Jedro

Podatki popisa zalog pijač, ki so ga opravili inšpektorji, nesporno odstopajo od podatkov, ki jih vsebujejo izpisi o stanju zalog, ki jih je naknadno predložil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku nadzora pojasnjevala, kje bi lahko bil vzrok za ugotovljene razlike, vendar tega, čeprav pozvana k predložitvi ustreznih dokazil, ni dokazala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 20. 5. 2014 do 31. 7. 2014, blagajniškega poslovanja za obdobje od 27. 6. 2014 do 2. 7. 2014, inventure zalog, osnovnih sredstev za obdobje od 2. 7. 2014 do 2. 7. 2014, poslovnih knjig in dokumentacije za obdobje od 20. 5. 2014 do 30. 9. 2014, nadzora izvajanja 38. člena Zakona o davčnem postopku za obdobje od 20. 5. 2014 do 2. 7. 2014 in obračunavanja davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 20. 5. 2014 do 31. 12. 2014, tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmeril in naložil v plačilo v točkah I.1 in 2 - davek na dodano vrednost v skupnem znesku 5 469,86 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 34,40 EUR, ter v točkah I. 3, 4. in 5 - davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 20. 5. 2014 do 31. 12. 2014 v znesku 3.707,43 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3,91 EUR, nadalje premalo plačane akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2015 v skupnem znesku 4 805,57 EUR ter pripadajoče obresti od premalo plačanih akontacij v skupnem znesku 3,99 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se je inšpekcijski nadzor začel 2. 7. 2014 na podlagi tretjega odstavka 13. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) brez izdaje sklepa o začetku DIN, ker bi bil sicer ogrožen namen nadzora. Pred sestavo zapisnika je bila tožeča stranka pisno seznanjena z ugotovitvami in rezultatom nadzora, nakar je bil sestavljen zapisnik o ugotovitvah, ki je bil vročen tožnici in na katerega ni dala pripomb.

3. V nadaljevanju obrazložitve davčni organ opiše potek postopka nadzora, ki se je opravljal na sedežu tožeče stranke na naslovu A. in v poslovni enoti B.. Opiše tudi način zbiranja oziroma zajemanja relevantnih podatkov o poslovanju tožeče stranke.

4. Tako je bil na naslovu B. opravljen med ostalim tudi popis zalog pijač s strani davčnih inšpektorjev, ki se je nato primerjal s predloženimi karticami nabav in porabe pijač za nekaj artiklov, navedenih v preglednici na 6. strani odločbe, ter pri tem ugotovljeno, da se zaloge količinsko ne ujemajo in da znaša razlika za samo devet vrst pijač vrednostno skupaj 1 181,16 EUR, kar je glede na kratko obdobje preverjanja po oceni davčnega organa precejšnje odstopanje. O razlikah je odgovorna oseba C.C. na poziv davčnega organa dal pojasnilo, ni pa predložil nobene dokumentacije za svoje trditve, v delu pa njegova obrazložitev tudi ni pravilna, zato davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ne izkazuje pravilnega stanja zalog, saj je bil pri vseh artiklih ugotovljen manjko. To pa kaže na nepravilno vodenje poslovnih knjig in poslovne dokumentacije, zaradi česar je mogoče domnevati, da tožeča stranka ni evidentirala vseh doseženih prihodkov. Glede na način vodenja evidenc, po katerem se zaloge avtomatično razknjižujejo ob izdaji računa, bi se namreč fizično stanje zalog moralo ujemati s knjigovodskim stanjem.

