Jedro

Nevarno vožnjo v cestnem prometu predstavljajo trije načini vožnje, ki povzročijo konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Medtem ko vožnja pod močnim vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi (1. točka) ter vožnja z močno prekoračeno najvišjo dovoljeno hitrostjo (2. točka) že sami po sebi pomenita enega od teh načinov vožnje, mora biti pri predrzni ali brezobzirni vožnji ali vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti, storjena še katera od taksativno naštetih pravil cestnoprometnih predpisov (3. točka). Kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je podano, če storilec vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, naklepno krši najmanj eno izmed cestnoprometnih pravil, ki so določena v treh alinejah te točke in je hkrati njegov naklep podan tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s takšno vožnjo povzroči (vzročna zveza).

Sodišče prve stopnje je pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu spregledalo, da se obdolžencu očitata dve izvršitveni ravnanji predmetnega kaznivega dejanja (vožnja pod vplivom alkohola in vožnja brez vozniškega dovoljenja v povezavi z izsiljevanjem prednosti) ter stopnjo njegove krivde ocenjevalo zgolj na dejstvu, da je vozil pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi. Pri oceni subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja je tako izostala ocena obdolženčevega subjektivnega odnosa do izsiljevanja prednosti ob vožnji brez vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - glede dejanja pod točko 3 izreka v celoti razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolžencu ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni 3 (tri) mesece zapora za kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, 1 (en) mesec zapora za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in 1 (en) mesec zapora za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ-1, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreče enotna kazen 4 (štiri) mesece zapora

II. V nerazveljavljenih in nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj in zanje določilo kazni: - pod točko 1 izreka sodbe kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in zanj določilo kazen tri mesece zapora; - pod točko 2 izreka sodbe kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odstavku 283. člena KZ-1 in zanj določilo kazen enega meseca zapora; - pod točko 3 izreka sodbe kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 (pravilno po 1. točki in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1) in zanj določilo kazen deset mesecev zapora in - pod točko 4 izreka sodbe kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 in zanj določilo kazen enega meseca zapora.

Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 72. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, v okviru katerega se mu novo vozniško dovoljenje dve leti ne sme izdati. Na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 mu je sodišče vzelo motorno vozilo znamke Ford Mondeo, št. šasije ... in na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zaseženi registrski tablici ... Obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in določilo, da so potrebni izdatki in nagrada zagovornika predmet brezplačne pravne pomoči. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazni. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje oziroma obtožencu izreče nižjo zaporno kazen in mu izreče varnostni ukrep v krajšem trajanju.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S pritožbo zagovornik izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve glede kaznivega dejanja nevarne vožnje po 1. točki in 1. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 in sicer glede ugotovitev o krivdi. Pritožnik je mnenja, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo, zavedal se je, po katerem pasu vozi, njegov namen je bil, da zavije levo, pri tem pa je očitno zaradi alkohola lahkomiselno nekritično ocenil vožnjo oškodovanca in se ni dobro prepričal, kje in v kateri smeri je oškodovanec vozil in ga je s svojim vozilom zato zadel. Vozil je najmanj 22 km/h, praktično se je vozilo premikalo zelo počasi tako, da sodba nima razlogov, zakaj je sodišče presodilo, da je obtoženec kršil pravila o prednosti z najvišjo stopnjo krivde, direktnim naklepom, ne pa npr. z zavestno oziroma nezavestno malomarnostjo. Subjektivne, krivdne odgovornosti prvostopenjsko sodišče ni ustrezno obrazložilo, tako ni moč niti preizkusiti, ali se ugotovitve nanašajo na obstoj direktnega ali eventualnega naklepa.

5. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1 stori voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da: - vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali - prekorači hitrost za več kot 30 km/h od dovoljene na območju za pešce, na območju umirjenega prometa ali na območju omejene hitrosti ali za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, ali - vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem: (i) ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, ali (ii) na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno ali poskuša tako voziti, ali (iii) ne prilagodi hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo.

6. Nevarno vožnjo v cestnem prometu torej predstavljajo trije načini vožnje, ki povzročijo konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe. Medtem ko vožnja pod močnim vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi (1. točka) ter vožnja z močno prekoračeno najvišjo dovoljeno hitrostjo (2. točka) že sami po sebi pomenita enega od teh načinov vožnje, mora biti pri predrzni ali brezobzirni vožnji ali vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti, storjena še katera od taksativno naštetih kršitev pravil cestnoprometnih predpisov (3. točka).1 Kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je podano, če storilec vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, naklepno krši najmanj eno izmed cestnoprometnih pravil, ki so določena v treh alinejah te točke in je hkrati njegov naklep podan tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s takšno vožnjo povzroči (vzročna zveza).2

7. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, kar je najprej nepravilna pravna opredelitev, saj gre za očitek dveh načinov nevarne vožnje, torej je pravilna pravna opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje po 1. točki in (in ne v zvezi) 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1). Že pravilna pravna opredelitev narekuje ustrezno presojo obdolženčevega subjektivnega odnosa do vseh v obtožnem aktu navedenih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, t. j. do obeh očitanih izvršitvenih oblik.

