Jedro

Tožena stranka je poravnalni predlog naslovila na banko in od nje je prejela odgovor, odobritev pa je bila dana s konkludentnimi dejanji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o stvari odločalo drugič in tokrat odločilo, da se v celoti razveljavi sklep o izvršbi opr.št. I 152/95, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 347.567,20 SIT z obrestmi na negativni saldo v višini, ki jo določa sklep o obrestnih merah Abanke d.d. Ljubljana od 30.9.1994 dalje in na dan 31.5.1997, upoštevaje delna vplačila, znašajo 104.769,00 SIT in tečejo dalje od zneska 443.400,00 SIT od 1.6.1997 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 11.865,00 SIT. Tožbeni zahtevek je tako v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil med strankama sklenjen dogovor o pobotu. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dopis z dne 15.7.1996, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, podpisala delavka tožeče stranke, ki za to ni imela nobenih pooblastil. Pravno osebo zastopajo zastopniki. Dopis je podpisala oseba, ki ni imela pooblastila. Vsebina dopisa z dne 15.7.1999 torej pravne osebe ne zavezuje. Tožeča stranka kasnejše odobritve ni dala. Del obrazložitve sodbe, ki tožeči stranki sicer priznava pravico obrestovanja dolga, obenem navaja, da obresti niso bile predmet pobota. Tudi če bi bil pobot veljaven, pa ni, ima tožeča stranka pravico do obresti od dolgovanega zneska. V tem delu je obrazložitev sodbe nerazumljiva. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru ponavlja okoliščine v zvezi z dolgom in v zvezi z dogovorom, nato pa tudi predlaga, da ji sodišče prizna pravdne stroške, ki jih je imela s tožbo. O tem, ali ima tožena stranka pravico do povrnitve pravdnih stroškov, bo moralo odločiti sodišče prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Ko pritožba izpdobija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, je torej izpodbija tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar tega razloga ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je tako sodbo preiskusilo v okviru pritožbenih trditev in ob upoštevanju določbe čl. 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, torej glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Peti odst. obrazložitve pritožbe se nanaša na obrazložitev sodbe, ki da je nerazumljiva, kolikor gre za obresti. Tak očitek pomeni, da tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP. V zvezi s tem očitkom je treba najprej ugotoviti, da pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ni našlo pomanjkljivosti, zaradi katerih bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti in ki bi predstavljale katero od bistvenih kršitev določb postopka. Iz pritožbenih trditev je mogoče sklepati, da se očitek o nerazumljivosti nanaša na zadnji stavek predzadnjega odstavka sodbe (list.št. 66). S pritožbo se je mogoče strinjati, da je zaključek tega stavka nejasen, vendar pa ne gre za nejasnosti, ki bi bila odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje namreč jasno in nedvoumno ugotovi, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o pobotu in da se je poravnalni predlog toženke, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje sprejet, nanašal prav na vprašanje obresti, saj je bila glavnica med pravdo plačana in kaj drugega tudi pritožba ne trdi (glej razloge sodbe v prvem odstavku na str. 65). Nejasen zaključek zadnjega dela stavka v predzadnjem odstavku sodbe tako na stvari nič ne spremeni in je celo odveč glede na tisto, kar sodba pove spredaj. Če pa je odveč, ne more biti odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Terjatev tožečes tranke je namreč prenehala na podlagi dogovora o pobotu, sklenjenega med pravdo (čl. 336 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Neupoštevne so tudi pritožbene trditve o tem, da poravnava banke ne veže, ker oseba, ki je podpisala dopis, ni imela pooblastila. To trditev je tožena stranka postavila že v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa je nanjo odgovorilo. Tožena stranka je namreč ponudbo naslovila na tožečo stranko potem, ko je od nje prejela predlog, naj podpiše poravnavo. Tožena stranka se je tako dogovarjala s samo tožečo stranko in se vprašanje pooblaščenca sploh ni postavljalo. Sicer pa je sodišče prve stopnje štelo, da je bila dana odobritev tega dejanja s tem, da so bila sredstva, ki jih je banka dolgovala toženki, preknjižena na račun toženkinega dolga do banke. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje torej pomeni, da je bila dana odobritev (čl. 88/1 ZOR), pa tudi sicer banka odgovarja za ravnanje svojih delavcev (glej čl. 88/4 in 170/1 ZOR). Če bi se torej sprejelo stališče pritožbe o tem, da A. J. ni bila pooblaščena, bi namreč banka odgovarjala za morebitno škodo, ki bi toženki nastala zaradi nepooblaščenega ravnanja A. J.. Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.