Jedro

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče po eni strani obrazloži, da tožeča stranka trditev ni dokazala (npr. o premoženjski škode), po drugi stranki pa njene dokazne predloge v zvezi s temi dejstvi zavrne (izvedenec gradbene stroke). Takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nazadnje (in še enkrat) pa opozorilo, da bo moralo biti sodišče prve stopnje, pa tudi tožeča stranka, pozorno na tožbeni zahtevek. Prav vsakega poseganja v tujo nepremičnino ni mogoče prepovedati. Poleg tega mora biti praviloma obratovalcu prepuščeno, kako bo prepovedane imisije saniral. Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata, da so toženci dolžni takoj opustiti vsako poseganje v njuni nepremičnini parc. št. 19/1 in 19/2 k. o. X na hiši in na dvorišču, s tem, ko s parc. št. 17/1 in 17/2 k. o. X izpuščajo odpadne pline, povzročajo hrup in tresljaje na parcelah tožnikov. Sodišče je odločilo, da morata tožnika tožencem povrniti 3.243,93 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov v obsežni, ponavljajoči se pritožbi in dopolnitvi pritožbe, ki sta na meji razumljivosti, pritožujeta tožnika. Bistvo pritožbe je, da sodišče ni izvedlo nekaterih dokazov, iz razlogov, ki niso upravičeni, ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, da jih je ocenilo selektivno ter da ni ustrezno upoštevalo določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožniki grajajo oceno sodišča, da je za sporno območje krajevno običajen hrup tovornjakov. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženca zdaj uporabljata le en tovornjak, nasprotujeta s sklicevanjem na dokaze v spisu. Zaključek sodišča prve stopnje, da so hrup, smrad in tresljaji zaradi tega nedvomno bistveno manjši, pa ocenjujeta kot zmoten in brez vsake strokovne ali drugačne podlage.

Izpostavljata še to, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da tožnici zaradi hrupa tovornjakov nastaja večja škoda.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Menita, da je odločitev sodišča pravilna, tožba pa šikanozna. Toženca sta več let, kolikor teče postopek, kot dobra soseda zmanjševala imisije na najmanjšo možno mero – nasadila sta visoke ciprese, ograje, predlagala izdelavo protihrupnih zaščit. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tako imenovana protispisnost je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). To, kar pritožnika vidita kot protispisnost (da so ugotovitve v izpodbijani sodbi drugačne kot so bile ugotovitve istega sodišča v prejšnji sodbi in da nasprotujejo izraženim stališčem višjega sodišča) v nobenem primeru ne more predstavljati bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Utemeljeno pa pritožnika grajata dokazni postopek sodišča prve stopnje. To, da se priče kljub številnim vabilom ne udeležijo naroka, ni razlog za opustitev dokaza z zaslišanjem. Vsak, kdor je povabljen za pričo, mora priti (1. odstavek 229. člena ZPP), odgovornost sodišča pa je, da zagotovi navzočnost prič, za kar ima tudi ustrezne ukrepe (241. člen ZPP).

7. Navedba pravilnega naslova priče je sicer odgovornost stranke, ki zaslišanje priče predlaga. Kadar se naslov izkaže kot napačen, pa mora sodišče stranko na to opozoriti, da lahko naslov popravi. Šele če tega ne stori, lahko sodišče dokazni predlog zavrne.

8. Sodišče seveda ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Dopustni razlogi za zavrnitev dokaza so naslednji: - dejstvo, v zvezi s katerim je dokaz predlagan, ni sporno (214. člen ZPP), - dejstvo, v zvezi s katerim je dokaz predlagan, je že dokazano, - dejstvo, v zvezi s katerim je dokaz predlagan, ni pravno relevantno, - dokazni predlog je nesubstanciran, - stranka ni omogočila izvedbe dokaza (ni sporočila naslova priče ...), - dokaz je bil prepozno predlagan. Kaj pomeni stališče sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z zaslišanjem nekaterih prič “glede na vse ostale zaslišane priče ni potrebna“, ni jasno. Če sodišče prve stopnje meni, da je dejstvo, v zvezi s katerim je zaslišanje prič predlagano, že dokazano, je treba pojasniti, da je v tem primeru zavrnitev dokaznega predloga dopustna le, če sodišče meni, da je dejstvo dokazano tako, kot ga trdi stranka, ki za dokazovanje tega dejstva predlaga zaslišanje priče (za takšno situacijo očitno ne gre). Vnaprejšnja dokazna ocena pa ni dopustna.

9. Utemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno v izpodbijani sodbi. Pritožbeni očitek, da je sodišče ocenilo le izpovedi nekatere od zaslišanih prič in strank (katerih ni je v pritožbi konkretno in obsežno opisano), je utemeljen. Drži tudi to, da je ocenilo le (iz konteksta iztrgane) dele njihovih izpovedi in prav z ničemer pojasnilo, zakaj so bolj prepričljive tiste od prič, ki jim je verjelo, kot tiste, ki jim ni. Takšna dokazna ocena ne ustreza zahtevam 8. člena ZPP.

10. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče po eni strani obrazloži, da tožeča stranka trditev ni dokazala (npr. o premoženjski škode), po drugi stranki pa njene dokazne predloge v zvezi s temi dejstvi zavrne (izvedenec gradbene stroke). Takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Drugače velja glede pritožbenega očitka, da je sodišče opustilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, glede na to, da je zaključilo, da že izvedeni dokazi (zaslišanje dr. J. R.) dokazujejo trditve, da so tožničine zdravstvene težave posledica stresnih okoliščin, ki jih za tožnico predstavlja sosedova avtoprevozniška dejavnost. 12. Vrsta zagrešenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se nanaša na tako obsežen del postopka, da višje sodišče ne more samo odpraviti zagrešenih kršitev, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank. Že doslej opisano torej terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), da bo odpravilo ugotovljene kršitve. Ne glede na to višje sodišče v nadaljevanju zaradi ekonomičnosti ponovnega postopka (in v okviru napotkov za nadaljnje delo sodišču prve stopnje) kratko odgovarja še na nekatere od bistvenih pritožbenih očitkov:

13. V skladu z določbo 73. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija).

14. Pomembno, ker gre za posredne imisije (nasprotno zavzemanje tožnikov je napačno), torej je: - kakšna sta narava in namen nepremičnin tožnikov, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožencev uporabo nepremičnin tožnikov otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, pa tudi, - ali dejavnost tožencev tožnikom povzroča znatnejšo škodo.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna dejavnost vsaj tožnici nedvomno povzroča znatnejšo zdravstveno škodo. Zakaj naj tožnica zaradi prometne nesreče, ki jo je prestala v letu 1968, ne bi bila povprečna prebivalka zemljišča, višjemu sodišču ni jasno, pa tudi to ne, zakaj je to pomembno. Vsakdo je prebolel kakšno (marsikdo tudi resnejšo) bolezen, ali preživel nesrečo, pa zaradi tega še ni “nepovprečen“ prebivalec. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da ima tožnica težave zaradi prometne nesreče, ampak je prepričano, da jih ima zaradi sosedove avtoprevozniške dejavnosti (zaključek v tretjem odstavku na 14. strani izpodbijane sodbe). Zakaj torej ne bi uživala varstva pred imisijami, ni razumljivo.

16. Zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi (ali predvsem), ker meni, da je sporno ravnanje tožencev krajevno običajno in uporabe nepremičnin tožnikov ne otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Pri tem so bile za sodišče prve stopnje (kot kaže) odločilne ugotovitve, da je imel drugi toženec „prej tri kamione, od lanskega leta pa samo še dva, od januarja letos je en nov, enega že deset let ni doma ..., kamion res zaganja ob petih, a čisto ob cesti. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve zaključilo, da “ima toženec doma le en tovornjak, ki ga parkira čisto ob cesti, zaradi česar je moteč vpliv na parcelo tožnikov nedvomno bistveno manjši“. Kako je sodišče prve stopnje to ugotovilo, ni pojasnilo (pa bi moralo). Še enkrat pa je treba poudariti, da za zavrnitev tožbenega zahtevka ne zadošča, ali so vplivi sedaj manjši, kot so bili ob vložitvi tožbe (in praktično ves čas postopka), ampak bi moralo sodišče ugotoviti, da ne onemogočajo ali otežkočajo uporabe nepremičnine tožnikov preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna in tudi tožnikoma ne povzroča znatnejše škode. S temi vprašanje pa se sodišče prve stopnje (glede spremenjenega stanja, ki ga je ugotovilo, a na podlagi pomanjkljivega dokaznega postopka in s pomanjkljivo dokazno oceno) vsebinsko sploh ni ukvarjalo, pa se bi/bo moralo.

17. Na tem mestu višje sodišče še opozarja, da bo moralo sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da so toženci med postopkom (delno) izpolnili zahtevek, to upoštevati pri stroškovni odločitvi.

Nazadnje (in še enkrat) pa opozorilo, da bo moralo biti sodišče prve stopnje, pa tudi tožeča stranka, pozorno na tožbeni zahtevek. Prav vsakega poseganja v tujo nepremičnino ni mogoče prepovedati(1). Poleg tega mora biti praviloma obratovalcu prepuščeno, kako bo prepovedane imisije saniral. Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način(2). Tožbeni zahtevek mora biti zato po eni strani dovolj odprt, po drugi strani pa tudi dovolj konkreten. Sodišče mu lahko ugodi tudi le delno (a mora v tem primeru paziti, da gre za delno ugoditev, ne pa za ugoditev nečemu drugemu).

18. Višje sodišče še pojasnjuje, da je ob drugi razveljavitvi sodbe v tej zadevi v skladu s 356. členom ZPP odločilo, da se ponovljeni postopek opravi pred drugim sodnikom. Tako je ravnalo, da bi zagotovilo učinkovit potek sojenja.

19. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo. Takšna odločitev temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 239/95 in II Ips 320/96. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 342/85.