Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa pristojnih organov delodajalca, da je delavcu prenehalo delovno razmerje za določen čas, ker je delavec ostal na delu že v času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Na pritožbo toženca je drugostopno sodišče potrdilo izpodbijano odločbo.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker delovno razmerje za določen čas ni bilo podaljšano na podlagi sklepa o podaljšanju delovnega razmerja in delavec tudi ni podpisal dodatne pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim ugodilo tožnikovemu zahtevku na razveljavitev sklepov pristojnih organov, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje ter je ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da mu z vsemi pravicami še traja kot delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del odločbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek izreka odločbe sodišča prve stopnje) je vložila toženka pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi ugotovitev sodišča prve stopnje glede odločitve, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena izpodbijana odločba. Navajala je med drugim, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za čas od 29.7.1992 do 28.10.1992 in je tožnik res ostal na delu tudi po tem, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje, vendar ta okoliščina še ne kaže na nezakonitost sklepov toženke, ki sta bila razveljavljana, saj razlogi, da je ostal tožnik po 28.10.1992 še na delu, niso na strani toženke, kar je pogoj za ugotovitev, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Odločitev obeh sodišč bi bila zakonita, če bi bila ugotovljena zloraba inštituta delovnega razmerja za določen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena zaradi povečanega obsega dela - zaradi dokončanja prevzetega projekta, ki ni bil dokončan do 28.10.1992. Prenehanje delovnega razmerja pa sovpada z dokončanjem omenjenega projekta. Če bi bile zaslišane priče, bi sodišče ugotovilo, da je bil tožnik o podaljšanju delovnega razmerja obveščen ter je na podaljšanje pristal, da je bil glede podaljšanja delovnega razmerja sprejet sklep in da je kasneje tožnik odklonil podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče tudi ni upoštevalo 12. člena pravilnika o delovnih razmerjih toženke in glede na vsebino te določbe ni ugotavljalo za odločitev potrebnih dejstev.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi zaradi katerih izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje so neutemeljeni. Sedemnajsti člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa, v katerih primerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas. Med drugim je dovoljeno skleniti delovno razmerje za določen čas, če traja izvršitev določenega dela po svoji naravi določen čas, če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano ali če se začasno poveča obseg dela. Trajanje delovnega razmerja je mogoče določiti datumsko ali opisno, na primer do dokončanja projekta. V obravnavanem primeru je bilo trajanje delovnega razmerja določeno s sklepom datumsko, pa tudi pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas od 29.7.1992 do 28.10.1992. Če projekt ni bil dokončan, na kar se sklicuje revizija, bi bilo treba delovno razmerje podaljšati na enak način kot je bilo prvotno sklenjeno, da bi bilo zakonito. Sklicevanje revizije, da bi priče, če bi bile zaslišane, izpovedale, da je tožnik pristal na podaljšanje delovnega razmerja, je pravno nepomembno, če pisni sklep ni bil izdan in če pogodba o zaposlitvi ni bila podpisana. Da je obvezna za sklenitev delovnega razmerja pisna oblika, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za nedoločen ali za določen čas, kot tudi za njegovo podaljšanje, je razvidno iz določb drugega odstavka 23. člena in 78. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po katerih se delavcu vroči pisni sklep,ko se odloči o njegovi pravici in obveznosti, sklep o prenehanju delovnega razmerja pa mora biti obrazložen in imeti pravni pouk. Sklep o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas določa tudi, kdaj preneha delavcu delovno razmerje in mora biti delavcu vročen. Enajsti člen istega zakona določa, da nastopi delavec delo, ko postane sklep o izbiri dokončen, če s tem sklepom ni drugače določeno. Tudi prvi odstavek 12. člena ZDR določa, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki, izhaja iz petega odstavka 135. člena istega zakona. Čeprav revizija priznava, da je tožnik ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, v nadaljevanju navaja, da je bil glede podaljšanja dela sprejet sklep ter je tožnik kasneje odklonil podpis aneksa k pogodbi o zaposlitvi. V spisu sicer je sklep, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z 28.1.1993, vendar je tožnik navajal, da sklepa ni prejel, toženka pa tudi ni predložila nobenih dokazov, da je bil tožniku sklep vročen. ZPP v tretjem odstavku 385. člena določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato teh navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, sodišče ni upoštevalo. Določilo 12. člena pravilnika o delovnih razmerjih res omogoča podaljšanje delovnega razmerja za določen čas brez omenjene obličnosti, vendar je v nasprotju s prvim odstavkom 112. člena ZDR, ki določa, da mora biti kolektivna pogodba v skladu z zakonom. To določilo pa velja tudi za splošne akte, v skladu z določilom drugega odstavka 86. člena ZTPDR.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).