Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da je premoženje podržavljenega podjetja prešlo v premoženje pravnega prednika tožeče stranke, ki je z denacionalizacijskim upravičencem oziroma z njegovimi pravnimi nasledniki v postopku lastninskega preoblikovanja sklenila sporazum zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v postopku denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravne enote z dne 16.8.2004, s katero je ta odločila, da se denacionalizacijskemu upravičencu A.A. prizna solastninski delež do ... celote na nepremičninah parcela št. ... in parcela št. ..., vpisanih v vl. št. 15 k.o. Š. (1. točka izreka), da se pri navedenem solastninskem deležu vknjiži solastninska pravica na ime A.A. (2. točka izreka) in da je zavezanec B.B. d.d. - tožeča stranka dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe navedeni solastninski delež izročiti v neposredno posest in prepustiti v upravljanje skrbniku za poseben primer C.C. (3. točka izreka). Tožena stranka je o pritožbi odločila v ponovnem postopku potem, ko je na pritožbo tožeče stranke odpravila prvotno prvostopno odločbo z dne 4.11.1998 ter zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Edini razlog za odpravo navedene odločbe je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vrednosti podržavljenega premoženja. V cenitvenem poročilu, ki je bilo podlaga za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, namreč ni bilo zanesljivih podatkov o podržavljenih objektih, ki bi omogočali presojo pravilne uporabe določb 16. do 25. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da vodenje postopka s strani osebe brez predpisane izobrazbe ni ničnostni razlog. Če postopek vodi oseba, ki za to nima predpisane izobrazbe, je to sicer nepravilnost, ki pa nima za posledico ničnost odločbe. Zato je tožbeni ugovor, da je odločba nična, neutemeljen. Zato je sodišče presojalo zakonitost odločbe in presodilo, da je zakonita. Sodišče navaja, da so bile nepremičnine, ki so predmet obravnavane denacionalizacije, v premoženju pravnega prednika tožeče stranke. Iz sporazuma z dne 24.11.1994, sklenjenega pred upravnim organom med pravnim prednikom tožeče stranke in pravnimi nasledniki denacionalizacijskega upravičenca izhaja, da so se udeleženci sporazumeli o vrnitvi premoženja podržavljenega podjetja, ki je predmet denacionalizacije z vzpostavitvijo ustreznega idealnega solastniškega deleža na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 15 k.o. Š., vrednost podržavljenega premoženja pa bo ugotovil cenilec, ki ga bo postavil upravni organ (3. člen sporazuma). Tak sporazum, s katerim so udeleženci nadomestili predlagano začasno odredbo v smislu 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 31/200-UPB), po presoji sodišča predstavlja delno poravnavo v smislu 1. odstavka 69. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), s katero je določen način vračanja. Taka oblika vračanja je skladna z določbami ZDen. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni zavezanec za vrnitev, saj podržavljeno premoženje podjetja - nepremičnine, več ne obstajajo, ker so bile leta 1981 porušene, zato je mogoča le denacionalizacija v obliki odškodnine, za katero je zavezanec Slovenska odškodninska družba (SOD). Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor glede vrednotenja premoženja. Po presoji sodišča je bila vrednost pravilno ugotovljena. Pri tem se sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopne odločbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Vztraja pri tožbenem ugovoru, da ker je izkazano, da je postopek vodila oseba, ki ni imela zahtevane izobrazbe, je odločba nična. Kolikor pa je sodišče prve stopnje menilo, da ničnosti razlog ni podan, bi moralo presoditi, ali je navedena kršitev vplivala na odločitev o stvari. Ker ni tako ravnalo, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Glede sporazuma sodišče sicer pravilno navaja, da je bil sklenjen v izogib izdaje začasne odredbe, torej kot sredstvo zavarovanja po ZLPP, nepravilno pa je sklepanje sodišča, da so se udeleženci sporazuma dogovorili za vsebinski del denacionalizacije in da sporazum predstavlja poravnavo v smislu 1. odstavka 69. člena ZDen. Posledično je zmotno stališče sodišča, da je tožeča stranka s podpisom sporazuma priznala, da je zavezanec za vrnitev premoženja. Vztraja pri tožbenem ugovoru, da ker premoženja podjetja - nepremičnin ni več in ga zato ni mogoče vrniti v naravi, ampak je mogoča le denacionalizacija v obliki odškodnine, je zavezanec SOD in ne tožeča stranka. Res je sicer, da je po določbah ZDen mogoča denacionalizacija tudi v obliki nadomestnega premoženja, vendar le, če bi se zavezanec in upravičenec o tem sporazumela v postopku denacionalizacije. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. odstavka 72. člena ZUS zaradi razloga iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč v sodbi nepravilno navaja, da je tožeča stranka sicer ugovarjala pravilnosti izračuna vrednosti premoženja, vendar ni določno navajala, v čem je ta nepravilnost. Tožeča stranka je v tožbi obširno obrazložila, da je bila vrednost gostišča in sedanjega poslovnega objekta nepravilno ugotovljena po volumenski metodi, ki jo je uporabil cenilec D.D. Pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti objektov je mnenje cenilca E.E., ki je za izračun vrednosti uporabil točkovno metodo, ki je običajna za ugotavljanje vrednosti takega objekta. Prvostopni organ razlogov, zaradi katerih je upošteval mnenje cenilca D.D. ni pojasnil in tudi ne razlogov, ki bi opravičevali uporabo volumenske metode. Zato odločbe ni mogoče preizkusiti in ker teh razlogov ne navaja niti sodišče, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi oziroma, da ugotovi ničnost odločbe ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija podjetja, podržavljenega na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 35/48), torej na podlagi predpisa, ki je v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Sporno pa je, ali je tožeča stranka zavezanec za denacionalizacijo.

