Jedro

Termina "v času oboroženih spopadov" ni mogoče enačiti s terminom "neposredno med oboroženimi spopadi", saj zadnji dejansko pomeni prisotnost osebe v oboroženih spopadih, prvi termin pa tega ne določa.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A., Izpostave B. št. ... z dne 23. 1. 2007 odpravi in zadeva vrne Upravni enoti A., B., v ponovni postopek. 2. Tožena stranka je dolžna poravnati tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR.

Obrazložitev

Prvostopni organ tožniku ni priznal statusa za vpis v evidenco v vojnih veteranov, ki ga je le-ta uveljavljal na podlagi h točke 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06, v nadaljevanju ZVV-UPB 2). Po navedeni določbi je vojni veteran oseba, ki je bil član republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oz. zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov. V postopku je bil zaslišan tožnik, za katerega iz potrdila Uprave RS za zaščito in reševanje izhaja, da je bil član Združenega odreda civilne zaščite mesta A.. Vpoklican je bil zvečer 27. 6. 1991 in sicer iz službe na A.A.A., kjer je delal kot varnostnik. Vpoklical ga je B.B., načelnik civilne zaščite mesta A.. V specializiranem oddelku civilne zaščite oz. združenega odreda civilne zaščite mesta A. je opravljal delo vodje sanitetnega voda. Upravni organ je zaslišal priči B.B. in C.C.. B.B. je povedal, da je bil tožnik približno 10 let pripadnik združenega odreda civilne zaščite Skupščine mesta A., on pa je bil načelnik mestnega štaba civilne zaščite. V času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991 je bil tožnik vpoklican kot član združenega odreda civilne zaščite za opravljanje naloge zaščite in pomoč v času vojne. Enota, ki je bila nameščena v Gasilskem domu C., je opravljala naslednje naloge: disperzija zaščitne in reševalne opreme in skladišča na E., transport ranjenih in mrtvih vojakov, naloge zaščite in reševanja sestreljenega helikopterja na F., reševanje oklepnika na G.u, oskrba s hrano na barikadah. Ni pa priča mogla povedati, ali je tožnik sodeloval pri reševanju neposredno med oboroženimi spopadi, ker v času vojne ni bil na terenu z ekipo, v kateri je bil lociran tožnik. Tudi druga priča C.C. je povedal, da tožnika pozna kot pripadnika civilne zaščite v združenem odredu civilne zaščite mesta A., on pa je bil v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo namestnik poveljnika združenega odreda civilne zaščite mesta A.. Tožnik je bil razvrščen v ekipo prve pomoči, ki je izvedla nudenje prve pomoči v vladnih prostorih na Gregorčičevi cesti v A., za druge akcije, v katerih naj bi tožnik sodeloval ne ve, dodal pa je, da je enota opravljala prevoz zaščitnih mask do organov vodenja oboroženega odbora ter druge reševalne naloge. Priča je še dodal skupno izjavo, kjer je izjavil, da pri sestrelitvi helikopterja v Rožni dolini ni bilo potrebno nudenje prve pomoči Združenega odreda civilne zaščite mesta A., kljub temu, da so bili člani enote tam prisotni, saj je reševanje predhodno opravila že reševalna postaja Kliničnega centra A., da so bili pripadniki Združenega odreda civilne zaščite mesta A. poklicani na G., kjer je prišlo do zdrsa tanka JLA v brezno, vendar tam ni bilo več pripadnikov JLA ter da je ekipa Združenega odreda civilne zaščite sodelovala tudi na reševalni akciji ob sestrelitvi helikopterja na F., čeprav se ne spominja več, ali je bilo potrebno tam reševanje. Iz potrdila Ministrstva za obrambo, uprave za zaščito in reševanje, št. ... z dne 20. 9. 2006 je razvidno, da je tožnik med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v obdobju od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal obrambno in zaščitno reševalne naloge pri obrambi Republike Slovenije kot pripadnik Združenega odreda civilne zaščite mesta A.. Pridobljen je tudi dopis Uprave za obrambo, Izpostave A., št. ... z dne 19. 9. 2006, iz katerega je razvidno, da iz uradnih evidenc ni razvidno, da je tožnik opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije v času vojaške agresije leta 1991. Prvostopni organ tožniku ni priznal statusa vojnega veterana, čeprav ugotavlja, da je bil tožnik res pripadnik Združenega odreda civilne zaščite mesta A., ki jo je šteti med specializirano enoto civilne zaščite in je opravljal obrambno oz. zaščitno reševalne naloge pri obrambi Republike Slovenije v času vojaške agresije leta 1991, vendar pa stranki in upravnem organu ni uspelo dokazati, da je tožnik opravljal obrambno in zaščitno reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Tudi tožnik je sam potrdil dejstvo, da ni izvajal nalog obrambe oz. zaščite neposredno med oboroženimi spopadi, temveč da je bil samo v pripravljenosti, kar je tudi zakonski pogoj za priznanje vojnega veterana po h točki 7. alinee 2. člena ZVV-UPB 2. Sklepno pa prvostopni organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz h točke 7. alinee 2. člena ZVV-UPB 2, niti ne iz 11. člena istega zakona. S takšno odločitvijo se je strinjal tudi pritožbeni organ, pri čemer je ob skrbni in vestni presoji ugotovljenih dejstev zaključil, da statusa vojnega veterana na upoštevani pravni podlagi ni mogoče upravičiti, ker nalog kot pripadnik Združenega odreda civilne zaščite mesta A. ni opravljal neposredno na območju in v času oboroženih spopadov, kar izrecno navaja točka h 7. alinee 2. člena ZVV-UPB 2. Pravno varstvo gre le tistim, ki so bili pri opravljanju nalog udeleženi v oboroženih spopadih - navzkrižnem ognju. S tem je z zakonom podana črta ločnica, ki razmejuje med tistimi, ki so z vso državljansko zavestjo opravili zadane naloge, ter tistimi, ki so bili pri opravljanju naloženih nalog udeleženi v tedanjih težjih okoliščinah, katere je zakonodajalec strnil v zakonski pogoj območje in čas oboroženega spopada.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb upravnega postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pripadnik Združenega odreda civilne zaščite mesta A., ki ga je šteti med specializirano enoto civilne zaščite in da je opravljal obrambno oz. zaščitno reševalne naloge pri obrambi Republike Slovenije v času vojaške agresije leta 1991. Vendar pa je bil prvostopni organ mnenja, da tožeča stranka nalog obrambe oz. zaščite ni izvajala neposredno med oboroženimi spopadi in ni bil izpolnjen zakonski pogoj točke h 7. alinee 1. odstavka 2. člena ZVV-UPB 2. Pri tem tožeča stranka opozarja, da je že prvostopni organ očitno uporabil dikcijo napačne točke 7. alinee navedenega člena zakona in sicer očitno točko i, ki govori o voznikih. Le tam je zakonodajalec uporabil dikcijo ("neposredno med oboroženimi spopadi"). Gre torej za napačno uporabo prava. Pritožbeni organ se je o navedbah tožeče stranke iz pritožbe, ko je navajal gornje ugotovitve ni niti izjasnil in je ostala pritožba neobrazložena, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Pritožbeni organ tudi brez kakršnekoli zakonske podlage oz. v nasprotju z njo, ponuja pravno interpretacijo, da se kot ločnica za priznanje statusa vojnega veterana opravljanje obrambnih oz. reševalnih aktivnosti šteje pogoj "navzkrižnega ognja". Tožeča stranka navedene zahteve nikjer v ZZV-UPB 2 ni našla, zlasti pa ne pod zahtevo predmetne točke h, ki predstavlja pravno podlago za priznanje statusa in vpis tožeče stranke v evidenco vojnih veteranov. Kolikor bi zakonodajalec takšen pogoj imel v mislih, bi to prav gotovo tudi navedel na ustreznem mestu, pa tega ni storil. Meni, da bi ob pravilni uporabi prava tako prvo kakor drugostopni upravni organ morala zgolj ugotoviti, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoj, da je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 25. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot član republiškega, mestnega in občinskega štaba specializiranih enot za civilno zaščito, ob pogoju, da je opravljala obrambno oz. zaščitno reševalne naloge v času oboroženih spopadov. "Čas oboroženih spopadov" pa je razumeti širše kot to s podajanjem izmišljenih pogojev storita prvo in drugostopni upravni organ, saj je ta dikcija tudi po pomenu drugačna kategorija kot npr. "neposredno med oboroženimi spopadi", ki nedvomno kaže, da je zakonodajalec upošteval različne okoliščine v katerih so delovale posamezne skupine upravičencev in je to tudi določno in različno zapisal v materialni predpis. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v novo odločanje ter tožencu naloži povračilo stroškov postopka.

