Jedro

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024).

Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.

Izrek

I.Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. izrečena kazen zviša na 6 (šest) let zapora.

V preostalem delu se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in pooblaščenca oškodovanke B. B., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen 4 leta zapora in stransko kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 5 let. Odločilo je še, da se obtožencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 15. 11. 2022 od 18.10 ure dalje, trajanje izgona pa se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja izgona tujca iz države. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi nož na preklop, rdeče barve z napisom ID tools. Skladno z določbo drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 54.000 EUR napotilo na pravdo. Sodišče je v sodbi nazadnje odločilo še o stroških postopka. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo mu je povrnitev stroškov in izdatkov oškodovanke na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede stroškov pooblaščenca oškodovanke pa je odločilo, da ti bremenijo proračun skladno z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči. Prav tako je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP stroški obtoženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo so se pritožili obtoženčev zagovornik, državna tožilka in pooblaščenec oškodovanke. Obtoženčev zagovornik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in kršitev temeljnih človekovih pravic. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da zaradi "spremenjene odločitve glede kaznivega dejanja" obtožencu izreče milejšo kazen. Državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje glede kazenske sankcije spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen, kakršno je predlagala v zaključni besedi (v zaključni besedi je državna tožilka predlagala kazen 8 let zapora). Pooblaščenec oškodovanke se je pritožil zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in oškodovanki dosodi zahtevan premoženjskopravni zahtevek, podrejeno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Na pritožbo obtoženčevega zagovornika sta odgovorila državna tožilka in pooblaščenec oškodovanke, na njuna odgovora pa je odgovoril obtoženčev zagovornik. Slednji je sicer tudi odgovoril na pritožbi državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke, ki pa je na podan odgovor tudi odgovoril.

4.Pritožba državne tožilke je delno utemeljena, pritožbi obtoženčevega zagovornika in pooblaščenca oškodovanke pa nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženca

5.Zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, saj obtoženec nasprotno od ugotovitve sodišča oškodovanke B. B. ni udaril v obraz. O tem, da je obtoženec oškodovanko udaril v obraz ni izpovedala nobena priča, prav tako pa to ne izhaja iz dokumenta UKC C. z dne 15. 11. 2022, vpisna številka 57805/22 (priloga A1/1/15). Nasprotno je priča D. D. izpovedala, da ni videla ali je zamah oškodovanko zadel ali ne, iz navedene dokumentacije pa izhaja, da oškodovanka na glavi ni imela znakov poškodb in da je ob pregledu smiselno odgovarjala na vprašanja. Zagovornik v tem vidi celo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ, da so razlogi sodbe v odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin v spisu in v nasprotju sami s seboj. Po oceni pritožbenega sodišča je presoja sodišča prve stopnje pravilna, obrazložitev izpodbijane sodbe pa v tem delu povsem prepričljiva. O udarcu v obraz je izpovedala oškodovanka sama, njeno izpovedbo pa je smiselno potrdil D. D. Slednji je sicer - kot pravilno poudarja zagovornik - izpovedal, da je videl le zamah, ali je zamah zadel oškodovanko ali ne, pa ni videl, ker s telesom in obrazom ni bil obrnjen proti njej. Vendar je priča izpovedala tudi, da z zamahom ni ciljal nanjo, temveč na oškodovanko in da je udarec oškodovanko verjetno zadel, poleg tega pa je v nadaljevanju izpovedbe govorila, kot da je obtoženec oškodovanko tudi dejansko udaril, kar kaže na njeno prepričanost v to. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je obtoženec oškodovanko udaril v obraz. Zagovornik svoje navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka naslanja na predpostavko, da morajo biti posledice udarca tudi navzven zaznavne. V tem smislu je treba razumeti navedbe, da iz dokumenta UKC C. z dne 15. 11. 2022, vpisna številka 57805/22 izhaja kvečjemu, da obtoženec oškodovanke ni udaril. Takšno razlogovanje že zaradi napačne predpostavke ni pravilno. Nedvomno vsak udarec v glavo ne povzroči poškodbe glave, ki bi jo lahko ob pregledu zaznal zdravnik, kaj šele kasneje izvedenec, in ne povzroči neorientiranosti, ki bi se kazala v nesmiselnih odgovorih na vprašanja. Navedena medicinska dokumentacija in izvedensko mnenje zato ne izključujeta udarca, o katerem je izpovedala oškodovanka, smiselno pa ga je potrdila imenovana priča. Nadalje pa pravilno presojo sodišča prve stopnje potrjuje tudi celotno dogajanje v času izvršitve kaznivega dejanja. Kot je potrdilo več prič, sta se obtoženec in oškodovanka tedaj prepirala, poleg oškodovanke in D. D. pa je tudi priča E. E. izpovedal, da je sprva le verbalni prepir prerasel v fizično prerivanje. V zvezi z zatrjevano protispisnostjo pritožbeno sodišče zagovorniku pojasnjuje, da je slednja podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot drugi procesni subjekti, pa gre za drugačno dokazno oceno in - kolikor je ta napačna - le za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sodbi izpovedbo oškodovanke in priče D. D. povsem pravilno povzelo, vendar je prišlo do drugačnih zaključkov kot jih izpeljuje zagovornik obtoženca, kar ob navedenem ne predstavlja protispisnosti temveč zgolj drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je, kot je bilo že pojasnjeno, po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna.

