Jedro

Tožnik drugih zaposlitev, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, v prvostopenjskem postopku ni pravno veljavno zatrjeval. Sicer jih je naštel v vlogi z dne 8. 11. 2021, a je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku sklenilo, da je ne bo upoštevalo zaradi prekluzije. Takšni odločitvi tožnik na naroku ni nasprotoval (prvi odstavek 286.b člena ZPP), niti ni v pritožbi navajal, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno storiti, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o zaposlitvah novega kadra na mesto tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2020 nezakonita in se razveljavi, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo, razen zoper odločitev o pravdnih stroških toženca, zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da utemeljen poslovni razlog ni bil dokazan. Toženec je pred podajo izpodbijane odpovedi in tudi po njej na novo zaposloval, kar izhaja iz poizvedbe na ZZZS. Ob izteku odpovednega roka je odprl PE A., torej je potreba po delu tožnika še obstajala. Namesto, da bi premestil tožnika v PE A., je za to PE zaposlil nov kader. Ni zakonito, da je sklepal pogodbe o zaposlitvi z novimi delavci, dokler ni poskrbel za delavce iz PE B. V zvezi s presojo izpovedi priče C. C. pritožba očita bistveno kršitev določb postopka v zvezi z 8. členom ZPP. To kršitev uveljavlja tudi v zvezi z dokazno oceno o neenakopravni obravnavi, saj toženec izbire o tem, kateri od delavcev je po kriteriju prodajnih rezultatov najslabši, ni opravil izmed vseh zaposlenih v Maloprodaji. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik zaposlen kot prodajni svetovalec (prodajalec). Delo je opravljal v PE B. Toženec mu je 31. 3. 2020 odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom o tem, da je izpodbijana odpoved zakonita. K pritožbenim navedbam daje naslednjo obrazložitev.

7. Prvostopenjski presoji o obstoju poslovnega razloga pritožba zmotno očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 22. členom Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (prim. VIII Ips 13/2008). V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

8. Iz odpovedi, ki je bila tožniku podana 31. 3. 2020, med drugim izhaja, da se je toženec zaradi slabih poslovnih rezultatov in neizpolnjevanja pričakovanih rezultatov tako na nivoju posameznih OE kot družbe v celoti odločil za reorganizacijo ter racionalizacijo poslovanja. Ta je med drugim zajemala racionalizacijo stroškov dela, kar se je kazalo v zmanjševanju števila zaposlenih tudi v OE Maloprodaja (v to je spadal tudi tožnik). Dela so se prerazdelila na preostale zaposlene znotraj OE oziroma družbe. Zmanjševanje števila zaposlenih so narekovali tudi trenutni ekonomski razlogi.

9. Pritožba izpodbija obstoj poslovnega razloga z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da je toženec 20. 2. 2020, ko je podal odpoved najemnega razmerja za PE B., vedel, da bo moral te delavce premestiti na prosta dela ali jih odpustiti, pa je kljub temu po 20. 2. 2020 nezakonito sklenil pogodbe o zaposlitvi z novimi delavci za poslovalnico PE A. v D. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče okoliščine v zvezi z nameravanim zaprtjem PE B. in odprtjem PE A. pravilno dokazno ocenilo. Pravilno je ugotovilo, da toženec 20. 2. 2020, ko je sprejel odločitev o zaprtju PE B. in je odpovedal najemno pogodbo za ta poslovni prostor, ni sprejel tudi odločitve za podajo obravnavane odpovedi tožniku. To je po presoji pritožbenega sodišča razumljivo, saj tudi pritožba sama pojasnjuje, da naj bi se odpovedni rok glede najema PE B. iztekel šele v maju 202o, kot izhaja iz izpovedi regionalne vodje v Maloprodaji E. E., pa je toženec ob sprejemu odločitve o zaprtju PE B. tudi upal, da mu ne bo treba odpuščati, torej da bo lahko tožnika, ki je imel v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela določen sedež delodajalca in druge OE oziroma poslovni prostori delodajalca, premestil drugam.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sklenitev pogodb o zaposlitvi z delavci za PE A. dokazuje, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Na podlagi izpovedi C. C. (odgovorna oseba za kadre) in E. E. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil datum odprtja te PE sprva predviden v sredini marca 2020, zato je toženec pogodbe o zaposlitvi s temi delavci sklenil že konec februarja oziroma v začetku marca 2020. To potrjuje poizvedba pri ZZZS, nenazadnje pa tudi navedbe pritožbe o tem, da so bile te pogodbe o zaposlitvi sklenjene 24. 2. 2020 z F. F. in G. G., 1. 3. 2020 z H. H., 2. 3. 2020 z I. I., J. J. in K. K., 3. 3. 2020 z L. L. in 9. 3. 2020 z M. M. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile te pogodbe o zaposlitvi sklenjene še pred razglasitvijo epidemije (12. 3. 2020), zaradi katere je toženec zaprl vse poslovalnice. To je glede na izpoved E. E. sprožilo ukrepe, med katerimi je bila tudi odločitev o zmanjševanju števila zaposlenih. Iz izvedenih dokazov tako ne izhaja, da je toženec v času sklenitve pogodb o zaposlitvi za PE A. vedel, da bo 31. 3. 2020 tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zaradi sklenitve pogodb o zaposlitvi za PE A. izpodbijana odpoved zato ni nezakonita. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo v času sklepanja teh pogodb o zaposlitvi tožencu znano, da se bo najemna pogodba za PE B., v kateri je delal tožnik, iztekla šele v maju 2020, kot že navedeno, pa je tudi računal, da bo tožnika lahko premestil drugam. Pritožba zato neutemeljeno očita, da bi toženec moral namesto zaposlitve novega kadra premestiti tožnika na delo v PE A. 11. Pritožba očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 22. člena URS, ker je sodišče sledilo izpovedi C. C. o tem, da so bili razpisi za delovna mesta v PE A. v teku že pred odločitvijo o zaprtju PE B. Ta očitek ni utemeljen. Glede na to, da so bile pogodbe o zaposlitvi za PE A. sklenjene konec februarja in začetek marca 2020, je razumljivo, da so bili razpisi za ta delovna mesta objavljeni pred 20. 2. 2020. Prav tako ni podana ta kršitev v zvezi z nadaljnjim očitkom, češ da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi (8. 5. 2020) obstajala potreba po njegovem delu (pritožba navaja, da se je PE A. dejansko odprla v maju 2020). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora poslovni razlog obstajati v trenutku podaje odpovedi (31. 3. 2020), okoliščine ob izteku odpovednega roka oziroma zamik odprtja PE A. v maj 2020 pa na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi v tem sporu ne vplivajo. Pritožba očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP tudi zato, ker naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo vseh dokazov skupaj in vsakega posebej (poizvedbe pri ZZZS, zaprtje PE B., odprtje PE A.), ampak naj bi se oprlo le na izpoved predstavnic toženca C. C. in E. E., ki sta imeli interes izpovedati v korist toženca. Očitek ni utemeljen, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje ovrednotilo tako izpovedi obeh prič kot tožnika, predložene listine, ugotovitve pa podkrepilo s poizvedbo pri ZZZS - D1 (tč. 8 in opomba 5 v obrazložitvi izpodbijane sodbe).

12. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je v posledici koronavirusa in zaprtja vseh poslovalnic toženec sprejel tudi ukrep o zmanjšanju števila zaposlenih v poslovalnicah. Pritožba očita kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in zatrjuje diskriminacijo oziroma neenakopravno obravnavo tožnika, saj naj bi C. C. opravila izbiro presežnega delavca le med štirimi delavci iz PE B., ki se je zapirala, ne pa med vsemi 300 zaposlenimi v Maloprodaji, ki so delali na istem delovnem mestu kot tožnik. Po presoji pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen. Glede delavcev, ki so pred razglasitvijo epidemije delali v PE B., iz prvostopenjskih pravilnih ugotovitev izhaja, da je bila N. N. poslovodski kader, zato dejstvo njene premestitve ne vpliva na presojo zakonitosti odpovedi tožniku, ki je bil prodajalec. O. O. je delovno razmerje prenehalo 6. 4. 2020. Iz te PE sta tako ostala le tožnik in P. P. Toženec je razpolagal le z enim prostim delovnim mestom v PE R. Upoštevajoč boljše delovne rezultate PPv obdobju od januarja do marca 2020, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča pomenijo nediskriminatorno merilo, se je toženec odločil, da na to prosto delovno mesto premesti P. P., medtem ko je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Pritožba zmotno meni, da bi toženka morala presežnega delavca določiti izmed vseh prodajalcev v Maloprodaji. PE B. je resda spadala v okvir Maloprodaje, vendar toženec ni izvedel večinskega odpusta v Maloprodaji, kar bi narekovalo izbiro presežnega delavca izmed vseh delavcev Maloprodaje ob uporabi določenih kriterijev.

13. Obstoju utemeljenega poslovnega razloga pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi z navedbo, da je toženec zaposloval tik pred podajo odpovedi tožniku in tudi tekom odpovednega roka, ki je trajal do 8. 5. 2020. Do zaposlitev za PE A. se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Drugih zaposlitev, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, tožnik v prvostopenjskem postopku ni pravno veljavno zatrjeval. Sicer jih je naštel v vlogi z dne 8. 11. 2021, a je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku sklenilo, da je ne bo upoštevalo zaradi prekluzije. Takšni odločitvi tožnik na naroku ni nasprotoval (prvi odstavek 286.b člena ZPP), niti ni v pritožbi navajal, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno storiti, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o zaposlitvah novega kadra na mesto tožnika (S. S. dne 1. 2. 2020, Š. Š. dne 7. 2. 2020, T. T. dne 24. 4. 2020, U. U. dne 4. 5. 2020, V. V. dne 5. 5. 2020, Z. Z. dne 1. 6. 2020, Ž. Ž. dne 1. 7. 2020, A. A., B. B. in C. C. dne 27. 7. 2020). Iz prvostopenjske sodbe pa ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na to, da je toženec z opravljanjem dela preko drugih oseb zlorabil institut podaje odpovedi tožniku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da v času izpodbijane odpovedi ni podaljševal pogodb o zaposlitvi za določen čas za enako delovno mesto, najemal študentov ali agencijskih delavcev, zaposloval ...

14. Pritožba očita, da je bila odpoved podana le tožniku, kar dokazuje, da ga je toženec želel šikanozno izločiti. Navedeno ne drži, saj je toženec dne 31. 3. 2021 odpovedal pogodbe o zaposlitvi osmim delavcem, torej ne le tožniku. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, da tožnik ni prejel odpovedi zato, ker je kot član sindikata opozarjal toženca na kršitve zakonodaje. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da te svoje trditve v izpovedi tožnik niti ni potrdil. 15. Upoštevajoč vse obrazloženo je za podajo odpovedi tožniku obstajal resen in utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).