Jedro

V obravnavanem primeru tožena stranka pred izdajo odločbe tožnice ni seznanila s svojimi pomisleki glede ocene sodniške službe in ji ni dala možnosti, da se do teh pomislekov izjasni. Tožnico bi bilo treba predhodno seznaniti tudi z mnenjem predsednice Okrajnega sodišča, ki ga navaja v izpodbijani odločbi. Šele ko bi toženka prejela navedbe tožnice glede pomislekov toženke o oceni sodniške službe, bi lahko izdala ustrezno odločbo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Sodnega sveta RS št. 2/10-59 z dne 15. 4. 2010 v zvezi z odločbo Sodnega sveta RS št. 2/10-121 z dne 10. 6. 2010 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 90,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila predlog za hitrejše napredovanje tožnice in njeno imenovanje na položaj svetnice. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica posredovala predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj svetnice in se pri tem sklicevala na pravnomočno oceno sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 44-1/07-440 z dne 12. 9. 2008, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Enkrat je tožena stranka že zavrnila njen predlog in je drugostopenjski organ tožničino pritožbo zavrnil, vendar je upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 905/2009-11 z dne 30. 3. 2010 ugodilo njeni tožbi in odpravilo tedanjo odločbo tožene stranke. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je prvi pogoj za napredovanje ocena sodniške službe, iz katere izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoj za hitrejše napredovanje. Sodni svet pa je dolžan in upravičen glede na kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadelavanju ZSS) presoditi, ali je izpolnjen pravni standard izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje po 1. odstavku 32. člena ZSS in pri tem ni vezan na ugotovitev personalnega sveta v oceni sodniške službe. Določba 28. člena ZSS sodni svet zavezuje, da pri odločanju o napredovanju ravna po kriterijih, ki jih isti zakon določa za ugotovitev izpolnjevanja pogojev napredovanja. Kadar je predmet obravnave napredovanje v višji sodniški naziv, hitrejše napredovanje ali izjemno napredovanje, zakon vzpostavlja pravilo, da pri tovrstnih napredovanjih odloča sodni svet (3. odstavek 24. člena v povezavi z 28. členom ZSS). Napredovanje na položaj svetnika okrajnega ali okrožnega sodišča je urejeno v 3. alineji 3. odstavka 34. člena ZSS, ki določa, da sodnik napreduje na položaj svetnika okrajnega ali okrožnega sodišča v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZSS, če iz ocene izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Določbo 3. alineje 3. odstavka 34. člena ZSS je treba razlagati v povezati z ostalimi določbami zakona, saj bi jezikovna razlaga, ki predstavlja samo zunanji razlagalni okvir, privedla do zaključkov, ki bi bili v nasprotju z določbama 3. odstavka 24. in 28. člena ZSS. Ti določbi sodnemu svetu nalagata, da pri obravnavah napredovanj odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika, ter ravna po kriterijih, ki jih ZSS predpisuje za hitrejše napredovanje (2. odstavek 32. člena ZSS v zvezi s 1. odstavkom 29. člena ZSS). Določbe zakona je treba razlagati v skladu z namenom in cilji ter pri tem upoštevati, da velja načelo notranje skladnosti zakona. Ob upoštevanju sistematične razlage sodni svet ni zavezan, da v primeru ugotovitve personalnega sveta o sodnikovem izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje sodnika avtomatično napreduje na položaj svetnika, ampak je dolžan in upravičen, da tudi sam ugotavlja izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje po 1. odstavku 29. člena ZSS, pri čemer kot izhodišče upošteva oceno sodniške službe. Enako izhaja tudi iz Zakona o sodiščih (ZS-1), ki v 28. členu ureja pristojnosti sodnega sveta in v