8. Iz konkretnega opisa dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da naj bi obdolženec 9. 11. 2019 okoli 18.55 ure v kraju ..., v križišču cest ... in ..., v neposredni bližini objekta na naslovu ..., brez veljavnega vozniškega dovoljenja vozil neregistrirano osebno vozilo Ford Mondeo, z nameščenimi nemškimi registrskimi tablicami ..., pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi, saj je imel ob 21.58 uri istega dne še najmanj 2,36 grama alkohola na kilogram krvi ter v telesu tudi psihoaktivne snovi diazepam, nordazepam, benzodiazepin, zaradi česar so bile njegove sposobnosti za varno vožnjo bistveno zmanjšane, pri tem v nasprotju z drugim odstavkom 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v križišču pri zavijanju levo ni pustil mimo vozila z nasprotne strani, ki je vozilo naravnost in imelo prednost, temveč je v križišču zavil levo in s tem zaprl pot vozilu Volkswagen Golf, reg. št. ..., s katerim je takrat nasproti pravilno pripeljal B. B., zato je prišlo do trčenja, v posledici katerega je B. B. utrpel nateg vratnih mišic in udarnino dela glave, njegova sopotnica C. C. pa udarnino spodnjega dela prsnega koša. 9. Subjektiven odnos obdolženca do kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe oprlo na naslednje ugotovitve: - da je bil obdolženec v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja sposoben razumeti pomen svojega dejanja in je svoje ravnanje imel v oblasti; - da se je kot odrasel človek in voznik, ki mu je vozniško dovoljenje na podlagi prekrškovne odločbe prenehalo veljati že 31. 1. 2012 in je zato v kritičnem času vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, zavedal, da zaradi splošno znanega vpliva alkohola in psihoaktivnih snovi na zmanjšanje sposobnosti za vožnjo lahko pride do prometne nesreče oziroma do neposredne nevarnosti za življenje in telo drugih, pa tudi telesnih poškodb; - da so se obdolženčeve zmanjšane sposobnosti za vožnjo v tej zadevi pokazale kot kršitev drugega odstavka 58. člena ZPrCP, saj v križišču pri zavijanju levo ni pustil mimo vozila z nasprotne strani, ki je vozilo naravnost in imelo prednost, temveč je v križišču zavil levo in s tem zaprl pot vozilu Volkswagen Golf, reg. št. ..., s katerim je takrat nasproti pravilno pripeljal B. B., in je zato prišlo do trčenja; - da je prišlo tudi do konkretne ogrozitve življenja in telesa oškodovancev, ki sta utrpela B. B. nateg vratnih mišic in udarnino dela glave, C. C. pa udarnino spodnjega dela prsnega koša; - da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom v razmerju do očitanih kršitev pravil cestnega prometa, ter z zavedanjem in privolitvijo v konkretno ogrozitveno posledico take vožnje; - da se je obdolženec tudi zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi ter brez veljavnega vozniškega dovoljenja protipravna.

Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je obdolženi na način, kot je navedeno v obtožnem predlogu in kot je bilo ugotovljeno v izvedenem dokaznem postopku, izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka „v zvezi“ s prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. 10. Pri presoji ali je bilo kaznivo dejanje storjeno naklepno, je potrebno upoštevati, da mora storilčev naklep v času izvršitve kaznivega dejanja zajeti vse znake kaznivega dejanja. Glede na očitke obtožnega akta v predmetni zadevi je tako potrebno ugotoviti, da se je obdolženec zavedal (možnosti) 1) da vozi pod vplivom alkohola, 2) da ni upošteval pravil o prednosti in 3) da je s takšno vožnjo konkretno ogroža življenje ali telo udeležencev cestnega prometa. Po ugotovljeni zavestni sestavini pa je potrebno presoditi, ali je storilec takšno vožnjo in neposredno ogrozitev hotel (direktni naklep) ali nanju vsaj pristal (eventualni naklep).

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji subjektivnih zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja spregledalo, da se obdolžencu očitata dve izvršitveni ravnanji predmetnega kaznivega dejanja (vožnja pod vplivom alkohola in vožnja brez vozniškega dovoljenja v povezavi z izsiljevanjem prednosti) ter stopnjo njegove krivde ocenjevalo na dejstvu, da je vozil pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi. Pri oceni subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja je tako izostala ocena obdolženčevega subjektivnega odnosa do izsiljevanja prednosti ob vožnji brez vozniškega dovoljenja.

