Jedro

Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikovi razlogi za odhod in to, da se noče vrniti v Alžirijo (ker je toliko časa odsoten, tam nima več nikogar in ničesar, bil bi brezdomec), ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Alžirija zanj varna država z zatrjevanjem slabega ekonomskega položaja, kar pa ne zadošča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 18. 1. 2024, ki svoje istovetnosti ni izkazal, vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), v kateri je v bistvenem povedal, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija), arabske narodnosti, da vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Njegov materni jezik je arabski, govori še francoski in angleški jezik. Končal je osem razredov osnovne šole v kraju Alžir. Alžirijo je zapustil leta 1997 oziroma 1998, točnega datuma se ne spomni.

3.Tožnik je v osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da osebnih dokumentov nima, da je njegov materni jezik berberski in arabski, govori še francosko, malo nemško, špansko in grško. V Alžiru je živel skupaj s starši, ki sta pokojna. V Alžiriji ima še sestro, s katero je v stikih po telefonu. Na Cipru je bil poročen z Angležinjo, s katero imata hčerko, ki je sedaj stara 19 let, za katero ne ve, kje trenutno živi. V Angliji ima brata, s katerim nima stikov. Končal je osem razredov osnovne šole. S šolanjem ni nadaljeval zaradi slabe finančne situacije. Preživljal se je z različnimi priložnostnimi deli. Delal je kot ključavničar, v gradbeništvu, kot slikopleskar in avtomehanik. Alžirijo je zapustil leta 1997 oziroma 1998, zaradi terorizma. Ciljne države ni imel. Bratranci oziroma sorodniki so v Alžiriji delali v policiji, v gardi in vojski, zaradi česar so bili ogroženi s strani teroristov. Težave so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Več sorodnikov je bilo ubitih s strani teroristov. Zaradi teroristov in stanja, ki so ga povzročili, je zapustil izvorno državo. Ker je tožnik ščitil sorodnike doma, je bil tudi sam ogrožen oziroma se je tako počutil. Leta 1996 je ilegalno preko puščave odšel v Libijo, kjer je ostal leto ali dve in se nato vrnil v Alžirijo po potni list, kjer pa se je počutil ogroženega oziroma je čutil, da bi ga teroristi ubili. Čeprav jih nikoli ni srečal, je slišal strele in ni vedel ali je on tarča. V tistem času je bil terorizem močno razvit, zato mu država po njegovem mnenju, ne bi mogla nuditi primerne zaščite. Teroristične napade so izvajali po vsej Alžiriji. Po približno enem tednu v Alžiriji, je odšel preko Egipta v Jordanijo, nato v Sirijo, Turčijo (Istanbul), Jordanijo, Ciper, Turčijo, Bolgarijo, Grčijo, kjer je ostal deset let. Nato je preko Albanije, Črne Gore in Srbije pot nadaljeval čez Hrvaško proti Sloveniji, kjer so ga prijeli in je zaprosil za mednarodno zaščito. Pred končanim postopkom je samovoljno odšel v Italijo in od tam v Nemčijo, iz katere je bil vrnjen v Slovenijo. Tožnik je še povedal, da je zadeva s teroristi končana, nekateri sorodniki so že pokojni. V Alžirijo se ne more več vrniti, ker tam nima ničesar več, tja se ne želi vrniti, ker se po vseh letih odsotnosti ne bi več mogel integrirati v alžirsko družbo, kjer nima sorodnikov niti razloga, da bi tam živel. V Sloveniji prosi za humanitarno mednarodno pomoč. Od Slovenije pričakuje varnost, da bi lahko malo delal in preživel. Ker je že star, potrebuje tudi zdravljenje.

4.Toženka je ugotovila, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito že 3. 7. 2023, da je 22. 7. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, zato je bil postopek 2. 8. 2023 s sklepom 2142- 3887/2023/3 (1222-10) ustavljen. Tožnikove istovetnosti ni nesporno ugotovila, verjela pa je tožniku, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države. Tožnikovih razlogov za odhod iz Alžirije, po oceni toženke ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Povzela je, da tožnik svoj odhod iz države utemeljuje z občutkom ogroženosti pred terorizmom dolgo let nazaj, pri tem, da konkretnih dejanj proti njemu ni navedel, s teroristi se ni nikoli srečal. Toženka je upoštevala tožnikovo izjavo, da so se dogodki zgodili leta 1997 oziroma 1998, da je zadeva s teroristi, kot je navedel tožnik, sedaj končana in da teh težav v Alžiriji ni več. Tožnikovih razlogov za odhod iz Alžirije zato po oceni toženke ni mogoče povezati s preganjanjem ali resno škodo in niso taki, da bi predstavljali trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zato je toženka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Toženka je po ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo in ugotovitvi, da ni razlogov, da Alžirija za tožnika ni varna izvorna država, saj tožnik ob vrnitvi ne bo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo, Prošnjo zavrnila tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. Pojasnila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Toženka je ugotovila, da ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ne bi bila varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti.

6.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

7.Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Meni, da ne drži, da naj bi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, ker je navajal dejstva, zaradi katerih je zapustil Ljudsko demokratično republiko Alžirijo in zaradi česar se tja ne more več vrniti. Povzema svoje izjave iz osebnega razgovora1 in poudarja, da bi se, če bi se moral vrniti v Alžirijo, tja vrnil kot brezdomec, saj tam nima nikogar več (starša sta umrla), nima se kam vrniti, je starejša oseba in potrebuje varno okolje in zdravljenje. Tožnik meni, da je glede na njegove navedbe, odločitev toženke, da so dejstva, ki jih je navajal, nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, materialnopravno zmotna, toženka pa je po njegovem mnenju tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Toženki očita, da se ni opredelila do resničnost navedb tožnika.