četrti alineji prvega odstavka istega člena odloča, da sodni svet odloča o hitrejšem napredovanju na položaj svetnika. Uporaba pojma odločanje dodatno izkazuje namen zakona, da sodni svet ugotavlja pravno relevantno dejansko stanje, pri čemer ga zavezuje načelo materialne resnice in načelo proste presoje dokazov in šele na tako ugotovljeno dejansko stanje aplicira pravno normo. Pravni standardi za izpolnjevanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 32. člena in 1. odstavka 29. člena ZSS se med posameznimi personalnimi sveti razlikujejo, na kar pa sodni svet ne more vplivati, ker nima nobenih procesnih sredstev v postopku izdelave ocene sodniške službe. Napake ocenjevanja, ki se odrazijo v boljši oceni, tako ne bi bilo mogoče odpraviti, če sodni svet ne bi imel možnosti njenega preizkusa. Sistemsko ni sprejemljiva razlaga, da je sodni svet absolutno vezan na mnenje personalnega sveta o sodnikovem izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje. Iz pravnomočne ocene sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani št. Su 44-1/07/440 z dne 12. 9. 2008 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Personalni svet je tožničino strokovno znanje ocenil kot nadpovprečno, odlikuje jo visoka strokovnost pri delu, poznavanje pravil postopka in uporabe materialnih predpisov. Tudi delovne sposobnosti tožnice so po oceni personalnega sveta na ravni nadpovprečnosti. V oceni personalni svet ugotavlja, da je tožnica v ocenjevalnem obdobju veliko število odločb izdelala v roku, daljšem od treh mesecev, kar opravičuje s kadrovsko situacijo na oddelku in nadpovprečnim pripadom novih zadev. Personalni svet ocenjuje, da je tožnica nadpovprečno uspešna pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, ker rešuje zadeve po vrstnem redu pripada in nadpovprečno presega pričakovani obseg dela. Tožnica po oceni personalnega sveta izpolnjuje tudi kriterije varovanja ugleda sodnika in sodišča ter sposobnosti ustnega in pisnega izražanja, do sodelavcev pa ima ustrezen odnos. Iz statističnih podatkov o delu tožnice je razvidno, da je v ocenjevalnem obdobju večkrat prekoračila rok izdelave odločb; v roku nad tri mesece je v letu 2005 izdelala 62 odločb, v letu 2006 48 odločb in v letu 2007 dve odločbi. Tožničine navedbe v zvezi s spoštovanjem inštrukcijskih rokov so neutemeljene in nedokazane. Nerelevanten je ugovor, da je kriterij pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe le eden izmed kriterijev delovne uspešnosti, saj v primeru neizpolnjevanja enega kriterija tožnica ne more izkazati nadpovprečne delovne sposobnosti. Zakon o prekrških za primere, ki jih sam ne ureja, napotuje na uporabo Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kar velja tudi glede roka izdelava sodne odločbe, zato je neutemeljen ugovor, da je šele novela ZP-1E določila rok za izdelavo pisne odločbe, saj je bil ta rok pred tem določen v ZKP. Kriterij pravočasnosti izdelave pisne odločbe je bil vedno del ocene delovnih sposobnosti, kar izhaja iz stališča sodnega sveta, sprejetega na 69. seji 3. 10. 1996, ki pravi, da je pri ocenjevanju hitrejšega napredovanja treba med drugim upoštevati dosledno spoštovanje inštrukcijskih rokov za izdelovanje sodnih odločb. Tožena stranka je po prejemu pojasnila predsednice Okrajnega sodišča v Kranju št. Su 010900/2009 z dne 16. 3. 