Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. V sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, je ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Razlika v zahtevanem obsegu delovnih izkušenj, ob sicer povsem identičnem opisu del in nalog ne predstavlja objektivnega kriterija, ki bi lahko utemeljil različno vrednotenje dela.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da v celoti glasi:

II."II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 obračunati in izplačati skupno 21.290,24 EUR razlike v plači, in sicer:

-za februar 2018 neto znesek ob bruto osnove 546,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2020 dalje,

-za marec 2018 neto znesek ob bruto osnove 607,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za april 2018 neto znesek ob bruto osnove 607,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 19. 1. 2020 dalje,

-za maj 2018 neto znesek ob bruto osnove 607,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2020 dalje,

-za junij 2018 neto znesek od bruto osnove 607,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za julij 2018 neto znesek ob bruto osnove 607,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za avgust 2018 neto znesek od bruto osnove 607,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za september 2018 neto znesek od bruto osnove 607,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za oktober 2018 neto znesek od bruto osnove 607,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za november 2018 neto znesek od bruto osnove 607,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za december 2018 neto znesek od bruto osnove 607,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za januar 2019 neto znesek od bruto osnove 478,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za februar 2019 neto znesek od bruto osnove 465,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za marec 2019 neto znesek od bruto osnove 465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za april 2019 neto znesek od bruto osnove 465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za maj 2019 neto znesek od bruto osnove 465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za junij 2019 neto znesek od bruto osnove 465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za julij 2019 neto znesek od bruto osnove 465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za avgust 2019 neto znesek od bruto osnove 465,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za september 2019 neto znesek od bruto osnove 465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za oktober 2019 neto znesek od bruto osnove 465,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za november 2019 neto znesek od bruto osnove 323,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za december 2019 neto znesek od bruto osnove 316,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2020 dalje,

-za januar 2020 neto znesek od bruto osnove 317,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2020 dalje,

-za februar 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2020 dalje,

-za marec 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2020 dalje,

-za april 2020 neto znesek od bruto osnove 364,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2020 dalje,

-za maj 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2020 dalje,

-za junij 2020 neto znesek od bruto osnove 317,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2020 dalje,

-za julij 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 8. 2020 dalje,

-za avgust 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 9. 2020 dalje,

-za september 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2020 dalje,

-za oktober 2020 neto znesek od bruto osnove 343,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2020 dalje,

-za november 2020 neto znesek od bruto osnove 317,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2020 dalje,

-za december 2020 neto znesek od bruto osnove 387,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 1. 2021 dalje,

-za januar 2021 neto znesek od bruto osnove 365,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2021 dalje,

-za februar 2021 neto znesek od bruto osnove 318,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2021 dalje,

-za marec 2021 neto znesek od bruto osnove 365,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2021 dalje,

-za april 2021 neto znesek od bruto osnove 318,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2021 dalje,

-za maj 2021 neto znesek od bruto osnove 318,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2021 dalje,

-za junij 2021 neto znesek od bruto osnove 318,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2021 dalje,

-za julij 2021 neto znesek od bruto osnove 318,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 8. 2021 dalje,

-za avgust 2021 neto znesek od bruto osnove 318,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 9. 2021 dalje,

-za september 2021 neto znesek od bruto osnove 378,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2021 dalje,

-za oktober 2021 neto znesek od bruto osnove 378,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2021 dalje,

-za november 2021 neto znesek od bruto osnove 380,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2021 dalje,

-za december 2021 neto znesek od bruto osnove 199,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 1. 2022 dalje,

-za januar 2022 neto znesek od bruto osnove 108,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2022 dalje,

-za februar 2022 neto znesek od bruto osnove 162,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2022 dalje,

-za marec 2022 neto znesek od bruto osnove 162,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2022 dalje,

-za april 2022 neto znesek od bruto osnove 162,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2022 dalje,

-za maj 2022 neto znesek od bruto osnove 162,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 6. 2022 dalje,

-za junij 2022 neto znesek od bruto osnove 170,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2022 dalje,

-za julij 2022 neto znesek od bruto osnove 166,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 8. 2022 dalje,

-za avgust 2022 neto znesek od bruto osnove 162,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 9. 2022 dalje,