6.Zagovornik nadalje uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavne pravice in pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Po njegovem mnenju je bila namreč s tem, ko obtoženec ni bil priveden na naroke za glavno obravnavo, ki so bili izvedeni dne 29. 8. 2023, 11. 1. 2024, 26. 3. 2024 in 14. 5. 2024, pri čemer niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, temveč je naroke lahko spremljal le preko videokonference, zaradi česar je bila otežkočena komunikacija med njim in obtožencem (posledično je brez posveta z zagovornikom podajal pripombe), obtoženec pa tudi ni mogel neposredno zaznavati dogajanja na naroku (zaznaval izpovedi prič in njihove izraze na obrazu), kršena določba 327. člena ZKP, pravica iz 328. člena ZKP, storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršene pravice iz 29. in 22. člena Ustave RS in pravice iz 6. člena EKČP.

7.Pritožbeno utemeljevanje, da je bilo obtožencu sojeno v nenavzočnosti, ker so bili naroki za glavno obravnavo opravljeni preko videokonference, pa za to niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, je povsem zgrešeno. Izvedba glavne obravnave preko videokonference namreč ne pomeni sojenja v nenavzočnosti. Možnost izvedbe naroka na takšen način zakon v 304.a členu ZKP izrecno predvideva. Smisel ureditve izvedbe naroka za glavno obravnavo preko videokonference je ravno v zagotovitvi navzočnosti procesnih subjektov, ki se morajo naroka udeležiti, da se ta lahko izvede, pa ni mogoče zagotoviti njihove fizične prisotnosti v razpravni dvorani. Videokonferenčni sistem omogoča prenos slike in zvoka v realnem času iz sodišča na oddaljene lokacije in obratno, kar omogoča neposredno komunikacijo med procesnimi subjekti, hkrati pa tudi učinkovito seznanjanje z dogajanjem na naroku. V tem smislu videokonferenca predstavlja ekvivalent neposredni fizični prisotnosti, saj v svoji pravilni izvedbi omogoča procesnim subjektom in javnosti, da v postopku svoje pravice uresničujejo na enak način kot ob neposredni fizični prisotnosti. Izvedba glavne obravnave po videokonferenci torej sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Na tem mestu sodišče pripominja, da je zagovornik, ki utemeljuje neustreznost izvedbe glavne obravnave preko videokonference, za enega od narokov podal soglasje k takšni izvedbi, za enega od narokov pa celo sam zaprosil, da se izvede na takšen način, saj se sicer naroka ne bi mogel udeležiti. Kljub vsemu navedenemu mora biti izvedba glavne obravnave po videokonferenci v vsakem konkretnem primeru takšna, da ne okrni temeljnih načel kazenskega postopka.