5. Pri analizi podatkov o poslovanju, pridobljenih s forenzičnim zajemom, in podatkov, predloženih v txt obliki, pa davčni organ prav tako ugotavlja, da tožeča stranka ne vodi poslovnih knjig v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2 in da v primerih, ki jih opiše (prejemnika računa D.D. in E.E. – nova maša), način izdajanja računov ni bil pravilen. Računi bi morali biti izdani v času opravljene storitve in ne kasneje, ter od 13. 6. 2014 dalje izdani s strani tožeče stranke in ne družbe F. d.o.o., ki na naslovu B. dejavnosti od navedenega datuma dalje ni več opravljala. Iz preglednice na strani 16 odločbe je nadalje razvidna primerjava zbirnih podatkov za obdobje od 13. 6. 2014 do 31. 7. 2014, pridobljenih iz baze podatkov osebnega računalnika, ki se je nahajal v poslovni enoti B., in ki med drugim vsebuje bazo z nazivom Evidenca prihodkov – ..., v kateri so zajeti vsi podatki o doseženem prometu po posameznih dnevih oziroma mesecih za to poslovno enoto, in podatkov, pridobljenih iz baze txt, ki jih je davčnemu organu predložila tožeča stranka oziroma njena odgovorna oseba. Razlika v evidentiranem prometu in prometu, ki ga izkazuje v preglednicah, po izjavi direktorja za potrebe banke, v omenjenem obdobju znaša skupaj 17 469,70 EUR, kar po mnenju davčnega organa, poleg že navedenega odstopanja pri popisu zalog pijač, dodatno potrjuje ugotovitve, da tožeča stranka ni evidentirala vsega doseženega prometa in je torej izkazan promet v davčnih obračunih bistveno manjši od dejansko opravljenega in so zato in zaradi ostalih ugotovljenih nepravilnosti podani pogoji za cenitev davčne osnove na podlagi 68. člena ZDavP-2. Tožeča stranka je bila po navedbah v obrazložitvi seznanjena z izhodišči, presojami, zaključki in uporabljeno metodo cenitve, pri kateri so se upoštevali podatki tožeče stranke. Na podlagi ocene prihodkov iz naslova gostinske dejavnosti je davčni organ povečal prihodke za 17 469,70 EUR z vključenim davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV).

6. Glede obračunavanja in plačevanja DDV na 20. strani odločbe izhaja, da je tožeča stranka na podlagi neevidentiranega prometa v obdobju od 13. 6. 2014 do 31. 7. 2014 izkazala prenizek DDV v skupnem znesku 2 012,89 EUR. Dodatno se ji naloži v plačilo DDV v znesku 603,40 EUR še iz naslova nepravilno izdanega računa št. 14-025, na katerem je kot izdajatelj navedena družba F. d.o.o., in ki bi ga po ugotovitvah davčnega organa morala izdati tožeča stranka, ki je gostinske storitve dejansko opravila oziroma prodala. Poleg tega davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka od 13. 6. 2014 do 30. 6. 2014, ko ji še ni bila dodeljena ID številka za DDV, na vseh izdanih računih obračunavala DDV in ga zaračunavala kupcem, ni pa ga napovedala davčnemu organu. Promet v navedenem obdobju znaša 25.197,57 EUR, skupni znesek DDV, ki ga tožeča stranka ni napovedala davčnemu organu, pa 2.853,57 EUR in se ji zato naloži v plačilo. Skupni znesek obveznosti za plačilo DDV, ki izhaja iz naslova ocene, izdanega računa 14-025 in prodaje gostinskih storitev v obdobju od 13. 6. do 30. 6 2014 tako znaša 5.469,86 EUR.

7. V zvezi z obračunom davka od dohodkov pravnih oseb pa se ugotavlja, da je tožeča stranka v davčnem obračunu za leto 2014 izkazala skupni znesek prihodkov v višini 521.853,01 EUR. Omenjeni znesek prihodkov se poveča za ocenjene neevidentirane prihodke v višini 15.456,81 EUR ter za prihodke iz že omenjenega nepravilno izdanega računa 14-025 za gostinske storitve, ki jih je opravila tožeča stranka in ne družba F. kot izdajatelj računa. Po inšpiciranju znaša dodatno ugotovljena davčna osnova 21.808,41 EUR in dodatna davčna obveznost 3.707,43 EUR, kot to sledi iz preglednice na 24. strani odločbe. Temu ustrezno višja pa je tudi akontacija davka za leto 2015 in višji mesečni obrok akontacije, kar je prav tako razvidno iz že omenjene preglednice in iz preglednice na 26. strani odločbe.

8. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo št. DT-499-16-32/2016-2 z dne 12. 3. 2018 pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji pritožbenega organa je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Strinja se tudi z razlogi, razvidnimi iz obrazložitve. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da je iz obrazložitve razviden potek nadzora in da je bilo tožeči stranki omogočeno sodelovanje. Nadalje navaja oziroma ugotavlja, da pri nadzoru blagajniškega poslovanja v poslovni enoti v B. ni bilo ugotovljenih odstopanj, medtem ko izpisi zalog pijač niso bili predloženi in zato ni bilo mogoče preveriti pravilnosti vodenja teh zalog. Opravljen je bil popis s strani pooblaščenih oseb in opravljena primerjava s podatki, ki jih je naknadno predložil zakoniti zastopnik tožnice ter pri tem ugotovljeno veliko količinsko odstopanje, ki ga je tožeča stranka sicer pojasnila v izjavi, ni pa predložila nobenih dokazil. G.G., ki je bil navzoč pri popisu, in naj bi po navedbah v pritožbi ob kontroli ne vedel za obstoj pijače, je dal na zapisnik izjavo, da so bile takrat 2. 7. 2014 popisane vse zaloge. Tožeča stranka šele v pritožbi prvič zatrjuje, da se vodi posebna knjiga o lomu s podpisi delavcev, vendar je ne predloži, zato njenih pavšalnih trditev, brez verodostojnih dokazov, pritožbeni organ ne upošteva. Medtem ko ugotovitve davčnih organov in način vodenja evidenc tudi po presoji organa druge stopnje kažejo na sum, da tožeča stranka v poslovnih knjigah ni evidentirala vseh prihodkov. Na samo odločitev oziroma ocenjeno višino neizkazanih prihodkov pa to ne vpliva, ker ocena ne temelji na ugotovljeni razliki zalog, temveč na ugotovitvah o neevidentiranem prometu, tj. o neizdaji računov ob prodaji pijač, kot je to že obrazloženo v izpodbijani odločbi in v primeru kupca D.D. in pa catering gostinske storitve, opravljene novomašniku E.E.. V obeh primerih je bila izdajatelj računa družba F., ki na naslovu dejavnosti ni več opravljala. Tožnikov ugovor, da tožeča stranka takrat še ni obstajala, po navedbah tožene stranke ne drži in se pri tem sklicuje na uradne podatke Ajpesa. Zato je po presoji pritožbenega organa utemeljen zaključek prve stopnje, da tožeča stranka ni izdala računov za vse opravljene gostinske storitve in obenem ni mogoče slediti navedbam v pritožbi, po katerih so podatki po bazi txt in podatki dnevnih obračunov identični ter s tem prikazan promet realen. Iz primerjave zbirnih podatkov iz baze osebnega računalnika s podatki iz baze txt je razvidna razlika v prihodkih kar za 17.469,70 EUR v obdobju od 13. 6. 2014 do 31. 7. 2014. Ta naj bi po pojasnilu direktorja nastala zaradi priprave podatkov za potrebe banke, ne pove pa, zakaj in tudi ne predloži nobenih dokazil v tej zvezi. Ker je bil v predloženi bazi podatkov txt promet nižji, je mogoče zaključiti, da tožeča stranka v svojih evidencah ni izkazala vseh doseženih prihodkov. To pa po presoji pritožbenega organa pomeni, da je obračun tožeče stranke temeljil na neresničnih podatkih in da je zato utemeljeno opravljena ocena davčne osnove, ki jo je organ prve stopnje tudi natančno pojasnil in jo je mogoče preizkusiti. Davčno osnovo je ugotovil po podatkih tožeče stranke in na tej podlagi utemeljeno povečal prihodke z vključenim DDV, pravilno in skladno s predpisi ZDDV-1 in Pravilnikom pa je dodatno obračunal in naložil v plačilo tudi izstopni DDV.

