Jedro

Zatrjevanje zagovornice, da naj bi policija z izvrševanjem posebnih preiskovalnih ukrepov vplivala na odločitev obdolženega za storitev kaznivega dejanja, predstavlja trditev o dejstvih oziroma uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pri odločanju o priporu lahko ob izkazanem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja tudi podatek, da se obdolženec nahaja še v drugem kazenskem postopku, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. G.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je po vloženi obtožnici zoper obd. B.K., G.G. in T.S. na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP vsem trem obdolžencem. Višje sodišče v Celju pa je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper sklep Višjega sodišča v Celju je zagovornica obd. G.G. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "bistvene kršitve določb ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja" in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obd. G.G. odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) navaja, da je zagovorničin očitek, katerega niti ne konkretizira, da je policija izzvala kriminalno dejavnost, brez dokazne podlage oziroma da dokazi utemeljenost tega očitka zanikajo. Obdolženi G.G. tudi ni bil v neposrednem stiku s tajnim policijskim delavcem, zato njegova dejavnost tudi iz tega razloga ni mogla biti izzvana. Glede nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj se izpodbijani sklep med ostalimi okoliščinami upravičeno sklicuje tudi na postopke, ki so v teku, saj je iz te okoliščine razviden obseg obdolženčeve kriminalne dejavnosti. Vrhovni državni tožilec zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obd. G.G. v zahtevi navaja, da bi sodišče že na podlagi kazenske ovadbe s prilogami moralo preveriti in ugotoviti, da je obravnavana kriminalna dejavnost "rezultat intenzivnega dela policije, da se kriminalna dejavnost ustvari". Podatki kazenske ovadbe naj bi po mnenju zagovornice dokazovali, da v času, ko je policija začela ukrepati na podlagi nepreverjenih informacij, za takšno ukrepanje niso obstajale temeljne zakonske predpostavke. V navedenem zagovornica vidi zlorabo določb 49. člena Zakona o policiji in Zakona o kazenskem postopku.

V obrazložitvi obtožnega akta so bili kot neutemeljeni obrazloženo zavrnjeni očitki obrambe, da naj bi policija izzvala kriminalno dejavnost obdolžencev. Zatrjevanje zagovornice, da naj bi policija z izvrševanjem posebnih preiskovalnih ukrepov vplivala na odločitev obdolženega G.G. za storitev kaznivega dejanja, predstavlja trditev o dejstvih oziroma uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Čeprav zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti "izrecno poudarja", da v zahtevi tega razloga ne uveljavlja, pač pa kršitev materialnega zakona, s tem, ko sodišču očita, da ni preverjalo in ugotavljalo okoliščin v zvezi z morebitno nedovoljeno policijsko provokacijo, zatrjuje prav ta razlog, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na razlago te določbe bi morala zagovornica, kolikor se sklicuje na kršitev Zakona o policiji ter Zakona o kazenskem postopku, izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani odločbi, konkretno obrazložiti, zakaj in katere določbe zakona naj bi bile kršene.

Posplošenega sklicevanje na kršitve zakona ni mogoče preizkusiti.

Vložnica zahteve se sklicuje tudi na kršitve "ustavnih določb, Zakona o kazenskem postopku ter Kazenskega zakonika", ki pa jih pobliže ne opredeli. Na te kršitve sklepa iz ravnanja sodišča, ki je pri ugotavljanju pripornega razloga begosumnosti upoštevalo, da je obdolženi G.G. že bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ, čeprav po mnenju zagovornice to dejanje nima nobene zveze s sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem. V nasprotju z načelom domneve nedolžnosti pa naj bi bilo tudi ravnanje sodišča, ker je na obdolženčeve osebne lastnosti sklepalo na podlagi nepravnomočnih kazenskih postopkov.

Po ustaljeni ustavnosodni praksi pri odločanju o priporu lahko ob izkazanem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja tudi podatek, da se obdolženec nahaja še v drugem kazenskem postopku, predstavlja eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi utemeljuje oceno o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja; toliko bolj, če gre za očitek storitve enakega kaznivega dejanja, saj je zoper obd. G. vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ zaradi hrambe 797 g marihuane. Z zanikanjem relevantnosti podatka o obdolženčevi prejšnji obsodbi za ocenjevanje njegovih osebnih lastnosti, zagovornica ponovno tudi v tem delu uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).