Jedro

Drugostopna odločba je postala pravnomočna dne 25.4.1994, ko je bila vročena toženi stranki (2. odstavek 334. člena ZPP). Po 1. odstavku 72. člena ZDSS so v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve ZDSS, dovoljena pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona. ZDSS ne dovoljuje revizije v tem primeru, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki so mu izrekli ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovili so, da je tožnik hujše kršil delovno obveznost s tem, da dne 20.8.1992 ni šel na razgovor v M., da dne 24. 8. 1992 ni šel na delo v navedeno organizacijo in da je dne 21. in 24.8.1992 neopravičeno izostal z dela. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika prvostopno odločbo spremenilo tako, da mu je izreklo ukrep javni opomin in naložilo toženi stranki, da mora tožnika poklicati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu plačati nadomestilo plače z obrestmi. Tožena stranka je zoper takšno odločbo vložila revizijo zaradi kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku), ker je drugostopno sodišče spremenilo prvostopno odločbo in ker je izrečeni ukrep spremenilo v milejši ukrep.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

V odgovoru na revizijo je tožnik navajal, da na delo ni mogel priti, ker je bil bolan. Predlagal je, da sodišče revizijo zavrne. Zaznamoval je stroške revizijskega postopka.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) je glede na določbo 77. člena začel veljati 13. maja 1994. V 1. odstavku 14. člena ZDSS je določeno, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na določbe prej veljavnih procesnih predpisov, ki niso dovoljevali revizije zoper odločbe samoupravnih sodišč in glede na to, da je drugostopna odločba postala pravnomočna pred začetkom veljavnosti ZDSS, to je dne 25.4.1994, ko je bila vročena toženi stranki (2. odstavek 334. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona), je dopustnost revizije presojati po določbah ZDSS. Med določbami, ki urejajo revizijo (21., 25., 37., 1. odstavek 60 člena, 72. in 73. člen), sta za odločitev o tej reviziji pomembni določbi 1. odstavka 72 in 1. odstavka 73. člena. Po 1. odstavku 72. člena ZDSS so v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve ZDSS, dovoljena pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona, kolikor ta zakon ne določa drugače. ZDSS ne dovoljuje, da lahko v zadevah, ki so postale pravnomočne v času prej veljavnih predpisov, vloži revizijo organizacija (delodajalec), temveč le delavec v izčrpno naštetih primerih predmetov spora (1. odstavek 73. člena ZDSS).

Po 392. členu ZPP (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) revizijsko sodišče zavrže nedovoljeno revizijo, če ni storilo tega v mejah svojih pravic (389. člen) že sodišče prve stopnje. Ker po obrazloženem revizija tožene stranke ni dovoljena, je sodišče odločilo kot v 1. točki izreka tega sklepa.

Odgovor tožnika na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je revizijsko sodišče o njegovih stroških odločilo kot v 2. točki izreka sklepa (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).