Jedro

V primerih, ko gre za izpolnitev, ki je razen dolžnika ne more opraviti nihče drug (nenadomestna storitev), je denarna kazen edino sredstvo, s katero sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Izvršba se v teh primerih torej opravi s prisiljevanjem z denarno kaznijo. Namen denarne kazni, ki jo predvideva 2. odstavek

226. člena ZIZ zato ni kaznovanje dolžnika, ker ni izpolnil svoje obveznosti, temveč vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

Izrek

1.Pritožbi zoper odločitev o ugovoru se ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu (1. točka izreka) spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig 2005/00062 z dne 23.2.2005, razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže. 2.Pritožbi zoper odločitev o predlogu za odpravo nepravilnosti (2. točka izreka) se ugodi in se v tem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3.Dolžnikovi stroški ugovornega in pritožbenega postopka v višini

163.970,00 SIT se skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2005 dalje do plačila v roku 8 dni izplačajo iz proračuna sodišča prve stopnje, ki je dovolilo izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi in dolžnikov predlog za odpravo nezakonitosti.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru in predlogu ugodi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti, ali so izpolnjene formalne predpostavke za dovolitev izvršbe.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve, v listini, ki jo je upnik priložil k predlogu za izvršbo, pa ni naveden ne upnik ne dolžnik, niti čas izpolnitve. Poleg tega sklep o določitvi denarne kazni ne izpolnjuje pogojev iz 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ker z njim ni odločeno o denarni terjatvi in zato tudi ne vsebuje paricijskega roka za izpolnitev denarne kazni. Nadalje bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preveriti ali terjatev obstaja in ali je veljavna, dospela in izvršljiva. Denarna kazen je pogojna pravica, zato je potrebno njen nastanek in upravičenost upnika do nje ugotoviti pred izvršbo, pri čemer je dokazno breme na strani upnika. Neutemeljena je tudi ugotovitev, da ugovor dolžnika ni utemeljen niti obrazložen. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovornih navedb o prenehanju terjatve, kot tudi ne do navedb, da je bilo pri izdaji izvršilnega naslova kršeno materialno pravo, ker ni šlo za nenadomestno dejanje.

Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvršilni naslov ni bil odpravljen. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. In 9/2002 z dne 17.2.2004, izvršbo ustavilo v delu, v katerem je dolžniku naložena postavitev ograje, s tem pa se je posledično ustavila tudi izvršba v delu, ki se nanaša na plačilo denarne kazni.

Prav tako je dolžnik storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi vzpostavil zakonito stanje na zadevni parceli. V zvezi s predlogom za odpravo nepravilnosti pa je sodišče prve stopnje spregledalo določilo

2. odstavka 148. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti, da gre za izvršbo v gospodarski zadevi, sicer se izvršba opravi po določbah 136. do 147. člena ZIZ. Tega pa upnik v predlogu za izvršbo ni navedel. Pritožba je utemeljena.

Glede pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka): Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru ni nobene podlage za nadaljevanje izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi, opr. št. In 9/2002 z dne 15.3.2002, ker je bila izvršba v delu, v katerem je bila dolžniku naložena postavitev ograje na posestni meji s sklepom, opr. št. In 9/2002 z dne 17.2.2004 (4. točka izreka), ustavljena. Pritožba pravilno poudarja, da zaradi ustavitve izvršbe v zgoraj navedenem obsegu od dolžnika tudi ni več mogoče terjati plačila denarne kazni, ki mu je bila izrečena s sklepom z dne

15.3.2002. Denarna kazen v višini 5.000.000,00 SIT, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje z navedenim sklepom, namreč predstavlja samo izvršilno sredstvo za dosego nenadomestnega dejanja. V primerih, ko gre za nenadomestno izpolnitev, ki je razen dolžnika ne more opraviti nihče drug, je namreč denarna kazen edino sredstvo, s katerom sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Izvršba se v teh primerih torej opravi s prisiljevanjem z denarno kaznijo. Namen denarne kazni, ki jo predvideva 2. odstavek 226. člena ZIZ zato ni kaznovanje dolžnika, ker ni izpolnil svoje obveznosti, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč vplivanje na njegovo voljo, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe za dosego nenadomestnega dejanja (tj. postavitve ograje na posestni meji), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom opr. št. In 9/2002 z dne 15.3.2002, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v 2. odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Ker je bila torej izvršba za dosego nenadomestnega dejanja s sklepom z dne

17.2.2004 ustavljena, je ni mogoče več nadaljevati in sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da po uradni dolžnosti začne (oz.

nadaljuje) postopek izvršbe z izterjavo izrečene denarne kazni. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep v odločitvi o ugovoru (1. točka izreka) spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. Ig 2005/00062 z dne 23.2.2005 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrglo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ob spremembi izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških postopka na prvi in drugi stopnji, ki so dolžniku nastali v zvezi z ugovorom zoper sklep o izvršbi in v zvezi s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru. Ker je dolžnik z ugovorom in pritožbo uspel v celoti, ima pravico do povračila stroškov ugovornega in pritožbenega postopka. Le-te mu je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in sicer mu je priznalo 600 točk za sestavo ugovora, 600 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za končno poročilo stranki in materialne izdatke v višini 2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka nagrade nad 1000 točk, tj. 22,20 točke, kar vse skupaj znaša

1.242,20 točk oz. 136.642,00 SIT, ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT, ter 20% DDV v znesku 27.328,00 SIT. Priznane izvršilne stroške v višini 163.970,00 SIT mu je dolžna povrniti nasprotna stranka. Ker pa gre v predmetni zadevi za izvršbo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi 4. odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da se v primeru postopka po uradni dolžnosti potrebni stroški vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo, odločilo, da se priznani izvršilni stroški dolžnika skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačajo iz proračuna sodišča prve stopnje, ki je dovolilo izvršbo, torej iz sredstev Okrajnega sodišča v Kamniku.

Glede pritožbe zoper odločitev o predlogu za odpravo nepravilnosti: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da v obravnavanem primeru ne gre za gospodarsko izvršbo. ZIZ v 1. odstavku

148. člena namreč določa, da se določbe 148. do 151. člena uporabljajo za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih in za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih. Ker pa se pravila postopka v gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih zaradi motenja posesti (444. člen ZPP), iz podatkov v spisu pa je razvidno, da v konkretnem primeru izterjava denarne kazni izvira prav iz takšnega spora, v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti določb ZIZ, ki se nanašajo na gospodarsko izvršbo.

Drugačno pravno stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče prve stopnje, je iz navedenih razlogov napačno. Pritožbi dolžnika je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijani sklep glede odločitve o predlogu za odpravo nepravilnosti (2. točka izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljnjem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno opredeliti do zatrjevanih nepravilnosti in v primeru ugoditve dolžnikovemu predlogu pri odpravi nepravilnosti upoštevati tudi posebnosti postopka izvršbe po uradni dolžnosti, v kateri ne nastopata obe stranki izvršilnega postopka.