Up-201/96

26.11.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. P. iz L., ki ga zastopajo odvetniki odvetniške družbe Č. p.o. iz G. na seji senata dne 26. novembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba M. P. zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 138/95 z dne 28.5.1996 v zvezi z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp 140/94-3 z dne 2.2.1995 in odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji opr.št. Sp 24793-20 z dne 18.1.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišči prve in druge stopnje sta pravnomočno zavrnili zahtevek pritožnika, po katerem naj bi Republika Slovenija prevzela izplačevanje akontacije predčasne vojaške pokojnine.

Revizijo zoper navedeno odločitev je Vrhovno sodišče zavrglo kot prepozno na podlagi ugotovitve, da je Delovno in socialno sodišče kot pristojno sodišče za prejem revizije vlogo prejelo po poteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka. Da v konkretnem primeru ni mogoče ob uporabi sedmega odstavka 113. člena Zakona o pravdnem postopku šteti nepravilne izročitve vloge za očitno pomoto, je Vrhovno sodišče zaključilo glede na način, kako je bila revizija vložena v tem primeru (naslovljena in poslana na Vrhovno sodišče) in glede na dejstvo, da je revizijo vložil odvetnik.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče nepravilno odločili o njegovi pravici iz naslova pokojninskega zavarovanja, in da so zato kršene njegove ustavne pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic, do zasebne lastnine, do osebnega dostojanstva in varnosti, do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva, odločitvi Vrhovnega sodišča pa očita, da je s kršitvijo določb pravdnega postopka onemogočilo uveljavljanje izrednih pravnih sredstev zoper nezakonito odločitev nižjih sodišč o njegovih pravicah iz socialne varnosti. Meni namreč, da bi moralo Vrhovno sodišče šteti nepravilno izročitev vloge za očitno pomoto vložnika, hkrati pa naj bi do izteka roka prišlo tudi zaradi poslovanja Vrhovnega sodišča samega, ker je s pošiljatvijo revizije sodišču prve stopnje čakalo toliko časa, da je rok za revizijo potekel. V "dodatku k vloženi ustavni pritožbi" pritožnik še navaja, da je Vrhovno sodišče tisto, ki je z zadrževanjem vloge povzročilo škodni položaj, saj je pretrgalo morebitno vzročno zvezo med napačno odposlano vlogo in škodo, ki je s tem nastala stranki - pritožniku, pritožnika pa prikrajšalo za ustavno pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Po mnenju pritožnika je takšno ravnanje Vrhovnega sodišča (zadrževanje vloge) tudi v nasprotju s pravico vsakogar, da v okviru instituta poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94 - v nadaljevanju: EKČP) o njegovih civilnih pravicah pravično odloča nepristransko sodišče.

3.Po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) morajo biti pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpana vsa pravna sredstva, redna in izredna. Ta pogoj za uveljavljanje kršitev ustavnih pravic, ki naj bi bile storjene z odločitvama sodišč prve (Sodišče združenega dela) in druge stopnje (Višje delovno in socialno sodišče) v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu zoper navedeni sodni odločbi Vrhovno sodišče vsebinsko ni odločilo.

4.V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izpodbijano odločitev Vrhovnega sodišča o dopustnosti vložene revizije in ki so glede na izpolnjene procesne predpostavke lahko predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo, pa je potrebno na prvem mestu poudariti, da Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, ki bi presojalo, ali je redno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Ta presoja je v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupana prvenstveno sodnikom pristojnih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom, Ustavno sodišče pa opravlja nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče v postopku odločanja nedovoljeno poseglo v ustavno pravico posameznika. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb, ne pa funkciji pritožbenega sodišča, zato jo je tudi mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev.

5.V skladu z navedenim Ustavno sodišče ni presojalo utemeljenosti tistih navedb ustavne pritožbe, ki merijo na vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku. Predmet presoje je bilo torej le vprašanje, ali sta bili v postopku sodnega odločanja o dopustnosti vložene revizije kršeni pritožnikovi pravici in sicer pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

6.Glede vsebine pravice iz 25. člena Ustave je Ustavno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da ustavna pravica do pravnega sredstva več od dvostopenjskega sojenja (t.j. več od pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem primeru je bila pravica do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do tristopenjskega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zagotovljena; omogoča jo šele zakon (Zakon o pravdnem postopku v členih 382-400), zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki v ustavno pravico do pravnega sredstva ne more posegati.

Šesti člen EKČP jamči vsakomur pravico do poštenega in javnega obravnavanja pri odločanju (sodišča) o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kazenskih obtožbah proti njemu.

7.Določba ne zagotavlja pravice do pritožbe, uporabiti pa je tudi ni mogoče v zvezi s postopanjem sodišča, ki ne sodi v okvir njegove funkcije odločanja o pravici ali obveznosti posameznika. In prav za takšno, administrativno postopanje je šlo v konkretnem primeru, ko je Vrhovno sodišče po prejemu nepravilno naslovljene in izročene vloge le-to odstopilo pristojnemu sodišču prve stopnje, zato zatrjevana kršitev 6. člena EKČP, ki naj bi jo bilo Vrhovno sodišče po navedbah v ustavni pritožbi storilo z "zadrževanjem" pritožnikove vloge v okviru opisanega ravnanja, očitno ni in tudi ne more biti podana.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj