Jedro

Tožnici ni mogoče odrekati pravice, da zahteva razvezo pogodbe o preužitku, čeprav je bila ta sestavni del dednega dogovora.

S tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP tožnica ne bi mogla doseči zahtevanega pravnega varstva, saj je predvidena za primere, ko je sodna poravnava bodisi materialnopravno neveljavna, ker je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, bodisi pri njenem sklepanju niso bile izpolnjene izrecno naštete procesne predpostavke. Tožnica v tej pravdi ne zatrjuje, da je pri sklenitvi pogodbe o preužitku prišlo do napak, pač pa zatrjuje napake pri njenem izpolnjevanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prvega toženca A. A. razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper preostale tožence.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala razvezo pogodbe o preužitku, ki jo vsebuje dedni dogovor opr. št. O 166/74 z dne 28. 11. 1975, sklenjen pri Občinskem sodišču v Radovljici. Od prvega toženca je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, da se bo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnin, ki jih je po navedeni pogodbi pridobil B. B. Podrejeno je zahtevala izbris lastninske pravice, vknjižene v korist prvega toženca, ter vzpostavitev ustreznega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo njene lastninske pravice.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožničine zahtevke zavrnilo, tožnici pa naložilo, da mora prvemu tožencu povrniti njegove pravdne stroške z obrestmi.

3. Tožnica se v pritožbi sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bila pogodba o preužitku sklenjena zgolj med njo in pokojnim očetom prvega toženca, zato je napačno stališče izpodbijane sodbe, da samostojna razveza pogodbe ni mogoča. Gre za dejansko vprašanje. Če bi sodišče zaslišalo pravdne stranke, bi lahko potrdile, da so pogodbo o preužitku štele za samostojen pravni posel, čeprav je bila vključena v dedni dogovor. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank torej ni bila nepotrebna, kot navaja sodišče. Izpodbijana sodba je pretirano formalistična in daje zaščito pogodbi nezvesti stranki. Ni jasno, kako naj bi bil z razvezo pogodbe o preužitku porušen siceršnji dedni dogovor, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Končno nihče od tožencev, razen prvega toženca, tožbenemu zahtevku ni nasprotoval. O zadevi še ni bilo pravnomočno razsojeno. Med to pravdo in pravdo I P 438/2005 pri istem sodišču namreč ni niti subjektivne niti objektivne identitete.

4. Na pritožbo je odgovoril prvi toženec, ki predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere neopredeljeno meri pritožba. Izpodbijana sodba je jasno, razumljivo in v zadostni meri obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti.

7. Zaslišanje pravdnih strank za presojo pravne narave dednega dogovora in pogodbe o preužitku, ki jo ta dogovor vsebuje, ni bilo potrebno. Res pa je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da bi bilo mogoče razvezati le dedni dogovor kot celoto in ne zgolj pogodbe o preužitku, češ da predstavljata neločljivo celoto.

8. Ni dvoma, da je bila pogodba o preužitku bistveni sestavni del dednega dogovora in da je vplivala na način delitve zapuščine med dediči, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. To pa še ne pomeni, da pogodbenega razmerja, ki je nastalo med tožnico in zdaj pokojnim B. B., katerega pravni naslednik je prvi toženec, ni mogoče razvezati zaradi okoliščin, ki so nastale po njegovi sklenitvi. Res je, da dedni dogovor velja kot sodna poravnava, vendar tožnica s tožbo za njeno razveljavitev, na katero jo napotuje sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, ne bi mogla doseči zahtevanega pravnega varstva. Takšna tožba je v 392. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predpisana kot izredno pravno sredstvo v tistih primerih, ko je sodna poravnava bodisi materialnopravno neveljavna, ker je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, bodisi pri njenem sklepanju niso bile izpolnjene izrecno naštete procesne predpostavke. Tožnica v tej pravdi ne zatrjuje, da je pri sklenitvi pogodbe o preužitku prišlo do napak, pač pa zatrjuje napake pri njenem izpolnjevanju. Tako prvemu tožencu očita, da ne izvršuje svojih pogodbenih obveznosti, sklicuje pa se tudi na spremenjene razmere, kar je oboje po 568. členu in ob smiselni uporabi 562. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko razlog za razvezo pogodbe o preužitku.

9. Tožnici torej ni mogoče odrekati pravice, da zahteva razvezo pogodbe o preužitku, čeprav je bila ta sestavni del dednega dogovora. Končno so si dediči zapuščino v skladu s tem dogovorom že razdelili. Ker sta bili stranki pogodbe o preužitku le tožnica in B. B., pravni prednik sedanjega prvega toženca, ne pa tudi ostali toženci, se razveza pogodbe ostalih tožencev ne tiče. Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek zoper njih pravilno zavrnilo in tožničina pritožba v tem delu ni utemeljena. Upravičeno pa pritožba nasprotuje zaključku izpodbijane sodbe, da je bilo o enakem zahtevku za razvezo pogodbe o preužitku že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da bi za tak zaključek poleg subjektivne identitete morala biti podana tudi objektivna identiteta spora. Ta pogoj ni izpolnjen, saj se je prejšnja pravda (I P 438/2005), ki jo navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, začela osem let pred sedanjo. Čeprav se tožnica tudi v tej pravdi sklicuje na neizpolnjevanje toženčevih pogodbenih obveznosti, je jasno, da glede na potek časa dejanska podlaga tožbenih zahtevkov v obeh pravdah ne more biti enaka. Sodišče prve stopnje zato tožnici ne bi smelo odreči odločanja o ponovno zahtevani razvezi pogodbe o preužitku.

10. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje delno ugodilo tožničini pritožbi in prvo sodbo, kolikor se nanaša na prvega toženca, razveljavilo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zadevo je v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo najprej dopolniti dokazni postopek, nato pa presoditi, ali so v tožničinem primeru izpolnjeni pogoji za razvezo sporne pogodbe. Glede preostalih tožencev je tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in prvo sodbo v tem delu potrdilo.

11. Delna razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP odločitev o vseh stroških postopka prepustilo sodišču prve stopnje.