9. Predlagano zaslišanje prič H.H., I.I., J.J., K.K. organ druge stopnje zavrne. Navaja, da omenjene priče, razen K.K., v postopku DIN sploh niso sodelovale niti niso omenjene ter da tožeča stranka tudi ne navede, o čem bi sploh lahko izpovedala oziroma izpovedale vsebinsko drugače, kot je razvidno iz ugotovitev davčnega organa prve stopnje. Poleg tega ugotavlja, da so drugi, že izvedeni dokazi dovolj prepričljivi, da končne odločitev tudi izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti.

10. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, razen iz razloga ničnosti.

11. V zvezi z očitkom absolutne bistvene kršitve pravil postopka navaja, da je tožena stranka arbitrarno odklonila zaslišanje predlaganih prič in da se ni opredelila do listinskih dokazov, kot so račun št. 14/0006 z dne 9. 7. 2014, št. 14-025 z dne 2. 9. 2014 in račun F. št. 14-006 z dne 31. 3. 2014. Enako velja za zapisnik o vrnitvi razbite pijače z dne 8. 7. 2014, blagajniški prejemek z dne 28. 7. 2014, zapisnik o poškodbi pijače z dne 25. 6. 2014. Vse te listine je direktor prinesel inšpektorjem, ko se je vrnil z dopusta in jim nato prinašal na inšpekcijo še dodatno zahtevane dokumente. V odločbi ni razlogov o tem, zakaj omenjenih listin davčni organ ni upošteval. Trditev, da bi morala storitev za stranko E.E. fakturirati tožeča stranka, ni z ničemer podprta, da je izdan račun F. in da je zaveden v knjigah in da z njim razpolaga tožena stranka, pa odločba molči. S takšno odločitvijo, ki je samovoljna in nima razlogov o odločilnih dejstev, je kršena ustavna pravica tožeče stranke do enakosti in do nepristranskega obravnavanja.

12. Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožeča stranka navaja, da ni res, da inšpektorjem niso bili predloženi izpisi o stanju zalog. Predloženo jim je bilo vse, kar so zahtevali. Je pa res, da tega 2. 7. 2014 direktor ni mogel storiti, ker je bil na dopustu na Hrvaškem. Medtem ko je bilo štetje zalog s strani pooblaščenih oseb nekontrolirano, polno napak in nerazumljivo. Tožeča stranka kot dokaz vlaga v spis kopije prepisov. Prav tako tožeča stranka nima dokazov o tem, kako so šteli zalogo. Iz prepisov je razvidno, da pri štetju niso uporabljali meril, ampak so ocenjevali količine na oko, kar ni sprejemljivo. Prav tako niso upoštevali kala, ki ga predvidevajo vsi standardni, in gre torej za kršitev v škodo tožeče stranke. Netočne so tudi navedbe o L.L., ki naj bi pooblaščene osebe napotila iz pisarne oziroma metala na cesto. Tega ji ni naročil direktor. Za pooblaščeno osebo je bila določena K.K. in zato ni bilo razloga, da bi L.L. po končanem delu ne odšla domov in so posledično iz pisarne odšle tudi pooblaščene osebe. Nasploh tožeča stranka poudarja, da se je DIN opravljal hkrati na več lokacijah in je bila zato koordinacija izjemno težavna. Direktor izpisov zalog ni mogel predložiti, ker ni bil prisoten. Delavec G.G. pa je bil nov in ni vedel za vsa skladišča in s tem za vse zaloge. Tako ni vedel za 25 zabojev Radenske v spodnjem skladišču. Tudi ni bil upoštevan lom, o katerem se vodi posebna knjiga s podpisi delavcev, ki so lom povzročili ali ga zaznali. Direktor je predložil zapisnik o lomu z dne 25. 6. 2014 in zapisnik o vračilu z dne 8. 7. 2018. Direktor je dal davčnemu organu pisno pojasnilo, kar v zapisniku ni navedeno. Zato so vse ugotovitve glede neustreznega stanja zalog v primerjavi z drugimi evidencami neutemeljene.

13. Netočno je prikazano tudi dogajanje v B., kjer naj bi direktor pooblaščenim osebam hotel odvzeti dva zvezka in zvezek rezervacij. Navaja, da so bili inšpektorji tisti, ki so nepooblaščeno vzeli dva zvezka ter hodili naokrog, ne da bi bilo možno videti, kaj počnejo.