2009 kot neutemeljen zavrnila tudi ugovor neverodostojnosti statističnih podatkov. Iz dopisa izhaja, da je bil statistično upoštevan trimesečni rok za izdelavo odločb od trenutka zadnjega opravljenega naroka oziroma datuma, ko so bili izpolnjeni pogoji za izdelavo sodne odločbe, zadeve, v katerih narok ni bil opravljen, pa v predloženih podatkih niso zajete. Tožena stranka je zaključila, da tožnica v ocenjevanem obdobju ni izpolnjevala kriterija pravočasnosti izdelave pisne izdelave sodnih odločb in posledično ni izkazala nadpovprečnih delovnih sposobnosti. Po izvedenem postopku je tožena stranka ocenila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za hitrejše napredovanje v smislu 2. odstavka 32. člena v zvezi s 1. odstavkom 29. člena ZSS, ker ne izpolnjuje kriterija nadpovprečne delovne sposobnosti po 2. točki 1. odstavka 29. člena ZSS. Dosledno spoštovanje inštrukcijskih rokov za pisno izdelavo sodnih odločb je temeljni kriterij, ki ga mora izpolnjevati sleherni sodnik, kljub morebitni slabši kadrovski zasedbi na oddelku in ga ni mogoče relativizirati v smislu deleža teh odločb v številu vseh odločb. Inštrukcijski rok za izdelavo pisne sodne odločbe je po procesnih predpisih načeloma 30 dni. Tožena stranka je tako ob ugotavljanju izpolnjevanja kriterijev, ki jih za hitrejše napredovanje določa 2. odstavek 32. člena ZSS, to je izpolnjevaje vseh kriterijev, ki jih opredeljuje 1. odstavek 29. člena ZSS, ob hkratnem nadpovprečnem izpolnjevanju kriterijev strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov zaključila, da tožničine delovne sposobnosti niso izkazane na zakonsko zahtevanem nivoju, zato celostna ocena njenega dela ne daje ustrezne podlage za hitrejše napredovanje na položaj okrajne sodnice svetnice.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi povzema dosedanji potek postopka njenega napredovanja in navaja, da je personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani izdelal oceno sodniške službe, ki je postala pravnomočna in ugotovil, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Ugotovil je, da izpolnjuje vse kriterije iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Tožena stranka ni ravnala po 3. alineji 3. odstavka 34. člena ZSS, ki določa, da sodnik v primeru, če iz ocene izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, napreduje na položaj svetnika okrajnega sodišča v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZSS. Tožena stranka je ponovno sama ocenjevala in sprejela oceno njene sodniške službe, pri tem pa ni navedla pravne podlage za takšno stališče - ponovno oceno sodniške službe. ZSS toženi stranki ne daje pravne podlage, da ponovno ocenjuje in razčlenjuje posamezne kriterije, ki jih je že ocenil personalni svet in torej ni imela podlage, da posega v oceno personalnega sveta. Le na podlagi 33. člena ZSS v primeru, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je potrebno to oceno pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev sodnemu svetu. Tožena stranka nima zakonske podlage za vsebinsko poseganje v že pravnomočno zakonito oceno sodniškega dela. Navedene sodbe upravnega, vrhovnega in ustavnega sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka, v izpodbijani odločbi, vsebinsko niso primerljive z obravnavanim primerom. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. I Up 533/2001 odločalo v zadevi, ko personalni svet sploh še ni mogel izdelati ocene sodniškega dela za sodnika, ker le-ta še ni dopolnil tri leta sodniške službe, zato sodni svet ni mogel odločati o napredovanju sodnika na položaj svetnika. Torej ne gre za identično zadevo. Ne obstaja nobena sodba upravnega, ne vrhovnega, ne ustavnega sodišča, ki bi odločila, da sodni svet ni vezan na pravnomočno oceno sodniške službe. Tožena stranka se v obrazložitvi drugostopenjske odločbe ni opredelila do pritožbenih navedb. Tožnica se ne strinja s tem, da so podatki o številu odločb, izdanih nad tri mesece, verodostojni. Podatki niso bili pridobljeni iz informatiziranih vpisnikov iz obstoječe programske opreme in niso skladni z načinom vodenja evidenc, kot ga predvideva Sodni red in zato tudi niso zadovoljive kvalitete, ker so bili vodeni ročno in prepuščeni presoji vpisničarke. Sprva so evidence zajemale vse izdane odločbe, tudi odločbe izdane v skrajšanem postopku, zastaralne odločbe, odločbe