8.Glavna obravnava se praviloma opravi na sedežu sodišča, in sicer v sodnem poslopju (prvi odstavek 287. člena ZKP), kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopnik in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Izjemo od pravila predstavlja 304.a člen ZKP, ki določa, da se lahko predobravnavni narok in narok glavne obravnave opravita tudi preko videokonference, če se s tem strinjata stranki postopka ali je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. O opravi naroka preko videokonference odloči senat s sklepom, ki mora biti obrazložen, in se vroči strankam in drugim udeležencem skupaj z vabilom na narok.

9.V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo izvedenih sedem narokov za glavno obravnavo, in sicer dne 29. 8. 2023, 3. 10. 2023, 17. 11. 2023, 8. 12. 2023, 11. 1. 2024, 26. 3. 2024 in 14. 5. 2024. Iz zapisnikov teh narokov izhaja, da sta bila obtoženec in njegov zagovornik na narokih za glavno obravnavo, ki so bili izvedeni 3. 10. 2023, 17. 11. 2023, 8. 12. 2023, prisotna v razpravni dvorani, preostale naroke pa je sodišče prve stopnje opravilo preko videokonference. Na ta način se je dne 29. 8. 2023 opravil prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer je iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne (list. št. 608-614) razvidno, da je sodišče na naroku sprejelo sklep, da se slednji opravi preko videokonference, saj je bila privedba obtoženca iz ZPKZ F. zaradi kadrovskih stisk v zavodu že drugič neuspešna, obenem pa gre za priporno zadevo, v kateri se je obravnavalo dejanje iz leta 2022. Iz zapisnika nadalje izhaja, da so se z izvedbo naroka na takšen način strinjali državni tožilec, pooblaščenec oškodovanke in obtoženec, nasprotoval ji je izključno zagovornik obtoženca. Na obtoženčevo prošnjo je sodišče pred začetkom glavne obravnave omogočilo posvet z zagovornikom, ki je trajal približno 16 minut. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 1. 2024 (list. št. 975 do 977), je sodišče enako postopalo tudi na naroku dne 11. 1. 2024, ko je iz istih razlogov narok opravilo preko videokonference, načinu izvedbe pa je zagovornik ponovno ugovarjal. Nadalje sta bila preko videokonference izvedena še naroka 26. 3. 2024 in 14. 5. 2024. Iz elektronskega sporočila zagovornika z dne 25. 3. 2024 (list. št. 1088) in zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 3. 2024 (list. št. 1100 do 1104) izhaja, da so se s takšno izvedbo naroka tistega dne strinjale vse stranke, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 5. 2024 (list. št. 1178 do 1183) pa izhaja, da sta načinu izvedbe naroka dne 14. 5. 2024 nasprotovala obtoženec in zagovornik. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se navedeni naroki opravijo preko videokonference, svojo odločitev pa je tudi ustrezno in s sklicevanjem na pravilne pravne podlage utemeljilo. Tako je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 in v omenjeni sodbi I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024 že presodilo, da so kadrovske stiske zavodov za prestajanje kazni zapora, predvsem skupaj z nujnostjo zadeve in z ustreznim prizadevanjem sodišča za izvedbo naroka s prisotnostjo vseh na sedežu sodišča - enako kot je po presoji pritožbenega sodišča izkazano v obravnavani zadevi-utemeljeni razlogi za izvedbo glavne obravnave preko videokonference. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da iz spisovnega gradiva izhaja, da so se z načinom izvedbe naroka za glavno obravnavo dne 26. 3. 2024 in 29. 8. 2023 strinjale vse stranke, za enega od narokov, ki je bil sicer kasneje preklican, pa je zagovornik celo zaprosil, da se ga lahko udeleži preko videokonference.

10.Ob upoštevanju navedenega je napačno pritožbeno navajanje, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bil obtoženec prisoten na prav vseh narokih za glavno obravnavo.

