učinkovanje izpodbijane odločbe povzroča težko popravljivo škodo, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbi ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje izpodbijane odločbe, toženki pa naložilo, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja prvega tožnika št. 37 v rubriki obdobje začasne ustavitve imenovanja izbriše vpis "od 1. 11. 2023 do preklica".

**K II. točki izreka**

13. Ker so stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, del stroškov upravnega spora, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi Ustavno sodišče glede izčrpanja pravnih sredstev v citiranem sklepu U-I-233/23, ki to predpostavlja. 2 Tako Ustavno sodišče že v sklepu Up-106/02 z dne 25. 4. 2002. 3 Glej 8. točko obrazložitve sklepa I Up 3/2024 z dne 22. 1. 2024 in druge. 4 Isti pogoj sicer velja tudi za izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. 5 Drugače kot v zadevi I Up 141/2024, kjer je Vrhovno sodišče presojalo samo civilnopravni vidik nastanka težko popravljive škode. 6 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020, I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 in I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023.