po zahtevah za sodno varstvo in abolicijske odločbe. Te podatke je kasneje ročno popravljala vpisničarka, kot je razvidno iz pisne izjave vpisničarke A.A. in se nahaja v dokumentaciji v spisu tožnice B.B. Tožena stranka zmotno ugotavlja, da je Zakon o prekrških (ZP-1) napotoval na uporabo ZKP, torej tudi na spoštovanje rokov za izdelavo odločb. ZP-1 v 3. alineji 1. odstavka 67. člena določa smiselno uporabo določb ZKP glede procesnih rokov, ne pa inštrukcijskih rokov glede izdelave odločb. Šele ZP-1E je določil kot edini inštrukcijski rok 30 dni, v katerem je sodnik dolžan izdati odločbo po vložitvi napovedi pritožbe. ZSS je pod podkriterij pravočasnosti izdelave sodnih odločb vnesel šele s spremembo ZSS, ki je začela veljati dne 22. 12. 2006. Mnenje tožene stranke, da se lahko omenjeni kriterij pravočasne izdelave odločb upošteva še pred določenostjo v zakonu, je nezakonito in ga je tožena neutemeljeno štela kot del njene delovne sposobnosti, da posledično ne izpolnjuje pogoja nadpovprečne delovne sposobnosti. Tožena stranka se ni opredelila do pritožbenih navedb, da podkriterij pravočasnosti pisne izdelave sodne odločbe ni razdelan. Tožena stranka je kljub temu, da je ocena Višjega sodišča v Ljubljani postala pravnomočna, opravila presojo ocene sodniške službe, čeprav v pravnomočnost odločb ni mogoče posegati in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodni svet bi moral slediti oceni sodniške službe personalnega sveta, ker iz nje izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Po pravnomočni oceni sodniške službe je tožnica na sodni svet vložila predlog za imenovanje na položaj svetnice in ne predlog za hitrejše napredovanje, zato tožena stranka ni odločala v mejah predloga, temveč je brez pravne osnove prekoračila zahtevek. Tožnica predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in naj jo samo imenuje na položaj svetnice oziroma podrejeno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlog, naj sodišče tožnico samo imenuje na položaj svetnice, podaja zato, ker tožena stranka ni sledila jasno izraženemu mnenju upravnega sodišča. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločanje o napredovanju sodnikov v višji sodniški naziv in o hitrejšem napredovanju po plačnih razredih, v položaj svetnika ali na višje sodniško mesto ter o izjemnem napredovanju v višji sodniški naziv, v izključni pristojnosti sodnega sveta. Tožničino zatrjevanje vezanosti sodnega sveta na odločitve personalnega sveta ne ustreza neodvisnemu položaju in opisani vlogi sodnega sveta, v luči katerih je treba tolmačiti določbe ZSS, ki se nanašajo na odločanje sodnega sveta. Odločanje po naravi stvari pomeni sprejemanje zavezujočih odločitev po lastnem preudarku, vsakršno zmanjševanje svobode pri odločanju pa pomeni tudi zmanjšanje odgovornosti za sprejeto odločitev. Stališče o vezanosti je v popolnem nasprotju s sedaj vzpostavljeno prakso, ko sodni svet za odločitve iz svoje pristojnosti v celoti odgovarja, zoper njih pa je mogoče sprožiti upravni spor. Zahteva po vezanosti na odločitve personalnih svetov je nekonsistentna ter logično povsem neskladna s predpisanim postopkom odločanja sodnega sveta. Sodni svet brez pravice do samostojnega vrednotenja ne more in ne sme odločati. Tretji odstavek 24. člena ZSS določa, da sodni svet odloča o napredovanje po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika, pri odločanju pa mora ravnati po kriterijih, ki jih zakon določa za ugotovitev, ali ima sodnik strokovno znanje in sposobnost za opravljanje sodniške službe oziroma izpolnjuje pogoje za napredovanje (1. odstavek 28. člena ZSS). Praksa personalnih svetov pri vrednotenju posameznih dejstev ni enotna, ocene pa se medsebojno razlikujejo. Glede na tožničino argumentacijo bi morala tožena stranka potrditi tudi vsako neupravičeno oceno personalnega sveta. Tako