Jedro

Če lastnik avtomobila proda osebni avtomobil ali ga brezplačno ali kako drugače odtuji in ga da v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa, se plača razlika med davkom od prometa novega osebnega avtomobila po znižani stopnji in davkom po polni davčni stopnji s pripadajočimi obrestmi. Tudi po presoji sodišča je upoštevajoč določbe ZPD in Pravilnika, v obravnavanem primeru zavezanec za plačilo razlike davka po znižani stopnji in polni davčni stopnji, tožnica, ki je izkoristila ugodnost po 28. točki tarifne številke 3 Tarife ZPD in je vozilo pred potekom treh let (20. 11. 2000) prodala.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 8. 6. 2004 se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 1. 3. 1999 se v delu, s katerim je odločeno o zamudnih obrestih (delno izrek pod točko I) odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 1. 3. 1999, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo razlike med davkom od prometa novega osebnega vozila po znižani davčni stopnji 5 % iz tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov in polni davčni stopnji 32 % iz tarifne številke 4 Tarife davka od prometa proizvodov od davčne osnove 6.253.030,00 SIT v znesku 1.688.318,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica po znižani davčni stopnji 5 % iz tarifne številke 3 na podlagi 28. točke v povezavi z 9. do 14. odstavkom 30. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 89/98, v nadaljevanju: Pravilnik) kupila osebno vozilo znamke Mercedes Benz in ga pred potekom datuma, ki je naveden v prometnem dovoljenju, to je 20. 11. 2000, dala v rabo drugemu, to je B.B., kar je razvidno iz poročila Prometne policije C., št. ... z dne 24. 3. 1998, iz katerega izhaja, da je bilo dne 19. 2. 1998 ob 16.30 uri pri redni kontroli vozniške dokumentacije ugotovljeno, da je predmetno vozilo uporabljala druga oseba sama, to je B.B., ki je v zvezi s pravico uporabe vozila pristojnim organom PP C. pokazal fotokopijo pooblastila, overjenega pri notarju z veljavnostjo do preklica, iz katerega izhaja pravica uporabe tega vozila za njega in C.C. že od 12. 12. 1997. Ugotovljeno je tudi bilo, da je tožnica dne 9. 9. 1998 sporno vozilo preko komisionarja A.A.A. d.o.o. prodala kupcu B.B., kar je razvidno iz pogodbe o komisijski prodaji, št. 087/98 KO z dne 9. 9. 1998 in računa št. 0087/98 P z dne 9. 9. 1998. Po mnenju tožene stranke je zavezanec za plačilo davka od prometa novega osebnega avtomobila po znižani stopnji in davkom po polni davčni stopnji tožeča stranka. To stališče tožena stranka utemeljuje s 4. členom Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92-1/99, v nadaljevanju: ZPD) ter 28. točko tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov, ki določata, da se po stopnji 5 % plača davek od prometa enega novega osebnega avtomobila s 5 ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupijo osebe, ki imajo v družini 3 ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Če lastnik vozilo, kupljeno po tej točki, proda, ali ga brezplačno ali kako drugače odtuji in ga da v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa, mora plačati razliko med davkom od prometa novega osebnega avtomobila po znižani stopnji in davkom po polni davčni stopnji. Tožena stranka zavrne pritožbene navedbe, da je zavezanec za plačilo razlike davka komisionar A.A.A. d.o.o., kateremu je obveznosti iz naslova razlike prometnega davka z obračunanimi zamudnimi obrestmi tožnica plačala. Davčna zavezanka za plačilo razlike davka je tožnica, obveznosti ponovnega plačila, kot to navaja pritožba, pa ne more ekskulpirati niti predložena pogodba o komisijski prodaji, račun o prodaji predmetnega vozila ter blagajniški izdatki, saj gre v primeru prenosa navedenih obveznosti iz naslova razlike plačila davka zgolj za dogovor med pogodbenimi strankami, ki ga le te v okviru določil ZOR urejajo svobodno, nikakor pa navedeni dogovori ne morejo spremeniti in vplivati na zakonska določila, ki urejajo obveznost obračunavanja in plačevanja prometnih davkov, saj gre za prisilne predpise. Ob ugotovitvi, da razlika prometnega davka ni bila plačana, in da je zavezanec za plačilo te razlike lastnik vozila, je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Davčni predpisi so predpisi javno-pravne narave, kjer se kot pravno relevantno upoštevajo samo okoliščine in pogoji, ki jih določa zakon. Določbe ZPD, Pravilnika in Tarife davka od prometa proizvodov ne vsebuje nobene določbe o prenosu plačila navedenih davčnih obveznosti na komisionarja. Komisionar je v skladu z določbo 1. odstavka 14. člena ZPD zavezanec za davek od prometa proizvodov od rabljenih osebnih avtomobilov po 3. točki tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov v višini 5 %. Ugovor o plačilu prometnega davka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi ga tožnica plačala komisionarju, on pa naj bi ga odvedel na ustrezne vplačilne račune, in kolikor tega ni storil, naj davčni organ izterja obveznost od njega, v obravnavanem primeru ne vpliva na drugačno odločitev, saj je davčni organ pristojen odločati na podlagi prisilnih predpisov, iz katerih izhaja, da je zavezanec za plačilo naloženih obveznosti lastnik avtomobila.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Ugovarja potek petletnega relativnega zastaralnega roka, saj je bila prvostopna odločba izdana 1. 3. 1999, tožena stranka pa je o pritožbi odločila 8. 6. 2004, to je po preteku petih let. Ker tožena stranka od 5. 5. 1999 (ko je prejela pritožbo) do 8. 6. 2004 ni v zadevi ukrenila ničesar, da bi tek zastaranja prekinila, je zadeva zastarala. Podrejeno pa izpodbijana odločba sloni na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilno uporabljenemu zakonu. Tožeča stranka vztraja, da je davčni zavezanec za plačilo razlike prometnega davka v obravnavanem primeru komisionar A.A.A. d.o.o., ki je kupcu avtomobila B.B. po računu št. 0087/98 dne 9. 9. 1998 prodal osebno vozilo, za katerega je bilo potrebno plačati razliko davka. Ker je pravna oseba ta račun izdala in tudi odtujila omenjeno vozilo, je bila vsekakor kot prodajalec zavezana k plačilu omenjene razlike med znižano in polno davčno stopnjo. Tožeča stranka z ničemer ni kršila 28. točko tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvoda, saj je razliko davka plačala komisionarju A.A.A. d.o.o.. V spisih se nahaja tudi blagajniški prejemek, ki ga je izdalo to podjetje tožeči stranki, št. 107/98a z dne 9. 9. 1998, iz katerega izhaja, da ji je bil iz cene, ki ga je za osebno vozilo plačal B.B., odtrgana razlika med znižano in polno davčno stopnjo, skupaj z zamudnimi obrestmi ter provizijo komisionarja. Gre za uradni dokument gospodarske družbe, registrirane in pooblaščene za izdajo takšnih dokumentov in prav iz tega računa izhaja, da so bile sporne davščine v celoti poravnane. Ob tem tožnik opozarja tudi na 14. odstavek 30. člena Pravilnika, ki navaja, da organ, pristojen za registracijo vozil, ne sme registrirati osebnega avtomobila, ki ga je oseba kupila z davkom po znižani stopnji pred potekom treh let od dneva njegovega nakupa, če oseba ne predloži potrdila davčnega organa, da je vplačala razliko davka med znižano in polno davčno stopnjo. To pomeni, da je organ, pristojen za registracijo vozil, izvršil registracijo navedenega osebnega vozila na podlagi klavzule, navedene na računu, ki ga je izstavil B.B.B. d.o.o. novemu kupcu tega avtomobila. Kolikor pa B.B.B. d.o.o. teh davščin ni prenesel na račun Republike Slovenije, je storil kaznivo dejanje. Zaradi napačne uporabe 30. člena ter 9. odstavka 14. člena Pravilnika ter 13. člena ZPD in 1. odstavka 14. člena ZPD, tožena stranka napačno zatrjuje, da je davčni zavezanec tožeča stranka, namesto pravilno B.B.B. d.o.o.. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži vračilo 2.063.965,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 1999 dalje, naloži pa ji tudi plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da relativni zastaralni rok, ki je določen v 1. odstavku 96. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96-97/01, v nadaljevanju: ZDavP), po katerem pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek, ni potekel. Šlo je za preverjanje pravilnosti in obračunavanje plačevanja prometnega davka od osebnega avtomobila, nabavljenega po znižani davčni stopnji. Prvostopna odločba je bila izdana 15. 3. 1999 (pravilno 1. 3. 1999) in vročena tožeči stranki dne 8. 3. 1999, izpodbijana odločba pa je bila izdana dne 8. 6. 2000 in vročena dne 16. 8. 2004, kar pomeni še pred potekom relativnega zastaralnega roka, ki v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZDavP nastopi s 1. 1. 2005 (po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno odmeriti davek). V ostalem pa tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožečo stranko seznanilo z odgovorom tožene stranke na tožbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 108/99 in 97/01). Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št.109 z dne 8. 10. 2004) ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku v neskladju z Ustavo RS iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (43. člen Zakona o ustavnem sodišču - Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS), torej od 9. 10. 2004, pri čemer je treba navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS uporabiti za vsa razmerja, v katerih do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

V ostalem delu je tožba neutemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožnica izkoristila ugodnost, ki jo je predpisovala 28. točka tarifne številke 3 Tarife ZPD, po kateri se po stopnji 5 % plačuje davek od prometa novih osebnih avtomobilov, ki jih največ enkrat v treh letih kupijo osebe, ki imajo v družini 3 in več otrok, ki še niso mogli pridobiti vozniškega dovoljenja. V navedeni točki je določeno tudi, da se v prometno dovoljenje vpiše podatek, da je vozilo kupljeno po tej točki. Če lastnik avtomobila proda osebni avtomobil ali ga brezplačno ali kako drugače odtuji in ga da v rabo komu drugemu pred potekom triletnega roka od dneva nakupa, se plača razlika med davkom od prometa novega osebnega avtomobila po znižani stopnji in davkom po polni davčni stopnji s pripadajočimi obrestmi. Nesporno je bilo v postopku tudi ugotovljeno, da je tožnica že dne 12. 12. 1997, po tem, ko je bil avto kupljen dne 20. 11. 1997, pri notarju overila pooblastilo, s katerim je pooblastila B.B. in C.C. za uporabo tega avtomobila. Navedeno je bilo ugotovljeno pri kontroli prometa s strani Prometne policije C. dne 19. 2. 1998, ko je bil kontroliran voznik B.B., ki je vozil sporno osebno vozilo. Nesporno je tožnica dne 9. 9. 1998 s pravno osebo A.A.A. d.o.o., kot komisionarjem sklenila pogodbo o komisijski prodaji št. 087/98 KO, s katero je tožnica kot komitent in lastnik osebnega avtomobila le tega odstopila v nadaljnjo prodajo A.A.A. d.o.o. - komisionarju. Istega dne je bilo vozilo tudi prodano B.B. iz Ljubljane po računu št. .... Iz tega računa je razvidno, da je prodajalec vozila dolžan plačati tudi razliko med davkom po znižani stopnji in polni davčni stopnji. Tudi po presoji sodišča je upoštevajoč določbe ZPD in Pravilnika, v obravnavanem primeru zavezanec za plačilo razlike davka po znižani stopnji in polni davčni stopnji, tožnica, ki je izkoristila ugodnost po 28. točki tarifne številke 3 Tarife ZPD in je vozilo pred potekom treh let (20. 11. 2000) prodala B.B.. Prav ima tožena stranka, ko ugotovi, da določbe ZPD in Pravilnika ne omogočajo prenosa plačila razlike davka po znižani stopnji in polni davčni stopnji na drugo osebo, na primer v našem primeru na komisionarja, in da na samo odločitev o tem, kdo je v obravnavani zadevi davčni zavezanec, medsebojni dogovori med strankami v civilno pravnih razmerjih, ne vplivajo na odločitev o davčnem zavezancu.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor v zvezi s potekom roka zastaranja. Po določbah 96. in 97. člena ZDavP pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek, v vsakem primeru pa zastara, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Tek zastaranja pravice do odmere davkov ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen odmera davka in je dano v vednost davčnemu zavezancu. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila odločba prve stopnje izdana 1. 3. 1999 in vročena stranki 8. 3. 1999, kar je nedvomno znotraj zastaralnega roka. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica v konkretnem primeru ne more uspešno uveljavljati zastaranje pravice do odmere, saj je tudi po mnenju sodišča pravica do odmere uresničena že, ko je izdana prvostopna odločba. Z ZDavP namreč ni določeno, da bi moral biti, ko gre za zastaranje, davek dokončno ali celo pravnomočno odmerjen. Bistveno je, da je opravljena davčna odmera. S tem je odločeno o pravici oziroma obveznosti posameznika v konkretni upravni stvari, kar je vsebina upravne odločitve. To pa je tudi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP/86) sprejeta z izdajo in vročitvijo odločbe stranki. Pritožba je zgolj pravno sredstvo, ki zadrži njeno izvršitev, po ZDavP pa še to ne velja, ampak je izrecno določeno, da pritožba izvršitve ne zadrži in je torej izvršljiva in s tem v celoti pravno učinkuje že prvostopna davčna odločba. Kdaj je postala dokončna zato na (po)tek zastaralnih rokov ne vpliva. Neutemeljen je zato tožbeni ugovor, da je vodenje upravnega postopka zastaralo. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 765/2004-2 z dne 26. 10. 2004. Glede na povedano je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.