Jedro

Vrednostni bon, na katerem je označen upnik, ni vrednostni papir. Terjatev iz vrednostnega bona se prenaša s cesijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

S sodbo opr. št. I Pg 228/2004 z dne 23.3.2006 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 720.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2002 do plačila proti predložitvi 72 komadov vrednostnih bonov v vrednosti po 10.000,00 SIT.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naložijo v plačilo vsi stroški postopka oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. V dejanskem in pravnem pogledu z zaključki prvostopnega sodišča ne soglaša. Sporni vrednostni boni so takoimenovani izkazni papirji, ki jih določa 234. čl. OZ. V tem členu je določeno, da za bone, ki vsebuje določeno obveznost za njihovega izdajatelja, na katerih pa ni označen upnik in tudi ne izhaja iz njih ali iz okoliščin v katerih so bile izdane, da jih ni mogoče odstopiti drugemu se smiselno uporabljajo ustrezne določbe o vrednostnih papirjih. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil na spornih vrednostnih bonih naveden upnik – V. d.d. in gre v tem pogledu za zmotno ugotovitev dejanskih okoliščin. Prav tako je sodišče napačno ocenilo dobavnico št. 15 z dne 21.2.(2002) na kateri je bil kot prejemnik naveden V. d.d. in ne tožnik, ki je prevzel bone zgolj po nalogu tožene stranke, kar izrecno piše na dobavnici, kar pomeni, da je nastopal le kot toženkin pooblaščenec. Torej ni res, da bi šlo pri tem za seznanitev izdajatelja bonov s cesijo toženkine terjatve iz bonov do izdajatelja na prevzemnika – tožečo stranko. Glede na to, da je sodišče vsebino listin upoštevalo drugače kot je bilo na listinah navedeno, gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP. Tožnik je sicer določeno količino bonov uspešno vnovčil, ko pa je želel vnovčiti še preostale sporne bone, jih izdajatelj ni hotel več vnovčevati in ta okoliščina tekom postopka ni bila sporna. To pomeni, da tudi druge dejanske okoliščine izkazujejo, da izdajatelj ni štel (vsaj ne dosledno), da gre za prenosljiv vrednostni papir, ki ga je dolžan vnovčevati tudi tretjim osebam. Zato je tožeča stranka pravilno ocenila, da ne gre za vrednostni papir, ki bi imel značilnosti iz 234. čl. OZ in da tožnik z nakupom teh bonov ni pridobil likvidne terjatve do C. m. d.d., ki bi jo bilo mogoče izterjati od izdajatelja bonov. Tožeča stranka je tudi izhajala iz tega, da tožnik (za razliko od tožene stranke) ni bil v nobenem poslovnem razmerju s C. m. d.d. Glede na to ni bilo zakonite podlage za presojo posla med strankama z navedenimi boni po določbah o vrednostnih papirjih, kar pomeni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene dejanske in pravne podlage, da je ocenilo, da je šlo za prenos vrednostnega papirja s cesijo. Poudarja, da je bila tožena stranka tista, ki je bila v poslovnem odnosu z izdajateljem bonov in ki je bila nesporno legitimirana izdajatelja prisiliti z ustreznimi pravnimi sredstvi k izpolnitvi terjatve izhajajoče iz bonov. Tožeča stranka ni mogla tvegati, da bi eventuelno pravdo zoper izdajatelja izgubila, ker bi se ta upravičeno skliceval, da je bone izdal na ime V. d.d. (kot piše na bonu in dobavnici) in da s tožnikom nima nič. V postopku na prvi stopnji je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka sama pozivala izdajatelja k vnovčevanju bonov, saj del bonov tudi sama ni dobila plačanih, vendar zoper izdajatelja ni sprožila nobenih postopkov. Zato tožeča stranka vztraja pri očitku, da je tožena stranka odgovorna za neizpolnitev terjatve iz bonov. Vztraja na uporabi dol. III. odst. 468. čl. OZ. V tem primeru je zaradi naknadne nevnočljivosti bonov tožnik ostal brez plačila za svoje opravljene storitve, kar se je izkazalo kot izguba na dohodku. Torej je sporna okoliščina, da tožena stranka ni poskrbela za vnovčljivost bonov, povzročila škodo na drugih dobrinah – premoženju tožnika. V tem primeru tožena stranka odgovarja po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. V razmerju do tožeče stranke je tožena stranka postala tudi neupravičeno obogatena, saj ji ni bilo treba plačati storitev tožeče stranke v znesku iztoževanih 720.000,00 SIT. Vztraja, da je temelj njenega zahtevka izkazan, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje napačna.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje vsebino listine – dobavnice št. 15 z dne 21.2.(2002) upoštevalo drugače kot je bilo na listini navedeno ni podana. Gre za dokazno oceno te listine, kar pa pomeni le zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je tudi preizkusilo izpodbijano sodbo glede ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP (čl. 350/II ZPP) ter ugotovilo, da katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko izvajala elektroinstalaterska dela in da je tožena stranka za plačilo teh del ponudila tožeči stranki vrednostne bone izdajatelja C. m. d.d., ter je tožeča stranka to ponudbo sprejela in so ji bili s strani C. m. d.d. izročeni vrednostni boni v znesku 2.000.000,00 SIT, dne 21.2.2003, kar naj bi bilo razvidno tudi z dobavnice št. 15 v spisu. Tožena stranka je za izročene bone izstavila tožeči stranki dne 21.2.2003, račun št. ... v znesku 2.000.000,00 SIT. S tako vzpostavljeno terjatvijo do tožeče stranke pa je tožena stranka nato pobotala nasprotno terjatev tožeče stranke do zneska 2.000.000,00 SIT z medsebojno kompenzacijo z dne 21.2.2003. Kot nesporno je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka vrednostne bone v pretežni meri sukcesivno vnovčila, razen zadnjih 72 bonov v skupni vrednosti 720.000,00 SIT, ki so ostali nevnovčeni, ker C. m. d.d. niso bile več pripravljene teh bonov sprejemati.