bi o pravicah sodnikov de facto odločal že personalni svet, pridobitev pravic pa bi bila vezana zgolj na dan seje sodnega sveta. Tožena stranka opozarja, da je v kratkem času prejela več različnih odločitev upravnega sodišča in da sodna praksa tega sodišča ni enotna. Odločitev tožene stranke temelji na istih premisah kot odločbe Vrhovnega sodišča RS (odločbi I Up 533/2001 in X Ips 125/2010), slednjih pa upravno sodišče v konkretni zadevi ni upoštevalo. Tožničino sklicevanje na nekrivdne razloge, zaradi katerih je 112 odločb izdelovala dlje od treh mesecev, je neutemeljeno, upoštevaje procesne inštrukcijske roke, ki so tožnici nalagali izdelavo odločb v roku 30 dni. Obravnava predloga tožeče stranke je temeljila na statističnih evidencah, posredovanih s strani Okrajnega sodišča v Kranju, ki jih je tožena stranka štela za verodostojne, skupaj s pojasnilom predsednice Okrajnega sodišča v Kranju, iz katerega izhaja, da je bil statistično upoštevan trimesečni rok za izdelavo odločb od trenutka zadnjega opravljenega naroka oziroma od datuma, ko so bili izpolnjeni pogoji za izdelavo sodne odločbe. V vsebino pojasnila predsednice sodišča o načinu vodenja evidenc o sodnikovem delu tožena stranka ne dvomi, zato tudi v statistične podatke nima nobenih pomislekov. Glede izjave vpisničarke pa tožena stranka izhaja iz 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Podatke o delu je pripravila ista vpisničarka, na izjavo katere se tožnica sklicuje. Ni pravilno stališče tožnice, da je šele ZP-1E določil inštrukcijski rok 30 dni. Za sodnike, ki so obravnavali morebitne prekrške, je ZP-1 v 4. alineji 1. odstavka 67. člena določal, da če ni s tem zakonom drugače določeno, se v rednem postopku v rokih smiselno upoštevajo določbe ZKP. Po oceni tožene stranke je pravočasnost izdelave sodne odločbe izrednega pomena. Res je, da je ZSS šele s spremembo v letu 2006 opredelil pri kriteriju delovne sposobnosti tudi pravočasnost pisne izdelave odločbe, vendar pa tožena stranka opozarja, da je bila delovna sposobnost kot kriterij določena že pred tem, le natančneje ni bila opredeljena. Pravočasnost izdelave odločb, kot izkaz delovne sposobnosti, je ZSS upošteval že v ocenjevalnem letu 2007, v katerem je tožnica izdelala dve odločbi v roku nad tri mesece. Glede obravnave predloga pa tožena stranka poudarja, da je tožnica podala predlog, naj jo imenuje na položaj svetnice okrajnega sodišča in jo uvrsti v ustrezen višji plačni razred. Okrajni sodnik pridobi položaj svetnika pri prvem napredovanju po dopolnjenem 45. letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Navedbe tožnice o prekoračitvi zahtevka ter odločanju izven meja podanega predloga, so nerazumljive in brez pravne osnove. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker je sodišče pri obravnavanju navedene zadeve ugotovilo, da se v prvostopenjski odločbi omenjajo tožničine navedbe v zvezi s spoštovanjem inštrukcijskih rokov ter da je citirano pojasnilo predsednice Okrajnega sodišča v Kranju z dne 16. 3. 2009, v upravnem spisu pa teh navedb ni bilo, niti ne pojasnila, je zaprosilo toženo stranko, naj upravni spis dopolni tako, da pošlje navedeno dokumentacijo. Sodišče je od tožene stranke prejelo pojasnilo predsednice Okrajnega sodišča v Kranju, še vedno pa niso bile razjasnjene okoliščine v zvezi s tožničini navedbami. Ker v obravnavni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bilo v upravnem postopku upoštevano načelo zaslišanja stranke, je sodišče razpisalo glavno obravnavo. Tožnica je na glavni obravnavi v zvezi s samimi tožbenimi navedbami navedla, da je bil na oddelku za prekrške zelo velik pripad zadev, da je bilo potrebno rešiti tudi po 300 do 400 zadev na mesec, s strani predsednice sodišča pa so sodnice v letu 2005 dobile odredbo, da morajo najkasneje do 1. 7. 