-za september 2022 neto znesek od bruto osnove 170,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2022 dalje,

vse v roku 8 dni pod izvršbo.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.227,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje, pod izvršbo."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom zavrglo del tožbe z zahtevkom, ki se je glasil na ugotovitev, da tožena stranka tožnici v obdobju od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 dejansko odrejala dela in naloge delovnega mesta "vodja službe I" z izhodiščnim plačnim razredom 50 oziroma upoštevajoč napredovanja 57. plačnim razredom ter da je tožnica od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta "vodja službe I" (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 obračunati in po odvedbi davkov in prispevkov izplačati neto razlike v plači v skupni višini 21.290,124 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 887,18 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Tožnica se zoper sodbo (ne pa tudi zoper sklep) pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, hkrati pa vsebuje pomanjkljivosti, ki jih tožnica uveljavlja kot bistvene kršitve določb postopka. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnica ves čas zatrjevala, da ji je tožena stranka v obdobju od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 dejansko odrejala in da je opravljala dela in naloge delovnega mesta "vodja službe I". Zato je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da iz njenih navedb ne izhaja, da bi v tem obdobju opravljala višje vrednoteno delo. Sodišče se ni opredelilo do odločilnih navedb, da sta opisa delovnih mest "vodja službe I" in "vodja službe II" povsem identična, da je razlika med njima zgolj v zahtevanih delovnih izkušnjah, ki jih tožnica izpolnjuje, ter da je tožnica prevzela delo svojega predhodnika, ki je imel sklenjeno pogodbo za delovno mesto "vodja službe I". Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka tožnici s 1. 10. 2022 ponudila pogodbo za delovno mesto "vodja službe I", ni pa uredila prikrajšanja za nazaj, čeprav ga je izračunala. Dejstvo, da je tožnica vedela, katero pogodbo sklepa, in da je strokovnjak s področja kadrov, ni pravno odločilno. Podpis pogodbe o zaposlitvi ne pomeni odpovedi ustavni in zakonski pravici do enakega plačila za enako delo. Tožnica ne more biti slabše plačana za enako delo zgolj zaradi formalnega naziva delovnega mesta, še posebej ob zatrjevani diskriminaciji na podlagi spola. S tem ko se sodišče ni opredelilo do navedenih odločilnih okoliščin, je tožnici odvzelo pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS), kršilo načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) ter prepoved diskriminacije (6. člen ZDR-1), zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Poleg tega gre za sodbo presenečenja. Sodišče je zaključilo obravnavo že na prvem, izjemno kratkem naroku, brez izvedbe vseh predlaganih dokazov, zlasti brez zaslišanja tožnice. Glede na potek postopka je bilo razumno pričakovati ugoditev zahtevku, zaradi česar tožnica ni posebej grajala zavrnitve dokaznih predlogov. Neizvedba teh dokazov je privedla do nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave RS). Nazadnje sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen, temveč ga je pavšalno povzelo v skupni znesek, kar dodatno potrjuje nepravilnost sodbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja: da je tožnica ob podpisu pogodbe vedela za kakšno delovno mesto sklepa pogodbo in tudi kakšno pogodbo je imel prejšnji vodja kadrovske službe; da je pogodbo sklenila kot strokovnjak s področja delovnih razmerjih in kadrovanja; da tudi v delovnem razmerju pogodba ustvarja pravne posledice, ki jih je tožnica s podpisom sprejela; da bi bilo sklepanje pogodbe s tihim pridržkom tožnice, da bo kasneje iztožila razliko v plači, ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in načelom "pacta sunt servanda". Tožnica nima upravičenja, da bi lahko zahtevala več, kot je dogovorjeno v pogodbenem razmerju. Tožnica opravlja delo, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi in za to delo tudi prejema pogodbeno dogovorjeno plačilo. Razlika med delovnima mestoma ni v delovnih nalogah, pač pa v plačilnem razredu. Prav dejstvo, da ni razlike v delovnih nalogah, je bistvena razlika od dejanskega dela v odločitvah, ki jih citira tožnica. V citiranih zadevah so delavci opravljali drugo delo, v obravnavani pa tožnica dela tisto delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in pravnih zaključkih, na katerih temelji odločitev. Jedro razlogov sodišča prve stopnje je jasno. Sodišče je štelo, da tožnica v spornem obdobju ni opravljala "drugega" dela od tistega, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato ji razlika v plači ne pripada. Ta pravni zaključek je sicer materialnopravno napačen (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), vendar pa je razumljiv, notranje sklenjen in omogoča pritožbeni preizkus. Nepravilnost v materialnopravni presoji sama po sebi ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti in torej ne predstavlja bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Tožnica nadalje uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da iz njenih navedb ne izhaja, da je opravljala delo vodje službe I. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je protispisnost podana le, če sodišče v razlogih sodbe napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov (npr. če listina govori eno, sodišče pa jo vsebinsko povzame drugače), ne pa v primeru, ko sodišče sicer pravilno povzame navedbe strank, vendar iz njih naredi drugačen pravni sklep, kot ga zagovarja pritožnica. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni napačno povzelo vsebine dokazov ali navedb, temveč je dejansko izhajalo iz ugotovitve, da sta opisa delovnih mest vsebinsko enaka, ter je na tej podlagi zavzelo materialnopravno stališče, da to ne pomeni opravljanja "drugega" dela. Gre torej za vprašanje materialnega prava, ne pa za protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Tožnica uveljavlja, da gre za sodbo presenečenja, ker je bil narok kratek, pri čemer naj bi bilo vsem v dvorani ob takšnem postopanju jasno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, sodišče pa je nato zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodba presenečenja ni podana že zato, ker je bil postopek hiter ali ker je stranka pričakovala drugačno odločitev. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na pravno ali dejansko podlago, o kateri strankama ni bilo omogočeno, da se izjavita, oziroma če bi izhajalo iz pravne podlage, ki jo stranki ob običajni skrbnosti nista mogli predvideti. V konkretnem primeru je bilo osrednje pravno vprašanje ves čas postopka jasno: ali tožnici pripada razlika v plači, ker naj bi v spornem obdobju opravljala delo vodje službe I oziroma ker sta delovni mesti "vodja službe II" in "vodja službe I" vsebinsko enaki. Stranki sta se o tem izčrpno opredelili že v tožbi in odgovoru na tožbo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravni presoji istih vprašanj, o katerih so bile podane navedbe strank. Zato ne gre za sodbo presenečenja, pravica do izjave pa ni bila kršena.

