Jedro

Vloga za pridobitev potnega lista za tujca je nepopolna, če v njej ni navedeno, ali naj se izda potni list po 1., 2. ali 3. odstavku 44. člena zakona o tujcih.

V primeru molka organa prve stopnje mora organ druge stopnje ob reševanju pritožbe postopati v skladu z določbo 246. člena ZUP. Če je vloga pomanjkljiva, mora v primeru, ko o zadevi sam odloča, postopati v skladu z določbo 68. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 14.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 6.12.1993 vložila tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) zaradi molka organa prve in druge stopnje v zadevi izdaje potnega lista tujcu. Tožena stranka je med upravnim sporom z izpodbijano odločbo z dne 14.12.1993 zavrnila pritožbo tožeče stranke, na katero je tožeča stranka razširila tožbo. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za izdajo potnega lista tujcu po 44. členu zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I). Postopek za priznanje statusa begunca še ni končan, zato niso upravičeni do potnega lista za begunca. Ker na ozemlju Republike Slovenije nimajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje po zakonu o tujcih, ne morejo dobiti potnega lista za tujca. Nadalje ugotavlja, da tudi ni pogojev za izdajo potnega lista po 3. odstavku 44. člena zakona, ker se v tem primeru tujcu izda potni list le, če se vrne v svojo državo. Ugotavlja še, da sta S. in L.U. državljana Republike Srbije, kar izhaja iz njune izjave v postopku za priznanje statusa begunca.

Tožniki v tožbi izrecno uveljavljajo tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in smiselno kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navajajo, da so 18.3.1992 z veljavnimi potnimi listi bivše SFRJ prišli v Slovenijo, kjer so zaprosili za politični azil. Nikoli niso zaprosili za potni list za begunca, prosili so, da se jim izda potni list za tujca in menijo, da izpolnjujejo vse pogoje za izdajo potnega lista za tujca po 2. in 3. odstavku 44. člena zakona. Tožniki nimajo veljavnih potnih listov, saj so imeli potne liste bivše SFRJ, ki ne obstoja več. L. in S.U. imata tudi potrdilo o začasnem prebivanju v Republiki Sloveniji. Zmotno je stališče tožene stranke, da se potni list za tujca po 3. odstavku 44. člena zakona lahko izda le, če se tujec vrne v svojo državo, saj zakon govori o upravičenih razlogih, iz česar izhaja, da to ni edini upravičeni razlog. Poleg tega ne obstojajo razlogi iz 47. člena zakona, zaradi katerih se ne izda potni list tujcu. Potni list potrebujejo zaradi potovanj na splošno in službenih potovanj, šolanja v tujini in delovnega vizuma. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka poleg ustave Republike Slovenije in zakona o tujcih kršila tudi splošno deklaracijo o človekovih pravicah in mednarodni pakt o meščanskih in političnih pravicah. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe, pri čemer se sklicuje na 13. člen pravilnika o načinu izvajanja zakona o tujcih, ki določa, da pristojni organ izda potni list tujcu, ki zapušča Republiko Slovenijo in je ostal brez potne listine države, katere državljan je, njegova država pa nima diplomatsko- konzularnega predstavništva v Sloveniji. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za molk organa prve stopnje, ki o prošnji tožnikov za izdajo potnega lista za tujca ni izdal odločbe v zakonitem roku. Pritožbo tožnikov zaradi molka organa prve stopnje je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo, vendar iz podatkov spisa ni razvidno, da bi pri tem postopala v skladu z določbo 246. člena zakona splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja postopek organa druge stopnje v primeru molka. Po citirani določbi v primeru, ko razlogi, zaradi katerih odločba ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni in če organ druge stopnje lahko reši stvar po spisih, izda svojo odločbo, če je ne more rešiti, pa opravi postopek in nato s svojo odločbo reši stvar. V upravnih spisih, ki so bili poslani sodišču, so le vloge tožnikov, urgence in pritožbe, zato po presoji sodišča v teh spisih ni bilo zadostne podlage za odločitev, iz njih pa tudi ni razvidno, da bi tožena stranka izvajala ugotovitveni postopek (143. člen ZUP). Poleg tega so po oceni sodišča vloge tožnikov nepopolne, saj se vsi sklicujejo samo na določbo 44. člena zakona, medtem ko se L.U. sklicuje še na določbo 2. in 3. odstavka tega člena. Zato bi pred odločitvijo tožena stranka morala odpraviti pomanjkljivosti vloge in v skladu z določbo 68. člena ZUP tožnike pozvati, da točno opredelijo, kakšen potni list naj se jim izda, torej ali potni list za begunca (1. odstavek 44. člena) ali potni list za tujca po 2. odstavku ali po 3. odstavku tega člena. Od tega, kakšen potni list tožniki želijo, je namreč odvisno, katere odločilne dejanske okoliščine morajo biti v postopku razčiščene. Ker je tožena stranka odločila o zadevi na podlagi nepopolne vloge, so bila kršena pravila postopka (68., 143, in 246. člen ZUP), v posledici tega je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tudi ni mogoče presoditi, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in če so bile kršene mednarodne konvencije, na katere se sklicujejo tožniki.

V dopolnjenem postopku bo torej tožnikom potrebno dati možnost, da vloge dopolnijo in se konkretno izjasnijo, za kakšen potni list prosijo in na katere dejanske okoliščine opirajo svojo prošnjo ter s katerimi dokazi jih dokazujejo. Omogočeno jim tudi mora biti sodelovanje v postopku, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo predlagane odločbe (143. člen ZUP). Izdana odločba pa mora biti ustrezno obrazložena v skladu z določbo 209. člena ZUP.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in so bistveno bila kršena tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ni moglo rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiška predpisa.