Jedro

Kar se tiče stroškov postopka, posledice umika tožbe v mandatnem postopku ne morejo biti drugačne od tistih v rednem postopku. Te pa so urejene v 158. čl. ZPP. Tožena stranka sicer pravilno opozarja na določilo 1. odst. 456. čl. ZPP, po katerem takrat, kadar tožnik umakne tožbo, sodišče razveljavi sklep o izvršbi. Vendar ker rezultat ne bi bil prav nič drugačen, če bi prvostopno sodišče v celoti razveljavilo izdan sklep o izvršbi in nato s posebno odločbo naložilo toženi stranki v plačilo potrebne stroške do umika, ta relativna kršitev določil pravdnega postopka na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni imela vpliva.

Izrek

1. Pritožba proti 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se prvostopni sklep v tem delu potrdi.

2. Pritožbi proti 3. tč. izreka izpodbijanega sklepa se delno ugodi in se prvostopni sklep v tem delu spremeni tako, da vsaka stranka sama nosi svoje nadaljnje pravdne stroške.

3. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Zaradi umika tožbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. Ig 96/09204 z dne 1.7.1996 razveljavilo v 1. tč. izreka za znesek 172.891,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.5.1996 do plačila (1. tč. izreka) v 3. tč. pa ga je za izvršilne stroške v znesku 12.965,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1996 dalje do plačila vzdržalo v veljavi (2. tč.

izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 11.799,00 SIT. Sklep o stroških izvršilnega postopka (2. tč. izreka) je vzdržalo v veljavi zato, ker je tožeča stranka umaknila predlog za izvršbo šele po tistem, ko je tožena stranka delno poravnala vtoževano glavnico. Odločitev o nadaljnjih pravdnih stroških pa je naslonilo na določilo 2. odst. 154. čl. in 158. čl. ZPP/77. Proti odločitvi o izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroških je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožbenega razloga ne citira, iz navedb pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP/77. Ocenjuje, da bi na podlagi določila 456. čl. ZPP/77 prvostopno sodišče po umiku tožbe moralo sklep o izvršbi v celoti razveljaviti, torej tudi glede izvršilnih stroškov. Ker pa tožeča stranka tožbe ni umaknila takoj po plačilu glavnice, ampak šele po petih nadaljnjih narokih in vrsti pripravljalnih vlog, je ona tista, ki bi morala tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP/99 odločalo po določilih ZPP/77. Kar se tiče stroškov postopka, posledice umika tožbe v mandatnem postopku ne morejo biti drugačne od tistih v rednem postopku. Te pa so urejene v 158. čl. ZPP. Po določilu tega člena mora tožnik, če umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Upoštevajoč fazo postopka, v kateri pride do umika pa mora pri odločitvi o stroških postopka prvostopno sodišče upoštevati tudi druga določila ZPP (členi 151 do 167), ki se nanašajo na povrnitev pravdnih stroškov. Glede na neizpodbijano odločilno pravno dejstvo, da je tožena stranka izpolnila del svoje obveznosti šele tekom postopka, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki prisodilo vse pravdne stroške do umika. Tožena stranka sicer pravilno opozarja na določilo 1. odst. 456. čl. ZPP, po katerem takrat, kadar tožnik umakne tožbo, sodišče razveljavi sklep o izvršbi. Vendar ker rezultat ne bi bil prav nič drugačen, če bi prvostopno sodišče v celoti razveljavilo izdan sklep o izvršbi in nato s posebno odločbo naložilo toženi stranki v plačilo potrebne stroške do umika, ta relativna kršitev določil pravdnega postopka na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni imela vpliva.

Zato uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določil ZPP ni podan. Ker tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela sklepa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl., v zvezi s 381. čl. ZPP/77), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvostopni sklep v izpodbijani 2. tč.

potrdilo (1. tč. izreka te odločbe).

Do pretežnega umika tožbe (vloga tožeče stranke z dne 18.11.1998) je znašala vrednost spornega predmeta 172.871,00 SIT. Ta vrednost sodi pod razpod 200 odvetniških točk (za pripravljalni spis po odvetniški tarifi 14/2 pa 150 točk). Glede na to, da je odslej tožeča stranka vztrajala le še pri plačilu zakonitih zamudnih obresti za čas od 22.5.1996 do 22.11.1996, znaša vrednost spornega predmeta manj kot 21.000,00 SIT, to pa spada pod razpon 100 odvetniških točk. Glede na navedeno toženi stranki za obširno pripravljalno vlogo (na skoraj štirih straneh) več kot 75 točk ne pripada. Ker so bili po delnem umiku opravljeni še trije naroki, pri čemer več kot 50 točk nagrade za narok pravdnim strankam ne pripada, na enega od teh pa tožena stranka ni pristopila, se izkaže, da so nadaljnji pravdni stroški obeh pravdnih strank izenačeni. Zato je pritožbeno sodišče upoštevajoč določilo 2. odst. 154. čl. ZPP/77 pritožbi ugodilo in na podlagi dol. 3. tč. 380. čl. ZPP/77 izpodbijani sklep v 3. tč.

spremenilo tako, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (2. tč. izreka te odločbe).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka (3. tč. izreka te odločbe) temelji na določilu 1. odst. 166. čl., v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Ker je v pritožbi tožeča stranka uspela z relativno majhnim delom tožbenega zahtevka, od zahtevanih 29.806,00 SIT (zakonite zamudne obresti od 12.965,00 SIT od 1.7.1996 zgolj do dneva seje pritožbenega sodišča znašajo 16.840,00 SIT + 12.965,00 SIT) le z zneskom 11.799,00 SIT je prav, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.