8.Tožnica nadalje navaja, da je sodišče ni izvedlo dokazov (zlasti njenega zaslišanja), zato je kršilo njeno pravico do izjave. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima sodišče v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP pooblastilo, da zavrne dokazne predloge, ki niso relevantni za odločitev ali ki se nanašajo na dejstva, ki niso sporna. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz stališča, da med strankama ni spora o tem, kakšna je vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč je sporno zgolj pravno vprašanje, ali ji v takih okoliščinah pripada višje plačilo. Ker pritožbeno sodišče tudi samo ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da bistvo spora ni v dokazovanju dejanskega dela, temveč v pravilni uporabi materialnega prava, neizvedba predlaganih dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in zato ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

9.Tožnica navaja, da je sodišče odločilo pavšalno o "skupnem znesku" in s tem ni odločilo o celotnem zahtevku. Izrek izpodbijane sodbe je jasen. Zahtevek za plačilo razlike v plači je bil zavrnjen. Vprašanje natančne razčlenitve posameznih postavk po mesecih oziroma obrestnih tekov je relevantno za primere delne ugoditve ali za odmero, kadar sodišče zahtevku ugodi. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, samo dejstvo, da ni posebej razčlenilo vseh postavk, ne pomeni, da o zahtevku ni odločilo.

10.Ker zatrjevane kršitve iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane, prav tako pa ni podana kršitev 22. člena Ustave RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek pred sodiščem prve stopnje tekel zakonito, odločitev pa je treba spremeniti izključno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

11.Dejansko stanje v zadevi, ki je bilo pravilno ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in/ali med strankama ni bilo sporno, ker dejstva niso bila prerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in izhajajo tudi iz listin v spisu, do katerih sta se stranki imeli možnost opredeliti, je sledeče. Tožnica je od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 opravljala delo v Kadrovski službi tožene stranke, in sicer na delovnem mestu "vodja službe II", ki je umeščeno v 44. izhodiščni plačni razred. Na tem delovnem mestu je imela priznanih 9 plačnih razredov napredovanj. Opisa del in nalog delovnih mest "vodja službe II" in "vodja službe I" sta vsebinsko glede del in nalog povsem identična, pri čemer pa je delovno mesto "vodja službe I" umeščeno v izhodiščni 50. plačni razred, na njem pa je možno 7 plačnih razredov napredovanj. Tožnica izpolnjuje vse pogoje za delovno mesto "vodja službe I". Tožnica je 1. 2. 2018 prevzela dela in naloge svojega predhodnika A. A., slednji pa je bil zaposlen na delovnem mestu "vodja službe I" (A3). Tožnici je bila s 1. 10. 2022 ponujena pogodba za delovno mesto "vodja službe I" in od tega dne dalje je na tem delovnem mestu tudi zaposlena (A5). Tožnica je zahtevala izplačilo razlike v plači, ki bi ji šla za delovno mesto "vodja službe I" (57. plačni razred) in obračunano plačo v tem obdobju (53. plačni razred). Tožena stranka je sama izračunala prikrajšanje tožnice za vtoževano obdobje (A7), tožnica je ta izračun povzela v tožbenem zahtevku. Tožena stranka ni prerekala višine tožbenega zahtevka, zato se ta šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). V zadevi je sporno pravno vprašanje, ali tožnici v obdobju pred 1. 10. 2022 pripada plačilo, ki ustreza delovnemu mestu "vodja službe I".