11.Pritožbeno sodišče ne sprejema zagovornikove ocene, da je bila obtožencu kršena pravica iz 328. člena ZKP, ker naj bi bila otežena komunikacija med njim in obtožencem, zaradi česar je obtoženec med glavno obravnavo podajal pripombe, ne da bi se pred tem posvetoval z njim. Najprej je treba poudariti, da je sodišče pred narokom dne 29. 8. 2023 obtoženca celo povprašalo, ali potrebuje posvet z zagovornikom, ob pritrdilnem odgovoru pa je posvet tudi dopustilo, pri čemer so vsi prisotni (razen tolmača) zapustili razpravno dvorano, posvet pa je trajal približno 16 minut. Ne obtoženec ne zagovornik tekom glavne obravnave nista izrazila želje, da bi se še kdaj posvetovala, čeprav sta imela to možnost. Komunikacija med njima je bila s pomočjo tehničnih sredstev na narokih vendarle omogočena. Poleg tega bi lahko obtoženec in zagovornik obrambo pripravila izven narokov za glavno obravnavo (to sta do določene mere tudi storila, kar je razvidno iz načina, kako je obtoženec podal svoj zagovor), ko bi se dogovorila, da obtoženec brez vnaprejšnjega posveta ne bo podajal pripomb. Ob tem sodišče poudarja, da določba 328. člena ZKP kot tudi preostale določbe kazenskega procesnega zakona, omogočajo, da se obtoženec in zagovornik med glavno obravnavo dogovarjata - z izjemo dogovarjanja o tem, kako naj obtoženec odgovori na zastavljeno vprašanje - z namenom organizacije obtožčeve učinkovite obrambe, ne dajejo pa pravice zagovorniku, da obtožencu onemogoča podajanja pripomb in sodelovanja na glavni obravnavi. Navsezadnje je obtoženec stranka postopka in ne njegov zagovornik, zato lahko samostojno sprejema procesne odločitve, pri čemer ga zagovornik ne sme ovirati. Na koncu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je imel zagovornik tudi možnost, da je v času izvajanja glavne obravnave preko videokonference, skupaj z obtožencem v prostorih zavoda za prestajanje pripora in kazni zapora.

12.Napačno je tudi zagovornikovo zatrjevanje kršitve določbe 327. člena ZKP. Določba se namreč nanaša na procesno situacijo, ko je obtoženca treba začasno odstraniti iz sodne dvorane, če soobtoženec ali priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice. Iz zapisnikov o glavni obravnavi ni razbrati, da priča ne bi želela izpovedovati v njegovi navzočnosti (zaslišanje vseh prič je bilo izvedeno v njegovi navzočnosti), niti ni razbrati, da bi bil obtoženec sploh kdaj začasno odstranjen iz sodne dvorane. Takšna situacija sploh ni nastala, navedena določba pa ni bila uporabljena.

13.Glavnina pritožbenih navedb zagovornika se nanaša na zavrnitev predloga za izločitev dokaza - posnetkov videonadzora lokala G. (zgoščenka v prilogi A2-/3/2) in predloga za izločitev dokazov, ki sta na njegovi podlagi nastala, torej Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 28. 11. 2022 (A2-/8) in zemljevid poti gibanja obtoženca (A2-/7). Zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navedenih dokazov, ki so nezakoniti, ni izločilo, temveč je nanje oprlo svojo odločbo. Zagovornik meni, da gre za nedovoljene dokaze, ker je bilo s snemanjem poseženo v obtoženčevo pravico do zasebnosti, njegove osebnostne pravice iz 35. člena Ustave RS, pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Tehtanje pravic pa v tem primeru ne pride v poštev, saj je šlo za nezakonito snemanje, ker so videoposnetki prikazovali javno površino. Kdaj je dovoljeno snemanje javnih površin določa 80. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), pri čemer v konkretnem primeru ni obstajal nobeden od razlogov, ki jih določa, niti tožilstvu ni uspelo dokazati, da bi imel izvajalec snemanja takšno dovoljenje v smislu 76. člena ZVOP-2. Namen snemanja videonadzornega sistema lokala G. ne more biti varovanje premoženja ljudi, ki se ne nahajajo v lokalu. Četudi bi sodišče sprejelo takšen namen, pravica oškodovanke ne bi mogla pretehtati posega v pravice vseh oseb, ki gredo po javni površini mimo lokala. Zagovornik je tudi mnenja, da ne gre za enako situacijo kot jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017, ker je videonadzorni sistem pokrival le površine bencinskega servisa, ne pa tudi javnih površin.

