Jedro

Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato so nepomembne njegove trditve, da na drug način pokriva potrebe tožnikov oziroma, da jima kupuje razne potrebne stvari. Na ta način bi veljavno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost le v primeru, če bi zakonita zastopnica tožnikov s tem soglašala, česar pa toženec ni zatrjeval. Če bi najemnina res znašala samo 120,00 EUR, A. A. ne bi imel nobenega razloga, da je odklonil odgovor na to vprašanje. Takšno ravnanje jasno kaže na izogibanje davčni obveznosti (ker gre za očiten sum storitve kaznivega dejanja, bi prvo sodišče moralo ustrezno reagirati v smislu 145. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se 2. alineja I. točke izreka glasi: „- od 1.10.2015 do 31.10.2015 ter od 1.2.2016 do pravnomočnosti sodbe poleg z začasno odredbo določene preživnine v višini 100,00 EUR mesečno še dodatnih 90,00 EUR mesečno za vsakega otroka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v znesku 190,00 EUR za vsakega tožnika, in sicer od 25.5.2015 dalje, pri čemer je upoštevalo tudi preživnino, določeno z začasno odredbo, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da določi nižjo preživnino, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo, da je toženec na drug način pokrival potrebe otrok. Pri ugotavljanju števila oseb, ki živijo v stanovanju, višine najemnine in zneska stanovanjskih stroškov je prvo sodišče nekritično sledilo izpovedbama zakonite zastopnice tožnikov in priče A. A., ni pa se opredelilo do toženčeve izpovedbe. Toženec je povedal, da v stanovanju večina časa prebiva sedem oseb, ne pa štiri. O tem se je toženec prepričal sam, ko je prihajal po otroke, pogosto pa sta mu o tem izpovedala tudi otroka. Izpoved zakonite zastopnice je pristranska. Priči A. A. sodišče ne bi smelo zaupati, saj na številna vprašanja ni želel odgovarjati, razen tega pa tudi sodišče ugotavlja, da ni prijavil domnevne dejanske najemnine, s čimer utajuje davke. Sodišče je nekritično sledilo zakoniti zastopnici, da znaša dejanska najemnina 400,00 EUR, ne pa 120,00 EUR, kot je zapisano v najemni pogodbi. A. A. kot najemodajalec ni potrdil, da naj bi najemnina znašala več, kot je določeno v najemni pogodbi. Njegovega izogibanja odgovorom sodišča ni mogoče šteti kot potrditev izpovedi zakonite zastopnice. Kljub toženčevemu pozivu zakonita zastopnica ni predložila napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za leti 2014 in 2015, kjer bi se lahko sodišče prepričalo o višini dejanske najemnine. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za poizvedbe pri FURS glede višine najemnine. Toženec je pozval zakonito zastopnico, da predloži bančne izpiske o dvigih gotovine, vendar pa zakonita zastopnica tega ni predložila. Mesečni stroški preživljanja vsakega otroka v znesku 335,00 EUR so ocenjeni bistveno previsoko. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo preživninskih zmožnosti obeh staršev. Toženčeva plača glede na razmere v ... ni visoka. Razen tega so osnovni življenjski stroški v ... višji kot v Sloveniji. Sodišče očita zgolj tožencu, da si je dolžan poiskati dodaten vir dohodka. Toženec tega dela ne more najti. Toženec odplačuje številne dolgove, ki so nastali v času skupnega bivanja in za katere je v največji meri odgovorna zakonita zastopnica. Sodišče ni upoštevalo, da je bil toženec med postopkom večji del nezaposlen in je prejemal bistveno nižji dohodek (750,00 EUR). Napačno je stališče sodišča, da naj bi bilo celotno breme preživljanja otrok na zakoniti zastopnici ter da naj se stiki sploh ne bi izvajali. Toženec je izpovedal, da ima zaradi oddaljenosti bivanja lahko stike z otrokoma zgolj enkrat na mesec, ob vsakem stiku pa za otroka porabi od 150,00 EUR do 300,00 EUR, saj jima kupi vse, kar potrebujeta. Na ta način zagotovi otrokoma vse kar potrebujeta, razen prehrane, čeprav ne plačuje preživnine, katero bi zakonita zastopnica v pretežni meri porabila za svoje potrebe in dolgove. Sodišče ni upoštevalo, da ima toženec pri izvajanju stikov visoke prevozne stroške. Od mesta X. v ... je do V. v eno smer 408 kilometrov, poleg tega pa toženec otroke ob stikih običajno odpelje domov v ..., kar dodatno nanese 200 kilometrov v eno smer. V primeru plačevanja preživnine 190,00 EUR za otroka si toženec ne bo mogel privoščiti izvajanja stikov. Toženčev razpoložljivi dohodek je tako bistveno nižji. Prvo sodišče je neutemeljeno odločilo, da je toženec dolžan kriti več kot polovico stroškov preživljanja otrok.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131. a člena ZZZDR), zato so nepomembne njegove trditve, da na drug način pokriva potrebe tožnikov oziroma, da jima kupuje razne potrebne stvari. Na ta način bi veljavno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost le v primeru, če bi zakonita zastopnica tožnikov s tem soglašala, česar pa toženec ni zatrjeval. Kar je dal otrokoma, se šteje kot njegovo darilo.