12.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z argumentom, da tožnica ni opravljala "drugega" ali "višje vrednotenega" dela od tistega, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj je opravljala delo, ki vsebinsko ustreza delovnemu mestu "vodja službe II". Takšen zaključek temelji na preozkem in formalističnem razumevanju pravila ustreznega plačila za opravljeno delo (44. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1; 13. točka 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ZSPJS) in ne upošteva načela enakega plačila za enako delo, kot izhaja iz Ustave RS, ZDR-1 in ZSPJS.

13.Delodajalec ima sicer široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Vendar ta avtonomija ni neomejena, saj jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Odločilno je, da se primerljivost dela presoja po njegovi vsebini, ne po poimenovanju delovnega mesta. Če delodajalec dvema delovnima mestoma pripiše identičen opis del in nalog ter enake zahteve glede izobrazbe in kompetenc (kot v konkretnem primeru), ju s tem sam postavi v položaj vsebinsko enakih delovnih mest. Pravno gledano tako niti ne gre za dve različni delovni mesti, temveč za eno in isto delovno mesto, ki ga je delodajalec formalistično razdelil na dve plačno različni kategoriji brez stvarno utemeljenih in objektivnih razlogov. V obravnavani zadevi zato sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati, da je delodajalec sam delo, ki ga je opravljala tožnica, že ovrednotil kot delo delovnega mesta "vodja službe I". To pomeni, da se pravni (plačni) položaj tožnice presoja tako, kot če bi od vsega začetka zasedala višje vrednoteno delovno mesto (ki tudi sicer ustreza dejanski vsebini njenega dela) - torej delovno mesto "vodja službe I".

14.Navedbe tožene stranke, da je tožnica s podpisom pogodbe sprejela nižjo plačo in da je kasnejše uveljavljanje razlike v plači v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom pacta sunt servanda , so neutemeljene. Načelo enakega plačila za enako delo predstavlja prisilno pravno podlago, delavec, kot šibkejša stranka delovnega razmerja, pa se ne more veljavno odpovedati plačilu, ki na njej temelji (primerjaj Up-150/22). To izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, 6. člena ZDR-1 (prepoved diskriminacije), prvega odstavka 133. člena ZDR-1 (delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol) in drugega odstavka 133. člena ZDR-1, po katerem so določila pogodbe o zaposlitvi, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ki so v nasprotju z načelom enakega plačila za enako delo, neveljavna. S tem, ko je tožnica podpisala pogodbo o zaposlitvi za nižje vrednoteno delovno mesto, se ni odpovedala uveljavljanju pravice do enakega plačila za enako delo in tudi ni ravnala contra factum proprium.

15.Dejstvo, da je tožnica strokovnjak s področja kadrov, njenega pravnega varstva ne zmanjšuje. Delavec se z znanjem ali položajem ne more postaviti izven ustavnega varstva. Prav tako ni pravno pomembno, da je tožnica vedela, kakšno pogodbo je imel njen predhodnik, ali da je vedela, katero pogodbo podpisuje sama. Pravica do enakega plačila za enako delo učinkuje objektivno in ni odvisna od subjektivne vednosti ali volje delavca. Tožena stranka je v postopku navedla tudi, da je delovno mesto "vodja službe I" napredovanje v nazivu, ter da je do "imenovanja v višji naziv vodja službe I" prišlo šele leta 2022. Te navedbe nimajo materialnopravne podlage v Katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov, iz katerega jasno izhaja, da gre za dve različni delovni mesti (z dvema različnima šiframa), ki se ne opravljata v nazivih.

16.Pritožbeno sodišče dodaja, da je v sporih, v katerih zahtevek temelji na načelu enakega plačila za enako delo, ključno merilo dejanska vsebina dela in ne formalni vhodni pogoji. Plačne razlike morajo temeljiti na (ne)primerljivosti dela, ne pa na formalnih razlikah, ki nimajo vpliva na vsebino dela. Razlika v zahtevanem obsegu delovnih izkušenj (48/60 - B1, B2) ob sicer povsem identičnem opisu del in nalog ne predstavlja objektivnega kriterija, ki bi lahko utemeljil različno vrednotenje dela. Gre za vhodni pogoj za zaposlitev1 ne pa za razliko v vsebini dela, zato ne more upravičiti različnega plačila za delo, ki je po vsebini povsem enako. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek tožnice za izplačilo razlike v plači zavrnilo.