Sodišče prve stopnje je na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena odplačna cesijska pogodba po določbah čl. 417/I Obligacijskega zakonika (OZ), s katero je tožena stranka na tožečo stranko prenesla vrednostne bone, ki so jih izdale C. m. d.d. C. in je bila pogodba obojestransko izpolnjena dne 21.2.2003, ko je tožeča stranka bone prejela in plačala. Pravica iz vrednostnih bonov, oziroma terjatev je prešla na tožečo stranko in po zaključku sodišča prve stopnje tožeča stranka lahko zahteva izpolnitev te terjatve od izdajatelja vrednostnih bonov, torej od C. m. d.d., ki je bil o prenosu bonov na tožečo stranko nedvomno obveščen, kar obrazlaga s tem, da je tožeča stranka sama pri njem prevzela vrednostne bone. Pritožba meni, da je sodišče napačno ocenilo dobavnico št. 15 z dne 21.2.2002 in da torej ni res, da bi šlo pri tem za seznanitev izdajatelja bonov s cesijo toženkine terjatve iz bonov od izdajatelja na prevzemnika – tožečo stranko. Ne glede na to ali so ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu obveščenosti izdajatelja vrednostnih bonov pravilne, pa je glede na to, da je tožeča stranka pri izdajatelju vrednostnih bonov vnovčila bone v vrednosti, ki presega vtoževanih 720.000,00 SIT bil dolžnik iz vrednostnih bonov nedvomno obveščen o prenosu terjatve, nikjer pa ni zatrjevano, da bi bila neseznanitev dolžnika s cesijo terjatve razlog za neizpolnitev obveznosti iz vrednostnih bonov. Sicer pa po čl. 419 OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev. Pritožbeno sodišče soglaša z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je tožeči stranki vrednostne bone izročila, svojo obveznost po sklenjeni pogodbi izpolnila, kot tudi, da za izterljivost odstopljene terjatve po določbi čl. 424 OZ ne odgovarja, saj to ni bilo dogovorjeno, niti zapisano na vrednostnih bonih. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje govori o vrednostnih bonih, obrazlaga določbe OZ v zvezi z odstopom terjatve s pogodbo (cesijo), nikjer pa ne omenja vrednostnih bonov kot vrednostnega papirja, zgolj navaja čl. 223/III in čl. 234OZ, ki urejata prenos pravic in učinek prenosa pooblastil iz vrednostnega papirja. Pritožba zato neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje vrednostne bone obravnavalo kot vrednostni papir, saj je izhajalo le iz določb Obligacijskega zakonika, ki urejajo odstop terjatve s pogodbo. Po I. odst. čl. 421 OZ ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik, zato pritožba neutemeljeno trdi, da je le tožena stranka tista, ki je bila legitimirana izdajatelja prisiliti z ustreznimi pravnimi sredstvi k izpolnitvi terjatve, izhajajoče iz bonov. Kljub nesporni ugotovitvi, kot navaja pritožba, da je tožena stranka sama pozivala izdajatelja k vnovčenju bonov, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo. Zaradi tega se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, to je glede uporabe določbe III. odst. 468. čl. OZ (ki je pritožbena novota v smislu čl. 339 ZPP) kot tudi ne s trditvijo o neupravičeni obogatitvi.

Pritožba po obrazloženem ni utemeljena, zato jo je bilo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).