6. Prvo sodišče je prepričljivo ugotovilo, da v stanovanju tožnikov prebivajo štiri osebe (še njuna zakonita zastopnica in njen novi partner). Svojo ugotovitev je obrazložilo s tem, da je izpoved zakonite zastopnice v tem delu podprta tudi z izpovedjo najemodajalca A. A., ki je obrazložil tudi ključ delitve stanovanjskih stroškov, iz katerega ne izhaja, da bi v stanovanju živelo več oseb od štirih. Tem razlogom toženec ne ugovarja. Njegova kritika izpovedb zakonite zastopnice in A. A. je pavšalna. Prvo sodišče je pojasnilo, da glede na prepričljivi izpovedbi zakonite zastopnice in A. A. toženec ni uspel dokazati nasprotne trditve (da v stanovanju biva sedem oseb), s čimer se je opredelilo tudi do njegove izpovedbe. Toženec bi lahko predlagal poizvedbe pri upravnem organu, ali imajo ostali zatrjevani uporabniki stanovanja prijavljeno bivališče na tem naslovu, vendar tega ni storil. Pritožbena graja je nekonkretizirana, saj toženec ne pojasni, kdaj točno in na kakšen način naj bi se sam prepričal o številu stanovalcev (presplošna je trditev, da tedaj, ko je prihajal po otroke), ter kaj in kdaj sta mu o tem govorila otroka. Okoliščina, da A. A. ni želel izpovedovati o višini najemnine, še ne pomeni, da je njegova izpoved glede števila stanovalcev neprepričljiva.