12. Iz povzete obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženčev naklep do kaznivega dejanja ugotovilo v času, ko je obdolženec sedel za volan, torej ko je sicer že kršil prepoved vožnje pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi, ni pa tedaj že prišlo do druge kršitve cestnoprometnih predpisov, ki se obdolžencu očita v obtožnem aktu, in za katero ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spoznalo za krivega, t. j. neupoštevanje pravil o prednosti in konkretne ogrozitvene posledice. Ugotovljeno ogrozitveno posledico je navezalo zgolj na vožnjo pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi. Z vidika obdolženčevega odnosa do očitanega neupoštevanja pravil o prednosti je irelevantno, kakšne možne situacije je preigraval v mislih tedaj, ko je sedel v avto in pričel z vožnjo, temveč je ključno, česa se je obdolženec zavedal in kaj je hotel v trenutku, ko je v križišču zavijal levo. Sodišče prve stopnje je glede obdolženčeve zavesti v času pred izvršitvijo kaznivega dejanja prepričljivo ugotovilo zgolj to, da se je obdolženec zavedal, da je hudo alkoholiziran in pod vplivom psihoaktivnih snovi, da se je zato zavedal možnosti, da ne bo vozil po predpisih, ni pa se opredelilo do zavestne in voljne sestavine naklepa v času, ko je v križišču zavil levo, neupoštevajoč pravila o prednosti, kot tudi ne glede ogrozitvene posledice (nevarnost za življenje ali telo drugih udeležencev v cestnem prometu). Posledično sodišče druge stopnje pritožbenih očitkov glede subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja niti ne more preizkusiti. Tudi sicer pa pritožba pravilno opozarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja ali je sodišče zaključilo, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil z direktnim ali eventualnim naklepom, saj prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom, v nadaljevanju pa ugotavlja, da je privolil v konkretno ogrozitveno posledico, kar je voljna sestavina eventualnega naklepa. Izpodbijana sodba je tako v tem delu tudi sama s seboj v nasprotju.

13. Po obrazloženem ima izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja nevarne vožnje (3. točka izreka sodbe) pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih, in sicer o obdolženčevem subjektivnem odnosu do (vseh) v obtožnem aktu navedenih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika, pritožbi zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo v celoti, t. j. tako v krivdoreku, kot glede določitve kazni, izrečenih varnostnih ukrepov odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema motornega vozila ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in se do ostalih pritožbenih navedb zagovornika v zvezi s trajanjem izrečenega varnostnega ukrepa, ni opredelilo.

14. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti glavno obravnavo in ponovno izvesti vse že izvedene, po potrebi pa tudi dodatne dokaze, in v kolikor bo obdolženca ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki in 1. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 v obsegu in na način, kot je opisano v obtožnem predlogu, v obrazložitvi sodbe ponovno navesti razloge za svoje dokazne zaključke, da je obdolženec izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, določno pa bo moralo argumentirano pojasniti svojo presojo subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja oziroma do vseh v obtožnem aktu očitanih kršitev in ogrozitvene posledice.

15. Pritožnik prvostopenjske sodbe v preostalem delu (1., 2. in 4. točka izreka) ni izpodbijal in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje v preostalem delu potrdilo.

16. Glede na nespremenjene določene kazni tri mesece za kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, en mesec zapora za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 in en mesec zapora za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, obdolžencu izreklo zaporno kazen štirih mesecev zapora. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je glede na to, da so pritožniki sicer izpodbijali odločitev o kazenski sankciji, a le v delu, ki se nanaša na izrek varnostnega ukrepa, narekovala določba 386. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je obdolženemu glede kaznivih dejanj pod točkami 1, 2 in 4 ustrezno upoštevalo in vrednotilo tako olajševalne okoliščine ter več zelo obremenjujočih obteževalnih okoliščin, za vsako od ugotovljenih kaznivih dejanj. Obdolženi je bil že večkrat (trinajstkrat) pravnomočno obsojen za raznovrstna kazniva dejanja, ne izrečene sankcije opominjevalne narave, ne kazni zapora, pa ga niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Določene kazni zapora za vsako od treh kaznivih dejanj so po vrsti in višini primerne, zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist, kar vse je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pri izreku enotne kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo vse navedeno, predvsem okoliščino, da na strani obdolženca ni najti nobenega razloga za drugačno kazensko sankcijo, niti za milejšo kazen. Obdolženi je specialni povratnik, ki mu zgolj ustrezna zaporna kazen preprečuje ponavljanje kaznivih dejanj.

17. Odločitev o stroških kazenskega postopka, dolžne sodne takse, temelji na presoji premoženjskih podatkov obdolženca, ki utemeljuje sklep, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo preživljanje (četrti odstavek 95. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 89425/2010 s 6. 11. 2014. 2 Sodba VS RS I Ips 20991/2013 s 23. 11 .2017.