14. Dejansko stanje glede računa, izdanega D.D., je po navedbah v tožbi zmotno ugotovljeno. Že v postopku je direktor pojasnil, da je dogodek trajal do četrte ure zjutraj in da zato ni bilo mogoče zaključiti dokumenta. Zato je bila ročno napisana dobavnica, denar pa prevzet z blagajniškim prejemkom. Blagajniški prejemek je tožeče stranka priložila k pritožbi in ga kot dokaz prilaga tožbi. Račun 14/0006 z dne 9. 7. 2015 je tožeča stranka izdala pravi stranki, in sicer D.D.. Tega računa ni izdala družba F.. Ta je izdala račun št. 14-006 dne 31. 3. 2014 stranki M. d.o.o. iz ..., kar je preverljivo, ker so vsi računi pri davčnem organu. Račun 14/2006 je bil plačan 28. 7. 2014 in je bil prejemek zabeležen v blagajniškem dnevniku št. 46, kar tožeča stranka, kot rečeno, prilaga kot dokaz. Tudi ne drži, da je tožeča stranka od te stranke vzela avans. Račun pa ni bil prej izdan, ker je inšpekcija zapečatila lokale in odnesla računalnike ter se je začel kalvarija neprestane hoje na inšpekcijo, ki je trajala skoraj ves mesec. Do vseh teh listinskih dokazov se izpodbijana odločba sploh ni opredelila, kar je tudi kršitev pravil postopka.

15. Po navedbah v tožbi je napačna tudi ugotovitev o poslovanju, vezanem na E.E.. Tožeča stranka tej osebi ni nikoli izdala računa. O dogodku se je dogovarjalo, ko tožeča stranka še ni obstajala, in to ves čas z družbo F.. Vpis v sodni register pa tudi še ni enak dnevu začetka poslovanja. Račun je zato utemeljeno izdala omenjeni stranki družba F., ki je imela možnost kuhanja še na dveh svojih lokacijah in je hrano odpeljala na kraj in izvedla strežbo tam, kjer se je odvijala slovesnost. To pa ni bilo v lokalih tožeče stranke.

16. Dalje se v tožbi navaja, da je direktor tožeče stranke za potrebe pridobitve kredita pripravil določene preglednice, ki so bile namenjene bankam in torej ne gre za podatke o prometu, kot to neutemeljeno sklepa davčni organ. Je pa jasno, da so prikazani višji podatki od dejanskih. Vendar se davčni organ do tega ne opredeli, kar vse pomeni, da ni verodostojno ugotovljenega nobenega odstopanja od podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka. Ni torej dokazov, da bi bili obračuni napačni niti, da bi tožnik brisal kakšne postavke. Tožeča stranka vztraja, da je neevidentiran promet čista fikcija davčnega organa, za katerega ni realne podlage. Podatki po bazi txt in tisti, ki so navedeni v dnevnih obračunih blagajne, so identični in dokazujejo, da je promet, ki ga je prikazala v obračunih realen in dokazan ter da davčni organ ni dokazal, da bi tožeča stranka skrivala promet. 17. V zvezi z očitkom kršitve materialnega prava tožeča stranka v tožbi navaja, da je cenitev davčne osnove davčni organ izvedel mimo zakonskih pooblastil in pogojev. Tožena stranka bi morala najprej dokazati neresničnost ali neverodostojnost obračunov tožeče stranke in šele to bi bila pravna podlaga za cenitev davčne osnove. Tako pa so obračuni resnični in verodostojni, ugotovitve in sklepanja davčnega organa pa napačni, ker temeljijo na neresničnih navedbah treh sovražnih prič, ki so se združile po prenehanju dela pri tožeči stranki in se maščujejo. Odkrit ni bil niti en sam izbrisan račun ali en sam primer, da račun ni bil izdan, kar bi lahko vzbudilo dvom v resničnost podatkov tožeče stranke, pa se to ni zgodilo. Postopek davčnega organa tako temelji le na škodoželjnih pričah in ponarejenih listinah, ki so jih te osebe uporabile za maščevanje, zato pa so davki odmerjeni neupravičeno in nepravilno.

