Jedro

Po določbi 1. odstavka 48. člena ZDoh lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 20 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva. Kdaj je znesek investiran, ni odvisno samo od datuma sklenitve pogodbe, datuma njene prijave za odmero davka in datuma odmere, in določb Slovenskih računovodskih standardov. Pomembna je zlasti okoliščina, kdaj je tožnica kupljeno stanovanje - poslovni prostor začela uporabljati za opravljanje dejavnosti. Tožeča stranka v načelu nima prav, kot trdi, da investiranje pomeni plačilo, relevantni dokument za priznanje olajšave pa zato le potrdilo o plačilu investiranega zneska, ki ga tožeča stranka utemeljuje s sklicevanjem na določbe ZDoh (9. člen). Davčna osnova za davek od dohodka iz dejavnosti kot podvrste dohodnine je dobiček zasebnika (40. člen ZDoh). Ta se, enako kot dobiček pravnih oseb (2. odstavek 41. člena ZDoh), ugotavlja po sistemu fakturirane in ne, kot izhaja iz stališča tožeče stranke, plačane realizacije.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 28.3.1997 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju tožničine pritožbe potrdila odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostava A z dne 8.3.1996, s katero pritožnici v postopku odmere davka od dohodkov doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1994 ni bil priznan znesek uveljavljene davčne olajšave po 48. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 - dalje ZDoh) za nakup osnovnega sredstva - poslovnega prostora po pogodbi iz leta 1993. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je ob upoštevanju 8. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90 - dalje ZDPN), po katerem mora zavezanec napovedati nastanek davčne obveznosti v petnajstih dneh od njenega nastanka, šteti, da je pritožnica sklenila pravni posel v letu 1993, ko je kupoprodajna pogodba za nakup poslovnega prostora stopila v veljavo (12. člen pogodbe) ter je bila prijavljena za odmero davka na promet nepremičnin (dne 15.12.1993), ki je bil odmerjen dne 23.12.1993. Zato je šteti kot leto investiranja leto 1993, torej leto pridobitve osnovnega sredstva, ne glede na način plačila, ki je stvar pogodbene volje strank in za priznanje davčne olajšave ni pomemben.

Tožeča stranka v tožbi v upravnem sporu uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. V tožbi ponavlja pritožbene razloge, da ji v postopku odmere davka od dejavnosti za leto 1994 ni bila priznana 20 % olajšave investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, ki se nanaša na nakup poslovnega prostora. Navaja, da je dne 10.12.1993 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup poslovnega prostora za potrebe opravljanja dejavnosti, da je ob podpisu pogodbe plačala aro v višini 20.000 DEM, kupnino pa v celoti plačala dne 17.3.1994. Stališče tožene stranke, da je za priznanje davčne olajšave odločilno, kdaj je bila pogodba o nakupu poslovnega prostora sklenjena je napačno, saj bi moral davčni organ upoštevati, kdaj so bila sredstva dejansko investirana, kupoprodajno pogodbo pa obravnavati zgolj kot eno izmed dokazil, ki izkazuje poslovni dogodek, ne pa izključno kot knjigovodsko listino, na kateri je pomemben datum sklenitve pogodbe. Nastanek dolžniško upniškega razmerja, torej s kupoprodajno pogodbo o nakupu osnovnega sredstva nima pravno formalnega učinka pridobitve lastninske pravice na nepremičnini in kot tak ne more predstavljati pogoja za presojo upravičenosti uveljavljanja olajšave po 48. členu ZDoh. Edini relevantni dokument za priznavanje navedene olajšave predstavlja dokazilo o plačilu investiranega zneska, kot je to tudi zahtevano v nekaterih določbah ZDoh (npr. 9. člen). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasil. Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 48. člena ZDoh lahko zavezanec v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 20 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva.V konkretnem primeru, ko je bila pogodba sklenjena decembra 1993, po stališču, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. I Up 256/99-2 z dne 14.2.2002, odgovor na vprašanje kdaj je znesek investiran, ni odvisen samo od datuma sklenitve pogodbe, datuma njene prijave za odmero davka in datuma odmere, in določb Slovenskih računovodskih standardov. Pomembna je zlasti okoliščina, kdaj je tožnica kupljeno stanovanje - poslovni prostor začela uporabljati za opravljanje dejavnosti. Ta pravno pomembna okoliščina in z njo povezana relevantna dejstva, kdaj je bil poslovni prostor na podlagi kupoprodajne pogodbe kot osnovno sredstvo knjižen v poslovne knjige - register osnovnih sredstev tožeče stranke in ob koncu katerega leta je bil prvič izkazan v popisnih listih osnovnih sredstev, pa v postopku niso bila ugotovljena. To pomeni, da sodišče v podatkih upravnih spisov upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, nima zadostne podlage za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe. Zato je odločbo tožene stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00-dalje ZUS) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka dejanske ugotovitve dopolnila v nakazani smeri in na tej podlagi, upoštevaje stališča te sodbe, o zadevi ponovno odločila.

Tožeča stranka v načelu nima prav, ko trdi, da investiranje pomeni plačilo, relevantni dokument za priznanje olajšave pa zato le potrdilo o plačilu investiranega zneska, ki ga tožeča stranka utemeljuje s sklicevanjem na določbe ZDoh (9. člen). Davčna osnova za davek od dohodka iz dejavnosti kot podvrste dohodnine je dobiček zasebnika (40. člen ZDoh). Ta se, enako kot dobiček pravnih oseb (2. odstavek 41. člena ZDoh), ugotavlja po sistemu fakturirane in ne, kot izhaja iz stališča tožeče stranke, plačane realizacije.Tudi za zasebnike namreč velja temeljna računovodska predpostavka strogega upoštevanja poslovnega dogodka, po katerem se stroški in prihodki upoštevajo po njihovem nastanku (in ne takrat, ko prejmemo ali plačamo denar) in se evidentirajo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo (SRS, Uvod, točka 6). Pač pa sodišče meni, da mora tožena stranka v obravnavanem primeru glede na stališče, ki ga je o tem vprašanju zavzelo Vrhovno sodišče (pomembna je tudi okoliščina, kdaj je plačana kupnina) za ta konkretni primer, v ponovljenem postopku presoditi tudi, ali niso podane posebne dejanske okoliščine, ki bi v obravnavanem primeru narekovale odstop od opisanega splošno veljavnega pravila fakturirane realizacije.