17.Pritožbeno sodišče sledi ustavnosodni liniji, začrtani v odločbi Up-1181/18, po kateri je enako plačilo za različen obseg primerljivega dela oziroma a contrario različno plačilo za enako ali primerljivo delo brez stvarno utemeljenega razloga v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS. Delodajalec ne sme z oblikovanjem formalno različno poimenovanih delovnih mest onemogočiti uveljavitve tega načela. Formalistični pristop, ki daje prednost poimenovanju delovnega mesta pred njegovo vsebino, je ustavnopravno nevzdržen, kar je pritožbeno sodišče poudarilo tudi v vsebinsko primerljivi zadevi Pdp 353/2025.

18.Ker je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge, ki so po vsebini povsem identične nalogam delovnega mesta "vodja službe I", in ker za razliko v plačilu (izhodiščnem plačnem razredu) ni bilo nobenega objektivno utemeljenega razloga, ji pripada plačilo oziroma vse pravice (vključno z napredovanjem), kot bi jih imela, če bi že od začetka zasedala višje vrednoteno delovno mesto. Zgolj na ta način bo pravno ustrezno in ustavno skladno rešen položaj tožnice, ki bi ga imela, če tožena stranka ne bi ravnala nezakonito. Tožnica je tako za vtoževano obdobje od 1. 2. 2018 do 30. 9. 2022 upravičena do plačila v višini izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta "vodja službe I" (50. plačni razred), povečanega za plačne razrede doseženega napredovanja. Iz neprerekanih dejstev izhaja, da je tožnica napredovala za 9 plačnih razredov, ker pa je delovno mesto "vodja službe I" umeščeno v izhodiščni plači razred 50, na njem pa je možno 7 plačnih razredov napredovanj, je tožnica upravičena do 57. plačnega razreda oziroma do razlike v plači med obračunano in izplačano plačo za 53. plačni razred in plačo, obračunano za 57. plačni razred.

19.Izračunanih mesečnih razlik v plači, ki jih je zahtevala tožnica (tožbeni zahtevek je postavila glede na izračun tožene stranke - A7), tožena stranka ni prerekala, zato se štejejo za nesporne. Prav tako tožena stranka ni prerekala vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče jih je priznalo na podlagi prvega odstavka 378. in prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 3. in 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna in izplača skupno 21.290,24 EUR razlike v plači, in sicer v posamičnih mesečnih zneskih, kot izhajajo iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamične razlike v plači za čas od februarja 2018 do decembra 2019 tečejo od 19. 1. 2020 do plačila, za razlike v plači za čas od januarja 2020 do septembra 2022 pa od vsakokratne zapadlosti (od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec) do plačila.

20.Prisojeni zneski predstavljajo bruto zneske, od katerih mora tožena stranka obračunati in plačati tudi davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske. Ker je zagotavljanje plačila davkov in prispevkov s strani delodajalca vprašanje ureditve davčnega postopka in zakonodaje s področja prispevkov (in posledično v pristojnosti Finančne uprave RS, ne pa naslovnega sodišča) ter pomeni zgolj konkretizacijo zakonske obveznosti tožene stranke, pritožbeno sodišče o tem (odvedbi davkov in prispevkov) v izreku sodbe ni odločilo. Zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče prisodilo tožnici od neto zneskov, ker je tako postavila zahtevek.

21.Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v III. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT), je sodišče tožnici priznalo sledeče stroške, potrebne za ta postopek (155. člen ZPP): 600 točk za tožbo, 450 točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 2 % materialne stroške (26,5 točk), skupaj 1676,5 točk. Glede na vrednost točke ob času odmere (0,60 EUR), to znaša 1.005,90 EUR. Priznalo ji je 22 % DDV v znesku 221,30 EUR. Skupaj tožnici priznani stroški znašajo 1.227,20 EUR, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

22.Skladno z drugim odstavkom 3. člena, prvim odstavkom 10. člena in opombo 2.3.a) Posebnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v tem sporu ni taksnega zavezanca.

23.Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člen ZPP). Tožnici skladno z Odvetniško tarifo pripada 750 točk za pritožbo in 15 točk za materialne stroške, skupaj 765 točk kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 559,98 EUR. V primeru zamude s plačilom tožena stranka tožnici dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------

1Zahteva po več mesečnih delovnih izkušnjah lahko upraviči izbiro kandidata, ne more pa upravičiti trajnega višjega plačila za isto delo.

Zveza: