Jedro

Tožeča stranka, ki je kot odstopnik prenesla svojo terjatev iz posojilne pogodbe na tretjo osebo, ni mogla brez posebnega dovoljenja posojilojemalca izročiti prevzemniku terjatve tudi akceptnih nalogov, ki jih je prejela od posojilojemalca v zavarovanje njegovih obveznosti po posojilni pogodbi, ker gre v zvezi z izročenimi akceptnimi nalogi za razmerje po 1. odst. 753. člena ZOR.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo z dne 11.6.1998, opr.št. Pg 366/98. V obrazložitvi je navedlo, da je podana tako verjetnost terjatve tožeče stranke na vrnitev akceptnega nalog, kot tudi nevarnost, da bo sicer uveljavitev te terjatve onemogočena.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v kateri je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa in torej razveljavitev izdane začasne odredbe, oz. podrejeno, njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje za obravnavani primer izhajalo iz zmotne predpostavke, da gre pri akceptnem nalogu za osebno razmerje, pri katerem prvotni posojilodajalec ne bi mogel prenesti pravice iz akceptnega naloga na drugega brez izrecnega dovoljenja tožeče stranke kot posojilojemalca; v predmetni zadevi gre pri pravici iz akceptnega naloga za stransko pravico po 1. odst. 437.čl. ZOR, zaradi česar je ta prešla na prevzemnika skupaj s samo terjatvijo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožeča stranka kot posojilojemalec po posojilni pogodbi št. 2/96 z dne 19.1.1996 izročila posojilodajalcu akceptne naloge v zavarovanje svojih obveznosti po tej pogodbi. Tožeča stranka je izključno navedenega posojilodajalca pooblastila, da te akceptne naloge v primeru neizpolnjevanja obveznosti po navedeni pogodbi, vnovči pri pristojni službi za plačilni promet (4.čl. pogodbe). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za naročilo posojilojemalca posojilodajalcu, da izročene akceptne naloge izpolni v skladu s pogodbo, torej za osebno razmerje med njima (1.odst. 753.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR). Glede na to bi posojilodajalec po navedeni posojilni pogodbi akceptne naloge lahko izročil drugi osebi, konkretno toženi stranki, le v primeru, če bi mu tožeča stranka to dovolila; slednjega pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Glede na opisano naravo razmerja, tožena stranka ni mogla pridobiti pravic v zvezi z akceptnimi nalogi niti skupaj s terjatvijo iz posojilne pogodbe, ki ji je bila odstopljena po 436.čl. ZOR, zaradi česar je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana verjetnost terjatve tožeče stranke, kolikor meri na vrnitev akceptnega naloga. Izpolnjen je tudi drug pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer je objektivno podana nevarnost, da bo v primeru vnovčenja akceptnega naloga, uveljavitev terjatve na njegovo vrnitev, onemogočena. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 15.čl. ZIZ pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.