13. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdenka Fortunata iz Portoroža na seji dne 13. marca 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 345. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik je na Ustavno sodišče poslal vlogo, ki jo je naslovil kot ustavna pritožba zaradi ugotovitve neskladnosti prvega odstavka 345. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z Ustavo. V njej navaja, da je v kazenskem postopku zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici državni tožilec obtožnico spremenil tako, da je umaknil nekatere točke obtožnice, dodal pa ji je tri nove točke, ki predstavljajo očitek novih kaznivih dejanj. Državni tožilec se je pri tem oprl na določbo prvega odstavka 345. člena ZKP, ki med drugim določa, da razširi senat, če se med glavno obravnavo odkrije kakšno obdolženčevo prejšnje dejanje, po obtožbi upravičenega tožilca glavno obravnavo praviloma tudi na to dejanje. Zoper tako razširjeno obtožbo ni ugovora. Pobudnik meni, da prvi odstavek 345. člena ZKP neupravičeno omejuje pravico obdolženca do vložitve ugovora zoper obtožnico. Obtožnico se lahko razširi na način, ki omogoča obid pravice do ugovora. Določba prvega odstavka 345. člena ZKP je zato po mnenju pobudnika v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj razveljavi prvi odstavek 345. člena ZKP.

2.Na pobudo je odgovoril Državni zbor, mnenji pa sta dali tudi Vlada in Ministrstvo za pravosodje. Državni zbor meni, da pobuda ni utemeljena. Do spremembe ali razširitve obtožbe pride med potekom glavne obravnave, določbe ZKP o glavni obravnavi pa vsebujejo dovolj zagotovil za nepristransko sojenje obdolžencu. Če ta meni, da potrebuje daljši čas za pripravo obrambe in če to zahtevajo okoliščine zadeve, mu mora sodišče skladno s prvo alinejo 29. člena Ustave to omogočiti in glavno obravnavo prekiniti. Če tega ne stori, gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Določba ZKP, ki jo pobudnik izpodbija, je namenjena preprečevanju zavlačevanja postopka. Pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zadošča tudi pravica do pritožbe zoper sodbo.

3.Vlada in Ministrstvo za pravosodje sta poslala enaki mnenji. V njih se opirata na komentar izpodbijane določbe dr. Živka Zobca[1], ki pravi, da kljub odsotnosti pravice do ugovora obtoženec ni prizadet v pravicah do obrambe. Postopek zoper obdolženca je namreč že v fazi glavne obravnave, prav tej pa bi se z morebitnim uspelim ugovorom izognil. V fazi glavne obravnave bi pravica do ugovora zoper razširitev obtožnice prispevala le k zavlačevanju postopka. Obtoženec in njegov zagovornik imata na glavni obravnavi vedno pravico, da odgovorita na obtožbo ter tako uveljavita pravico do obrambe, za pripravo nanjo pa sme sodišče prekiniti glavno obravnavo. V nasprotnem primeru ima obtoženec pravico do pritožbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vlada in Ministrstvo za pravosodje zato menita, da izpodbijana določba ZKP ni v neskladju z Ustavo.

B.

4.Pobudnik odpira vprašanje ustavnosti izključitve ugovora zoper obtožnico v času, ko glavna obravnava že teče, obtožnica pa je razširjena z očitki novih kaznivih dejanj. V zadevi št. U-I- 40/00 (sklep z dne 16. 1. 2003) se je Ustavno sodišče srečalo z vprašanjem ustavnosti izključitve ugovora zoper spremenjeno obtožnico. V obrazložitvi tega sklepa je Ustavno sodišče zapisalo, da je ugovorni postopek namenjen predvsem varstvu obdolženčevih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če je obtožba frivolna, šikanozna, neutemeljena itd., lahko moralno stigmatizira obdolženca, lahko pa ima tudi druge pravne posledice za njegov obči državljanski status (tako Ustavno sodišče tudi že v sklepu št. Up-59/96 z dne 2. 7. 1996). Pravica do ugovora zoper obtožnico daje obdolžencu možnost, da prepreči neupravičen nastanek takšnih posledic, vendar ni pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave, temveč izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudnikove navedbe preizkusilo z vidika morebitne neskladnosti z 22. členom Ustave.

5.Kadar je obtožnica razširjena z očitki novih kaznivih dejanj, ki izvirajo iz drugih historičnih dogodkov, so ti očitki izjemoma lahko takšne narave in teže, da ima to lahko določene pravne in moralne posledice za obdolženca. Vendar pa skladno s prvim stavkom napadene določbe ZKP obravnavni senat glavno obravnavo na nove očitke kaznivih dejanj razširi le praviloma.

Razširitev obtožbe na predlog upravičenega tožilca torej ni avtomatična. Takšno ureditev gre razumeti tako, da mora senat zavrniti razširitev, če je ta pravno ali dejansko neutemeljena, pa tudi tedaj, kadar bi razširitev obdolžencu onemogočila izvajanje pravice do obrambe ali pa bi mu to pravico bistveno krnila. V primeru, ko tožilec zahteva razširitev glavne obravnave, mora sodišče skladno s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in na temelju 322. člena ZKP, ki daje obrambi pravico do odgovora na obtožbo na glavni obravnavi, obrambi omogočiti, da se o takšni zahtevi izjavi. Obdolženec oziroma njegov zagovornik imata možnost zahtevati, naj obravnavni senat zavrne neupravičeno razširitev obtožbe, obravnavni senat pa mora na takšno zahtevo tudi odgovoriti. Glede neupravičene razširitve obtožbe, ki bi pomenila zlorabo tega procesnega upravičenja (npr. šikanozna razširitev), pa Ustavno sodišče opozarja na svojo odločbo v zadevi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165). V njej je izrecno poudarilo, da mora v primeru tožilčeve zlorabe pravice skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Če neupravičeno razširitev obtožbe sodišče vseeno dovoli, sme obramba v primeru obsodilne sodbe vložiti pritožbo zoper takšno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj so bile na glavni obravnavi prekršene pravice obrambe. Če obdolženec z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v kazenskem postopku ne bi bil uspešen, bi mu bila, ob izčrpanju drugih pogojev, ki jih za to zahteva Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), na voljo tudi ustavna pritožba zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (enako je Ustavno sodišče opozorilo v zvezi z zlorabo pravice pri spremembi obtožnice v navedenem sklepu št. U-I-40/00).

6.Glede na povedano je očitno, da so obdolžencu v kazenskem postopku na voljo različne procesne možnosti zoper neupravičeno razširitev obtožbe na glavni obravnavi, ki njegov položaj učinkovito varujejo, tudi če nima možnosti vložiti ugovora zoper razširjeno obtožnico. Zato so pobudnikove navedbe tudi z vidika neskladnosti z 22. členom Ustave neutemeljene in je bilo treba pobudo zavrniti.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

[1] Zobec, Ž.: Komentar zakona o kazenskem postopku, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1985.