14.Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. V svoji sodni praksi je v primerih, ko je presojalo dovoljenost oziroma zakonitost dokazov, ki niso bili pridobljeni s strani države, temveč po zasebniku, v čigar ustavne pravice je neposredno posegel drug zasebnik, uporabilo metodo tehtanja med prizadetima ustavnima pravicama v koliziji. Načelo sorazmernosti, katerega prvina je takšno tehtanje, tako ne pride v poštev le pri posegih države v pravice posameznikov, temveč tudi za reševanje kolizije med pravicami posameznikov. V tem primeru nam metoda tehtanja pove, kakšno je, glede na konkretne okoliščine spornega položaja, primerno razmerje med ustavnima pravicama oziroma ustavnima vrednotama (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 26906/2014).

15.V obravnavani zadevi se je sodišče oprlo na dokaz - videoposnetek, ki je nastal s posegom v obtoženčevo pravico do zasebnosti iz 38. člena Ustave RS. Takšen poseg, kot je bilo pojasnjeno, sam po sebi še ne pomeni kršitve te pravice, v to preraste kadar ni dopusten. Ni sporno, da je bil obtoženec posnet z video nadozornim sistemom lokala G. (zasebnika), neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja in da se je takrat nahajal na javni površini tik ob oziroma v neposredni bližini lokala, kamera pa je bila glede na njeno lokacijo zaznavna vsem mimoidočim - ni bila prikrita - poleg tega iz spisovnega gradiva tudi izhaja, da je bil obtoženec večkrat v okolici podhoda, ki se nahaja ob lokalu in se je z videonadzorom lahko seznanil. Dejstvo, da snemanje ni bilo skladno z ZVOP-2 v tem primeru ni pomembno (v vprašanje zakonitosti snemanja se sodišče prve stopnje ni spuščalo), četudi se je slednje namreč izvajalo na javni površini, za kar so predpisani posebni pogoji. Določba ZVOP-2 namreč, predvsem glede na to, da je terasa lokala razmeroma ozka, zaradi česar je povsem pričakovano (četudi ne zakonito), da bo posnela še določen del okolice, ne more povzročiti drugačnega dojemanja javnega prostora (torej pričakovanje, da tam obtoženec ne bo posnet). Na opisanem območju posamezniki objektivno tako ne morejo pričakovati zasebnosti, navznoter pa tudi obtoženec navzven zaznavno takšnega pričakovanja niti ni izražal. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je namen snemanja površin lokala - tudi lokala G. - varovanje premoženja zasebnikov, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo in uporabnikov lokala ter njihovega premoženja. Slednje je jasno razvidno iz dejstva, da je upravljalec svoj videonadzorni sistem nastavil tako, da je primarno snemal zunanje površine lokala. Gre za namen, ki zasleduje varovanje ustavnih pravic. Glede na vse navedeno ter naravo očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilo presodilo, da sta v konkretnem primeru trčili pravica oškodovanke do telesne integritete in življenja ter pravica obtoženca do zasebnosti, pri čemer se mora tudi po presoji pritožbenega sodišča slednja umakniti prvi.

16.Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izločitev posnetkov video nadzora G. (zgoščenka v prilogi A2-/3/2), uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 28. 11. 2022 (A2-/8) in zemljevida poti gibanja obtoženca (A2-/7), video posnetek namreč ni nastal s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato tudi ostali navedeni dokazi niso nezakoniti. V posledici pa tudi ni podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.