2005 rešiti vse abolicijske zadeve, teh pa je bilo od 1500 do 2000. Sama je bila cel mesec maj v bolniškem staležu. Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnice. Tožnica je pojasnila, da je tožena stranka niti v prvem niti v drugem postopku ni ne pisno ne ustno seznanila s svojimi pomisleki glede ocene sodniške službe. Ne more se spomniti, ali je zaprosila za udeležbo na seji na sodnem svetu, ko se je odločalo o njenem napredovanju. Postopek je potekal tako, da ko je prejela oceno personalnega sveta, je za tem že sledila odločba tožene stranke. Na vprašanje, kaj pomenijo navedbe v odločbi „vse sodničine navedbe v zvezi s spoštovanjem inštrukcijskih rokov so neutemeljene in nedokazane“, je tožnica povedala, da je nihče ni nič vprašal, ne pisno ne po telefonu, niti ni bila nikoli povabljena. Prav tako ni bila seznanjena z mnenjem predsednice okrajnega sodišča z dne 16. 3. 2009, ki se navaja v odločbi.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama med drugim sporno vprašanje, ali je tožena stranka pri odločanju o predlogu za hitrejše napredovanje vezana na oceno sodniške službe personalnega sveta. Upravno sodišče RS je v prvi sodbi v tej zadevi opr. št. I U 905/2009-11 z dne 30. 3. 2010 res zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka slediti oceni sodniške službe personalnega sveta in da ne sme spreminjati ocene personalnega sveta o izpolnjevanju pogojev za napredovanje. Res pa je tudi, da je vrhovno sodišče v drugi zadevi v sklepu opr. št. X Ips 125/2010 z dne 14. 4. 2010 zavzelo stališče, da v postopku odločanja o napredovanju sodnika sodni svet ni vezan na oceno sodniške službe personalnega sveta. V tej sodni odločbi je zavzelo stališče, da mora sodni svet pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje, glede na zakonsko določene kriterije.

Sodišče glede na zgoraj navedeno stališče vrhovnega sodišča sicer ne vztraja pri tem, da mora sodni svet pri odločanju avtomatično slediti oceni personalnega sveta, vendar pa meni, da je treba v primeru, ko se ne strinja z oceno sodniške službe, seznaniti stranko v postopku z vsemi svojimi zadržki, ki jih ima glede ocene sodniške službe, in ji dati možnost, da se do teh zadržkov izjasni. V obravnavanem primeru pa glede na podatke upravnega spisa in glede na navedbe tožnice na glavni obravnavi izhaja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnice ni seznanila s svojimi pomisleki glede ocene sodniške službe. Skladno s 1. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba. Tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnico seznaniti s svojimi pomisleki glede ocene sodniške službe in ji dati možnost, da se do teh pomislekov izjasni. Tožnico bi bilo potrebno tudi predhodno seznaniti z mnenjem predsednice Okrajnega sodišča v Kranju z dne 16. 3. 2009, ki jih navaja v izpodbijani odločbi. Šele po tem, ko bi tožena stranka prejela navedbe tožnice glede pomislekov tožene stranke o oceni sodniške službe, bi lahko tožena stranka izdala ustrezno odločbo. V ponovljenem postopku je zato potrebno dati tožnici možnost, da se izjasni do zadržkov tožene stranke in šele po njeni izjasnitvi se bo lahko izdala ustrezna odločba.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice, naj jo upravno sodišče samo imenuje na položaj svetnice, saj izhaja iz stališča, da je potrebno sodnemu svetu prepustiti pristojnost, da samo odloča o tem, ali so podani pogoji za napredovanje in ne bi bilo primerno, da bi se v obravnavanem primeru to pristojnost odvzelo toženi stranki, še zlasti če se izhaja iz stališča, da so se dejansko razlikovale sodne odločitve glede tega, ali je sodni svet vezan na oceno sodniške službe personalnega sveta.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici v skladu 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu s 3. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 90,00 EUR.