Zavezance za vrnitev podržavljenih podjetij določa 2. odstavek 51. člena ZDen. Po navedeni določbi so zavezanci za vrnitev podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je premoženje podržavljenega podjetja prešlo na G.P., in sicer objekt - ... - parcela ... k.o. Š. do celote, ter objekt - ... - parcela št. ... k.o. ... do 1/3 ter, da je navedeno podjetje pravni prednik T.P. d.d., ki se je pripojilo k družbi B.B., d.d., to je k tožeči stranki. Prav tako ni sporno, da so bile navedene nepremičnine leta 1981 porušene in da so bili na navedenih zemljiščih zgrajeni nadomestni objekti.

ZDen v določbi 38. člena omogoča, da se podjetje vrne v drugačni obliki kot je bilo podržavljeno. Po navedeni določbi se premoženje podjetja lahko na zahtevo upravičenca vrne z vrnitvijo v last in posest oziroma z vzpostavitvijo lastninske pravice na nepremičnini pravne osebe, ki je naslednica sredstev oziroma premoženja podržavljenega podjetja ali drugega gospodarskega subjekta, pri čemer je po stališču Ustavnega sodišča RS mogoča vzpostavitev lastninske pravice tudi na nadomestni nepremičnini (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-218/98 z dne 22.10.1998). Prav o taki obliki denacionalizacije pa sta se sporazumela upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki in T.P. kot pravni naslednik podjetja, v čigar premoženje so prešle nepremičnine podržavljenega podjetja, kar izhaja iz podatkov spisa in sicer iz sporazuma z dne 24.11.1994, podpisanega s strani navedenega podjetja. Navedeni sporazum v 3. členu določa, da bo premoženje podržavljenega podjetja, H.H., ki je predmet tega postopka, upravičencem vrnjeno v naravi z vzpostavitvijo ustreznega solastninskega deleža na nadomestnih nepremičninah, vl. št. 15, k.o. Š. in da bo vrednost podržavljenega premoženja ugotovil uradno postavljen cenilec. Navedeni sporazum je bil sklenjen v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja prav zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka.

Glede na navedeno dejansko in pravno stanje v tej zadevi se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v tem denacionalizacijskem postopku. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi volumenske metode pri določitvi vrednosti nepremičnin. ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednoti, v naslednjih odstavkih tega člena pa določa podzakonske akte, ki se uporabljajo za ugotavljanje vrednosti posameznih vrst premoženja. V 5. odstavku 44. člena je določeno, da če sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena tega zakona, to je po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000). Glede na to, da so bile nepremičnine porušene in za njihovo vrednotenje ni bilo dovolj dejanskih podatkov in glede na vrsto objektov - gostišče, je bila uporaba volumenske metode za določitev vrednosti predmetnih nepremičnin skladna z določbo 44. člena ZDen, kot tudi z določbami Navodila, po katerih se vrednost te vrste objektov ugotavlja z uporabo volumenske metode. Samemu izračunu vrednosti pa tožeča stranka niti ne ugovarja.

Iz podatkov spisa, in sicer iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da obrazložitev vsebuje razloge za uporabo volumenske metode ter razlog zaradi katerega ni bilo upoštevano cenilno mnenje na katero se sklicuje tožeča stranka. Ti razlogi so pravilni in se zato sodišče prve stopnje nanje utemeljeno sklicuje. Zato uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka zaradi razloga 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi tožbeni ugovor, da je postopek vodila oseba, ki nima predpisane izobrazbe, zato naj bi bila odločba nična. Kršitev določbe 31. člena ZUP, po kateri upravni postopek vodi in v njem odloča samo oseba, ki ima predpisano izobrazbo namreč ni taka nepravilnost, ki ima za posledico ničnost odločbe. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je presojalo tožbene razloge in pravilno presodilo, da uveljavljani tožbeni razlogi niso podani. Zato po presoji pritožbenega sodišča kršitev navedene odločbe ZUP ni vplivala na zakonitost prvostopne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 25. člena ZUS-1).