Zastopnik tožene stranke v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi točke h 7. alinee 2. člena ZVV-UPB 2 je vojni veteran član republiškega mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oz. zaščitno reševalne naloge v času oboroženih spopadov. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da ni sporno, da je bil tožnik pripadnik štaba za civilno zaščito in da je opravljal obrambne oz. zaščitno reševalne naloge. Sporno pa je, ali jih je opravljal v času oboroženih spopadov. Po presoji sodišča ima tožnik prav, ko poudarja, da je prvostopni upravni organ napačno uporabil materialno pravo, saj tožniku statusa vojnega veterana ni priznal iz razloga, ker obrambno oz. zaščitno reševalnih nalog ni opravljal neposredno med oboroženimi spopadi ("v navzkrižnem ognju"). Takšna dikcija iz točke h 7. alinee 2. člena ZVV-UPB 2 ne izhaja, na kar utemeljeno opozarja tožnik. Glede na navedeno določbo torej ni sporno, da je tožnik bil član tam navedenih organizacij, odprto pa je še vprašanje, ali je opravljal naloge v času oboroženih spopadov. Vsekakor tudi po presoji sodišča termina "v času oboroženih spopadov" ni mogoče enačiti s terminom "neposredno med oboroženimi spopadi", saj zadnji dejansko pomeni prisotnost osebe v oboroženih spopadih. Po mnenju sodišča pa tudi iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik svoje naloge opravljal v času oboroženih spopadov.

Sodišče je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo prvostopnega organa odpravilo in zadevo na podlagi 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, ki bo v ponovnem postopku upoštevalo stališče te sodbe. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1.