Jedro

Po ugotovitvi, da je pogodba nastala po dolgoletnem harmoničnem skupnem življenju in delu pravdnih strank, ter ugotovitvi, da sta toženca še naprej pripravljena pogodbo izpolnjevati, je pravilno stališče, da takšne pogodbe ni mogoče razvezati iz vsakega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo razveljavilo glede odločitve o verzijskem zahtevku na plačilo 150.000,00 SIT, ter plačilo mesečne rente in pravdnih stroškov. V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka na razvezo pogodbe) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji povzema trditve toženca o skalitvi odnosov med strankama pogodbe in medsebojnih žalitvah. Trdi, da takšno stanje traja že dolgo časa in da k temu stanju prispevata tudi toženca s svojim pasivnim odnosom. Poleg tega je posegla vmes še bolezen. Starejši ljudje si s pogodbo o dosmrtnem preživljanju želijo pridobiti mir in oskrbo v starosti v razumevajoči družinski skupnosti. To se v konkretnem primeru ni zgodilo. Postalo je celo nevarno za duševno in telesno zdravje tožnice. Tožeča stranka se še sklicuje na pravni mnenji občne seje VS SRS iz leta 1973 in 1981 ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku na razvezo ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka v reviziji revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo le ali je morda podana kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da ta kršitev ni bila storjena.

Kar zadeva trditve o obnašanju ene in druge stranke med izvrševanjem sporne pogodbe pa revizijsko sodišče ugotavlja, da jih v revizijskem postopku ni smelo ponovno preizkušati. Ugovor zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljen (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato preizkušalo le, ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Ugotovilo je, da je odločitev materialnopravno pravilna.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke potem, ko je preizkusilo vse pravno odločilne okoliščine, ugotovljene na prvi stopnji. Tudi samo je presojalo razmerje pravdnih strank v vsej njegovi zapletenosti in pri tem upoštevalo tako preteklo kot bodoče obdobje skupnega življenja. Po ugotovitvi, da je pogodba nastala po dolgoletnem harmoničnem skupnem življenju in delu pravdnih strank, ter ugotovitvi, da sta toženca še naprej pripravljena pogodbo izpolnjevati, je to sodišče zavzelo pravilno stališče, da takšne pogodbe ni mogoče razvezati iz vsakega razloga. Pravilna je tudi presoja, da bi razveza takšne pogodbe glede na vse, kar sta toženca že vložila v tožničino premoženje, odločilno posegla v življenje obeh pogodbenih strank.

Revizijsko sodišče zato sprejema materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da za razvezo zaenkrat še ni pogojev, da pa je potrebno ponovno proučiti pogoje za spremembo pogodbe in s tem utemeljenost rentnega zahtevka. Ko bo sodišče odločalo o njem, bo moralo upoštevati prav tiste okoliščine, ki jih tožeča stranka navaja v reviziji.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da ni razumljivo, zakaj se tožeča stranka sklicuje na pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1973 in 1981, saj ji nista v korist. Sodišče druge stopnje se je prav zaradi specifičnosti konkretnega primera sklicevalo na kasnejše pravno mnenje iz leta 1990, ki je za tožnico ugodnejše in je bilo podlaga za preostali del odločitve sodišča druge stopnje (razveljavitveni sklep).

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).