7. Prvo sodišče je prepričljivo ugotovilo tudi, da znaša najemnina za stanovanje 400,00 EUR, ne pa le 120,00 EUR. To potrjujejo že splošno znana dejstva o višini najemnin za tako velika stanovanja (80 m2 – 90 m2) na območju ... s širšo okolico, kamor spada tudi V. Iz zapisnika o prevzemu stanovanju jasno izhaja, da je zakonita zastopnica tedaj plačala (prvo) najemnino 400,00 EUR in varščino 400,00 EUR (splošno znano dejstvo je tudi, da je znesek varščine običajno enak znesku mesečne najemnine). Toženčev očitek, da zakonita zastopnica ni predložila bančnih izpiskov o dvigih gotovine (ni sporno, da zakonita zastopnica plačuje najemodajalcu najemnino na roke), je protispisen, saj je predložila pregled prometa na transakcijem računu (priloga A24), iz katerega je razvidno, da je zakonita zastopnica 21.8.2015 in 21.9.2015 dvignila po 480,00 EUR. Prvo sodišče je pravilno ocenilo tudi dejstvo, da A. A. ni hotel odgovarjati na vprašanja v zvezi z višino najemnine. Njegovega odgovora na vprašanje, koliko znaša najemnina (da na to vprašanje ne bo odgovoril, ker bo škodil sam sebi) ni mogoče razlagati drugače, kot da v najemni pogodbi navedeni znesek mesečne najemnine 120,00 EUR ni resničen oziroma da je resnična najemnina 400,00 EUR (glede na ugotovljena dejstva), saj v nasprotnem primeru, če bi najemnina res znašala samo 120,00 EUR, A. A. ne bi imel nobenega razloga, da je odklonil odgovor na to vprašanje. Takšno ravnanje jasno kaže na izogibanje davčni obveznosti (ker gre za očiten sum storitve kaznivega dejanja, bi prvo sodišče moralo ustrezno reagirati v smislu 145. člena ZKP), kar sicer za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Ob takšnem stanju prvemu sodišču ni bilo treba izvajati dokazov še s pridobitvijo napovedi za odmero dohodnine (v zvezi z dohodki iz oddajanja stanovanja v najem) in poizvedbami pri FURS, saj tudi ti dokazi (ki bi gotovo „potrjevali“ najemnino v mesečnem znesku 120,00 EUR) ne bi mogli v ničemer vplivati na prej obrazloženo ugotovitev, da znaša resnična najemnina 400,00 EUR.

8. Toženčeva kritika ugotovitve prvega sodišča, da znašajo mesečne potrebe vsakega tožnika 335,00 EUR, ni konkretizirana (ne pove, katere potrebe in zakaj so ocenjene previsoko), zato ni upoštevna. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Glede na njune prejemke v času po vložitvi tožbe, prejemke njunih partnerjev, njihove preživninske obveznosti do vseh otrok, stroške bivanja obeh družin in dejstvo, da je praktično celotna vzgoja in varstvo tožnikov na ramenih zakonite zastopnice, kot je vse to ugotovilo prvo sodišče (11. točka obrazložitve), je prvo sodišče pravilno odločilo (razen za obdobje od novembra 2015 do januarja 2016), da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 190,00 EUR za vsakega tožnika (približno 56 % potreb). Pravilno je upoštevalo, da je toženec zmožen plačevati takšno preživnino, ne da bi mu bilo treba poiskati dodaten vir zaslužka. Na račun plačevanja neporavnanih obveznosti ali kreditov toženec ne more doseči znižanja preživninske obveznosti, saj je preživljaje otrok prednostno. Strošek toženčevih prevozov zaradi izvajanja stikov ni upošteven, ker je ta izdatek v izhodišču strošek starša, kateremu otrok ni zaupan, razen tega pa je toženec imel s tožnikoma v obravnavanem obdobju stike najprej le občasno, približno enkrat mesečno, ko ju je za konec tedna praviloma odpeljal s seboj, ko je obiskal svoj dom v ... (in je otroka torej prevzel „spotoma“), v zadnjem času pa stikov s tožnikoma sploh nima (toženčeva izpoved na zadnjem naroku). Breme preživljanja tožnikov je prvo sodišče zato med oba starša pravilno porazdelilo.

9. Pritožba je utemeljena glede preživnine za čas toženčeve brezposelnosti od novembra 2015 do januarja 2016. V teh treh mesecih je toženec prejemal le nadomestilo za brezposelnost (750,00 EUR mesečno), zato znaša za ta čas po oceni pritožbenega sodišča ustrezna preživnina v smislu 129. člena ZZZDR 100,00 EUR za vsakega tožnika (toliko, kot je bilo določeno že z začasno odredbo), višji preživninski zahtevek za ta čas pa ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (358. člen in 353. člen ZPP). Zavrnitev preživninskega zahtevka za „razliko“ (90,00 EUR mesečno za čas od novembra 2015 do januarja 2016) je zajeta v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe (II. točka izreka).

11. Glede na naravo spora (odločilno je upoštevanje koristi mladoletnih tožnikov, kar mora biti tudi v interesu njunih staršev) je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP).