Jedro

Sodba se ne opredeli, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da tožena stranka po lastni volji ni nadaljevala študija, niti se ne opredeli do stališča tožene stranke, da pogodba preneha veljati, ko je vročena štipendistu odločba o prenehanju pravice do štipendiranja. Iz obrazložitve ni jasno, katera opustitev tožene stranke je bila podlaga za odstop od pogodbe tožeče stranke in na kakšni pravni podlagi je sodišče sprejelo zaključek, da je štipenditor pridobil pravico, da pogodbo razdre.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 194980/2013 z dne 5. 12. 2013 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.049,93 EUR stroškov pravdnega postopka s pripadki.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je sodba arbitrarna in ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti. Sodišču očita, da je v sodbi obsežno prepisalo navedbe strank, na kratko povzelo vsebino dokaznega postopka, glede odločitve pa podalo skromne razloge, ki si nasprotujejo, na navedbe tožene stranke pa sploh ni odgovorilo. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti, zato jo je na podlagi določila 14. točke 339. člena ZPP potrebno razveljaviti. Neobrazložen je zaključek sodišča, da je štipenditor pridobil pravico, da razdre pogodbo. Iz obrazložitve ni jasno, katere roke naj bi tožena stranka zamudila in za kateri letnik dokazil o vpisu ni predložila ter na kateri materialni podlagi, naj bi štipenditor pridobil pravico do razdrtja pogodbe. Sodišče tudi ne pove, kateri študij bi tožena stranka morala nadaljevati, izvedeni dokazi pa ne podpirajo zaključka sodišča prve stopnje, da študija ni nadaljevala po lastni krivdi. Sodišče se ni opredelilo do trditve tožene stranke, da pogodba o štipendiranju ni bila razdrta, ker toženki nikoli ni bila vročena odločba o prenehanju pravice do štipendije in ker za razdrtje pogodbe niso bili podani razlogi iz 8. člena pogodbe. Pritožba vztraja, da je vtoževana terjatev zastarala, ker po določilu 7. člene pogodbe vračilo štipendije zapade v enem letu od prenehanja štipendije.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavljajo določila pogodbe o štipendiranju št. 2002-126 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjene med pravdnima strankama 10. 1. 2003, in ustrezna določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo razvezo pogodbe v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ter zastaranje terjatev.

6. Po določilu šestega odstavka 3., 5. in 8. člena Pogodba je v diskreciji štipenditorja, ali bo sprožil postopek razdrtja pogodbe, ali bo odobril mirovanje štipendijskega razmerja oziroma bo štipendistu omogočil odlog, ali ga celo oprostil vračanja štipendije. V tej luči je torej, glede na ravnanje štipenditorja, potrebno obravnavati tudi začetek teka zastaralnega roka, ki ne more teči prej, preden obveznost prejemnice štipendije ni zapadla. S tem v zvezi pritožba izpostavlja, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do stališča tožene stranke, da na podlagi določila 7. člena Pogodbe vračilo štipendije zapade v enem letu od prenehanja štipendije in je zato zastaralni rok začel teči 2. 2. 2005 in se je iztekel 2. 2. 2010, kar je pred vložitvijo predloga za izvršbo.

7. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov in da dokazna ocena ne ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so utemeljene. Sodba se ne opredeli, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da tožena stranka po lastni volji ni nadaljevala študija, niti se ne opredeli do stališča tožene stranke, da pogodba preneha veljati, ko je vročena štipendistu odločba o prenehanju pravice do štipendiranja. Iz obrazložitve ni jasno, katera opustitev tožene stranke je bila podlaga za odstop od pogodbe tožeče stranke in na kakšni pravni podlagi je sodišče sprejelo zaključek, da je štipenditor pridobil pravico, da pogodbo razdre.

8. Po povedanem je sodišče druge stopnje zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, tokrat pred drugega sodnika (354. člen ZPP v zvezi s 356. členom ZPP).

9. Dodatni napotki sodišču prve stopnje glede na obrazloženo zgoraj niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene kršitve, navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev in glede na izbrano materialnopravno podlago ugotoviti odločilna dejstva in izdelati dokazno oceno vseh izvedenih dokazov v skladu z metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, se bo moralo opredeliti tudi do vseh pravno pomembnih navedb tožene stranke.

10. Razveljavitev odločitve o glavni stvari, je narekovala razveljavitev stroškovne odločitve. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).