Jedro

Tožnica nelogično zatrjuje, da je sporni rastlinjak enostavni objekt, pred tem pa, da sploh ne gre za objekt. Ne eno ne drugo v obravnavanem primeru ne drži, saj je za opredelitev objekta v obravnavani zadevi bistveno, da rastlinjak nesporno stoji na točkovnih betonskih temeljih, v katere so vgrajeni njegovi kovinski nosilci (iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je predstavnica zavezanke na zaslišanju 16. 6. 2014 povedala tudi, da ima 64 točkovnih betonskih temeljev premera 30 cm in z globino 80 cm). Navedeni temelji so tako del rastlinjaka, kar pomeni, da gre za stavbo, povezano s tlemi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izreka inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljiščih parc. št. 1795/118 in 1795/119 k.o. 1194 – ..., in sicer aquaponičnega rastlinjaka – troladijskega plastenika polkrožne oblike, tlorisnih dimenzij 29,5 m x 28,5 m ter višine 5,2 m, postavljenega na točkovnih betonskih temeljih, v katere so vgrajeni kovinski nosilci, nanje pa nameščena preostala kovinska konstrukcija iz toplo cinkanih cevi in profilov, prekrita s PVC folijo. Naložila ji je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo omenjenega objekta (1. točka izreka) in ga do 1. 12. 2014 odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in navedeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da izrečeni ukrepi temeljijo na določbah 152. in 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ je med drugim zavrnil tožničino stališče, da je sporni objekt enostavni objekt iz drugega odstavka 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Za tak objekt bi šlo, če bi bili vsi njegovi elementi predizdelani in kot sestavljena celota preverjeni že v procesu izdelave, nato pa kot celota dani na trg skupaj z izjavo o lastnostih, kot to določa 6. člen Zakona o gradbenih proizvodih (ZGPro-1). V obravnavanem primeru sporni rastlinjak ne predstavlja takega proizvoda, ampak je sestavljen iz posameznih certificiranih gradbenih proizvodov. Da je proizvajalec preizkusil le posamezni proizvod, izhaja tudi iz predložene izjave izvajalca A.A. s.p. o lastnostih. Ker rastlinjak ni enostavni objekt, bi moral investitor za njegovo gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker ga ni, gre za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni lastnica zemljišč gradnje, zato odločbe ne more izvršiti in je ta nična. Sporno je, kdo je stranka v postopku, torej tožnica ali lastnika nepremičnin. Zatrjuje, da je rastlinjak v celoti montažna konstrukcija in zato premičnina in ne objekt, trdi pa tudi, da je ta po svoji vsebini in namenu enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Odločba naj bi bila izdana brez izvedenega ugotovitvenega postopka, zato predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, ugotovi ničnost prvostopenjske odločbe, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ponavlja pritožbene navedbe o ničnosti, o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, trditve, da ne gre za objekt, ampak za premičnino, da je rastlinjak enostavni objekt in da ni bil izveden ugotovitveni postopek. Vse omenjeno je s pravilnimi razlogi zavrnil že pritožbeni organ, tožnica pa v tožbi dodatnih argumentov, s katerimi bi izpodbila zakonitost izdane prvostopenjske odločbe ali stališč pritožbenega organa, ne navaja, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede vprašanja, kdo je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, je to sodišče že v številnih sodbah (npr. I U 1949/2013, I U 473/2013, IV U 129/2012, I U 1674/2012) zavzelo stališče, da je to najprej investitor objekta, to je pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sam izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Navedeno stališče je oprlo na določbo prvega odstavka 157. člena ZGO-1 (152. člen, ki določa ukrepe v primeru nelegalne gradnje, zavezanca ne opredeljuje), ki je uvrščen v poglavje „3. Druge sankcije“ zakona in ki kot tako drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec primarno investitor.

V tem pogledu je neutemeljeno zatrjevanje ničnosti, ker da odločbe ni mogoče izvršiti zaradi dejstva, da je zemljišče nelegalne gradnje v tuji lasti. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Inšpekcijska odločba je v obravnavanem primeru pravni naslov za izvršitev odrejenih ukrepov, zato dejstvo, da je zemljišče v lasti drugih oseb, ni ovira za izvršitev.

Tožnica nelogično zatrjuje, da je sporni rastlinjak enostavni objekt, pred tem pa, da sploh ne gre za objekt. Ne eno ne drugo v obravnavanem primeru ne drži, saj je za opredelitev objekta v obravnavani zadevi bistveno, da rastlinjak nesporno stoji na točkovnih betonskih temeljih, v katere so vgrajeni njegovi kovinski nosilci (iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je predstavnica zavezanke na zaslišanju 16. 6. 2014 povedala tudi, da ima 64 točkovnih betonskih temeljev premera 30 cm in z globino 80 cm). Navedeni temelji so tako del rastlinjaka, kar pomeni, da gre za stavbo, povezano s tlemi. To pa ustreza definiciji objekta iz 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, pri čemer je objekt povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo (1.1.5. točka). Ker brez temeljev ni obravnavanega rastlinjaka, okoliščina, da naj bi bil deloma montažne konstrukcije, za presojo o objektu ni bistvenega pomena. Ob vsem tem pa vprašanje, ali je obravnavani rastlinjak res objekt, v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo sporno (prim. omenjeni zapisnik o zaslišanju zavezanke z dne 16. 6. 2014, kar med drugim negira tožbeno trditev o izdani odločbi brez ugotovitvenega postopka).

Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti neobrazloženo vztrajanje pri stališču, da gre za enostavni objekt, ki je bilo zavrnjeno že v upravnem postopku. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji, saj so bila predmet presoje v tem upravnem sporu tožničina stališča glede uporabe materialnega prava, pavšalno izpodbijano dejansko stanje pa ni zahtevalo izvajanja dokazov, saj tožnica dejstev sploh ni zatrjevala.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).