18. V dokaz svojih navedb tožeča stranka predlaga izvedbo vseh dokazov, predlaganih oziroma predloženih v pripombah, in sicer zaslišanje prič H.H., K.K., I.I., J.J., nadalje račun 14/0006 HDA, blagajniški prejemek št. 46, račun 14-025 F. d.o.o., prepis popisnih listov z dne 2. 7. 2014 št. 1, 2, 3 in 4, popis zaloge v skladišču z dne 2. 7. 2014, blagajniški prejemek za D.D., zapisnik o lomu z dne 25. 6. 2014, zapisnik o vračilu z dne 8.7. 2014, ter zaslišanje tožeče stranke.

19. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na dodatno odmero DDV ter na dopis, v katerem organ prve stopnje odgovarja na tožbene navedbe.

20. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih, z izjemo dokaznih predlogov za zaslišanje prič H.H., I.I. in J.J., ki jih tožeča stranka umakne, v zvezi s predlogom za zaslišanje priče K.K. pa soglaša, da se opravi izven naroka in na način predložitve njene izjave.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih in listine, ki so bile priložene tožbi. Predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, ker gre za nedopustno tožbeno novoto, ni dopustilo, upoštevalo pa je izjavo priče K.K., ki jo je, sicer po poteku postavljenega roka 15 dni, vendar še pred odločitvijo sodišča, predložila tožeča stranka.

23. V zvezi z očitanimi kršitvami pravil postopka sodišče po pregledu listin in po tem, ko je slišalo stranki, ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane. Kot sledi iz obrazložitve, vsebuje odločba prve stopnje vse ključne razloge za odločitev. Obrazložena je tudi odločba druge stopnje, ki se do predloženih listinskih dokazov opredeli med drugim s tem, ko se sklicuje na razloge prve stopnje, navede pa tudi razloge, iz katerih zavrne predloge za zaslišanje prič, ki jih vsebuje pritožba. Zato davčnima organoma ni mogoče očitati arbitrarnosti in neobrazloženosti izpodbijane odločitve.

24. Dogajanje v B. in nasploh v prostorih tožeče stranke, kot ga tožnik opisuje v tožbi in na naroku in kot je opisano v izpodbijani odločbi, samo po sebi ni predmet tega postopka. Enako meni toženka, ki na naroku še posebej poudari, da je imela tožeča stranka v postopku nadzora možnost, da predlaga izločitev uradnih oseb, pa tega ni storila. Medtem ko vpliv opisanega dogajanja na zbrane podatke, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, ni izkazan niti zatrjevan in se zato sodišče z vprašanjem primernosti ukrepanja pooblaščenih oseb davčnega organa, kot tudi z vprašanjem primernosti ravnanja pooblaščenih oseb inšpiciranke, ni posebej ukvarjalo.

25. Glede spornih podatkov o stanju zalog sodišče ugotavlja, da podatki popisa zalog pijač, ki so ga opravili inšpektorji, nesporno odstopajo od podatkov, ki jih vsebujejo izpisi o stanju zalog, ki jih je naknadno predložil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tožeča stranka je v postopku nadzora pojasnjevala, kje bi lahko bil vzrok za ugotovljene razlike, vendar tega, čeprav pozvana k predložitvi ustreznih dokazil, ni dokazala. Tako ni z ničemer konkretizirala in izkazala zatrjevanega kala in ni predložila dokumentacije, ki se nanaša na lom, medtem ko je z zapisnikoma o lomu in vračilu pijač, ki ju prilaga in predlaga kot dokaz v tožbi in se nanju sklicuje na naroku, zaradi pravil, ki veljajo v upravnem sporu, prepozna in ju sodišče kot nedovoljeni tožbeni novoti ne more upoštevati. Dovolj prepričljiva tudi ni izjava priče K.K., ki ob popisu ni bila navzoča in torej iz lastnega ne ve izpovedati. Vse kar ve o delu inšpektorjev, to je o merjenju in o ocenjevanju zaloge pijač na oko, je slišala o sodelavcev. Že davčni organ pa prepričljivo zavrne tudi ugovor, po katerem je delavec, ki je bil navzoč pri popisu, nov in ni vedel za dodatne shrambe, v katerih se še nahaja pijača. Ugotavlja se namreč, in o tem v tožbi ni spora, da je omenjeni delavec G.G. že več let zaposlen pri tožeči stranki in v istih prostorih (po izjavi K.K. vsaj občasno), pa tudi, da je bil navzoč pri popisu in da je s svojim podpisom na zapisniku o popisu potrdil korektnost opravljenega popisa, kar je v opreki s tožbenim očitkom, da popis pijač ni bil opravljen pravilno.