8.Tožnik še navaja, da bi lahko tožniku določila 30 in ne 10 dnevni rok, česar v izpodbijani odločbi ni posebej opredelila, torej zakaj ni zaznala utemeljenih razlogov za določitev daljšega roka za tožnikov prostovoljni odhod, s čimer se tožnik ne more strinjati, kot tudi ne z njegovo odstranitvijo, prepovedjo vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. Junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb toženke

9.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

10.Toženka poudarja, da so se dogodki, ki naj bi bili razlog za odhod tožnika iz Alžirije dogajali leta 1997 in 1998, torej pred več kot 26 leti in da je sam potrdil, da v Alžiriji ni več težav zaradi terorizma.

11.Toženka v konkretnem primeru ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, zato je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. V skladu z dvanajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1 je imel tožnik v primeru utemeljenih okoliščin možnost, da pred potekom 10 dnevnega roka vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod, kar do sedaj ni storil.

O sodni presoji

12.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse prelagane dokaze in sicer je prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-3887/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

13.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

15.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

16.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

17.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

18.Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Alžirije zaradi bojazni pred 26 leti, ki, kot je sam povedal, ne obstaja več (strah pred teroristi), dejstva, ki so v konkretnem primeru nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikovi razlogi za odhod in to, da se noče vrniti v Alžirijo (ker je toliko časa odsoten, tam nima več nikogar in ničesar, bil bi brezdomec), ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

19.Neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi s to odločitvijo toženka kršila materialno pravo in napačno ugotovila dejansko stanje. Kot jasno izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka tožniku verjela, da je bil razlog za odhod pred 26 leti strah pred teroristi, ki pa po tožnikovih navedbah ne obstaja več (tožnik pove namreč, da je s terorizmom v Alžiriji zaključeno) in zato, ker ne obstaja več, tudi po presoji sodišča, ne predstavlja okoliščine, relevantne za mednarodno zaščito, kot je to prepričljivo obrazložila toženka. Zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se toženka z ničemer naj ne bi opredelila ali dvomi v resničnost navedb tožnika. Kot izhaja iz jasne obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka štela za dokazano, kar je tožnik navajal kot razlog za odhod pred 26 leti iz Alžirije in sicer strah pred teroristi. Iz obrazložitve jasno izhaja tudi, da je toženka tožniku verjela, da terorizma v Alžiriji ni več. Toženka je prepričljivo obrazložila tudi, da razlogi, ki jih navaja tožnik za to, da se noče vrniti v Alžirijo (da nima kam niti nikogar, ker je toliko časa odsoten) niso razlogi za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Sodišče se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišče RS v sodbi I Up 257/2023 z dne 6. 11. 2023, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.

20.Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je toženka upoštevala razloge, ki jih je tožnik sam navedel za odhod in za to, da se ne želi vrniti v Alžirijo, ki pa jih je, kot že obrazloženo pravilno štela za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite po ZMZ-1 in Prošnjo po ugotovitvi, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, pravilno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1, zavrnila.

21.Tožnik s ponovitvijo svojih navedb iz upravnega postopka, do katerih se je prepričljivo opredelila toženka, ne da bi tožnik navedel konkretni tožbeni razlog v zvezi s povzetimi navedbami, ne more uspeti v tem upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh navedb tožnika v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

22.Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka določiti 30 dnevni rok za prostovoljni odhod. Pristojni organ v odločitvi iz tretje in pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, druge in tretje alineje prvega odstavka 51. člena, sedmega odstavka 66. člena in sedmega odstavka 69. člena ZMZ-1 namreč določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30 dnevni rok za prostovoljni odhod (deseti dostavek 49. člena ZMZ-1). Tožnikovo pričakovanje, da bi mu morala toženka določiti 30 dnevni rok za prostovoljni odhod torej ni utemeljeno, saj določitev 30 dnevnega roka za prostovoljni odhod ni pravica tožnika, ampak v primeru utemeljenih razlogov, ki jih v tožnikovem primeru ni bilo, odločitev toženke.

23.Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

24.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Alžirija z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

25.Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijano odločbo, ki je tožnik v tem delu niti ne izpodbija. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Alžirija zanj varna država z zatrjevanjem slabega ekonomskega položaja, kar pa ne zadošča.

26.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tožnik je povedal, da je bilo življenje zanj v Alžiriji nemogoče, zaradi česar je tožnik leta 1997 oz. 1998 državo zapustil. V njegovi domovini je takrat vladal terorizem. Njegovi sorodniki so bili zaposleni kot policisti, v gardi in kot vojaki in tako kot zaposleni v javni upravi ogroženi s strani teroristov, pri čemer jih je bilo več med njimi tudi ubitih. Tožnik je na svojem domu ščitil navedene sorodnike, zaradi česar je postal ogrožen tudi sam, saj so teroristi s tem bili očitno seznanjeni. S tem je bilo ogroženo njegovo življenje in zaradi česar je bil Alžirijo primoran zapustiti. Od takrat dalje se v Alžirijo tožnik ni več vrnil (razen po osebni dokument), saj se je tam počutil ogroženega in čutil, da bi ga teroristi ubili, v kolikor bi to možnost imeli.

2Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

3Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

4Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

5Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

6Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

7Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

8Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

9Na primer, sodba Vrhovnega sodišča RS sodba I Up 222/2023 z dne 20. 9. 2023.

10Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

11Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

10Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

11Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.