26. Glede pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitve davčnega organa v zvezi s storitvijo, opravljeno D.D., in ki jih tožnik ponavlja v tožbi, se organ druge stopnje ne izreče, temveč se sklicuje na razloge prve stopnje. Iz teh pa ne sledi, da bi se račun tožeče stranke št. 14/0006 z dne 9. 7. 2014 in blagajniški prejemek pri tožeči stranki ne upoštevala, kot pomanjkljivost se ugotavlja zgolj časovni zamik pri izdaji računa. Medtem ko toženka na naroku glede računa št. 14/006 izdajatelja družbe F. za stranko M., ki se predlaga kot dokaz in v odločbi omenja skupaj z računom tožeče stranke, pojasni, da je bila s tem zgolj prikazana situacija, ko se s strani drugega izdajatelja izstavi račun z enako številko, vendar drugi stranki in z drugimi opravljenimi storitvami, ter da opisane ugotovitve kažejo na pomanjkljivosti pri izdaji računov.

27. Ugotavlja se namreč tudi nepravilnost pri izdaji računa stranki ..., čemur tožeča stranka v tožbi prav tako nasprotuje in je nasprotovala že v postopku nadzora. Pri čemer možnost kuhanja družbe F. na dveh svojih lokacijah omenja šele v tožbi. Pred tem pa ne zanika, da se je priprava jedil opravljala v prostorih tožeče stranke, kar je nedvomno tudi pri catering aranžmajih bistveni del storitve, in je zato ob upoštevanju še ostalih navedenih okoliščin na mestu zaključek davčnih organov, da je bila storitev opravljena s strani tožeče stranke in bi jo zato le-ta morala tudi zaračunati.

28. Vsebina preglednic prometa, ki jih vsebuje zaseženi računalnik, sama po sebi ni sporna. Zakaj naj bi bili ti podatki o prometu nepravilni oziroma višji od dejanskih, pa tožeča stranka z zakonitimi in torej z upoštevnimi razlogi ne pojasni, kot to pravilno ugotavlja že organ prve stopnje ter obenem pravilno ugotovi razliko do podatkov evidenc txt, ki jih je predložila tožnica. Upoštevni razlogi tudi ne sledijo iz izjave K.K., ki pove, da je tabele z vnesenim prometom delala po nalogu direktorja in da so bili podatki namenjeni pridobitvi kredita pri banki in zato nerealni. Zato se utemeljeno upošteva višje zneske iz omenjenih preglednic, ki so razen tega podrobno specificirani in jih kot takšne davčni organ upravičeno šteje za ustrezen dokaz o dejanskem prometu. Te podatke pa nato davčni organ lahko upošteva kot relevanten podatek pri oceni verjetne davčne osnove in za ugotovljeno razliko poveča prihodke ter s tem davčno osnovo za odmero DDV in DDPO za inšpicirano davčno obdobje.

29. Glede odmere DDV tožeča stranka posebnih ugovorov nima. Prav tako ne ugovarja odmeri DDPO kot takšni. Ugovarja razlogom za cenitev sploh. Ti pa izhajajo iz gornjih ugotovitev davčnih organov, po katerih iz evidenc ne izhaja pravilno stanje zalog in po katerih izdajanje računov ni skladno SRS, kar vse pomeni, da tožeča stranka ne vodi poslovnih knjig v skladu z zakonom in je s tem podan razlog za oceno.

30. Glede na povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.