Jedro

Okoliščine konkretnega dogodka (slik oziroma trčenje med obema igralcema) so dejanske narave, ki jih mora sodišče ugotoviti z drugimi dokazi. Vprašanje, ali je dogodek krivdno povzročil toženec, pa je pravne narave, na katero mora prav tako odgovoriti sodišče in ne izvedenec.

Zgolj osebna napaka oziroma prekršek pri igranju košarke, ki je bila glede na konkretno ugotovljeni potek igre običajna in po načinu storitve ni odstopala od za to igro običajnih prekrškov, ne predstavlja protipravnega niti premalo skrbnega ravnanja druge tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.079,39 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2007 in pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi prve tožene stranke v višini 1.590,18 EUR in druge tožene stranke v višini 4.279,53 EUR.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo z vmesno sodbo in ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlaga še spremembo stroškovnega izreka ter priglaša pritožbene stroške. Graja sprejeto dokazno oceno. Pravilna presoja dokaznega gradiva pokaže, da je tožnik dokazal, da je njegova poškodba, ki jo je utrpel 25.1.2005 na treningu košarke, rezultat neobičajnega, nešportnega, grobega, brutalnega – torej protipravnega ravnanja druge tožene stranke. To je dokazano s tožnikovo izpovedbo, zapisnikom dogodka z dne 25.1.2005, izvedeniškim mnenjem, ki bi ga bilo treba dopolniti, z življenjsko logičnim sklepanjem in pravilnejšo oceno ostalih izvedenih dokazov. Sodišče se v razlogih ni opredelilo do tožnikove izpovedbe. V celoti je sledilo izpovedbi druge tožene stranke. Tega ne bi smelo, ker je bil toženčev opis dogodka v nasprotju z njegovimi navedbami (do česar se sodišče ni opredelilo), izpovedba pa neprepričljiva. Z njegovim zaslišanjem je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka; zaslišalo ga je kljub neupravičenim izostankom na narokih. Dokazna ocena izpovedbe priče P. R. in zapisnika nezgodnega dogodka z dne 25.1.2005 je neprepričljiva. Priči sodišče ne bi smelo verjeti, ker je izdala krivo listino. O tem sodba nima razlogov. Dokazna ocena je protispisna in zgrešena. Bistveno bolj verodostojna je bila priča R. H.. Sama listina dokazuje resničnost vsebine. Z opustitvijo predlagane dopolnitve izvedeniškega mnenja o konkretnem načinu – mehanizmu – nastanka poškodbe je kršena tožnikova pravica do dokazovanja. Na ta način bi dokazal konkreten način nastanka poškodbe – da se je drugi toženec silovito zaletel vanj. Storjena je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost odločbe. Zaradi te kršitve je ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Zmotna je ocena in ugotovitev, da se drugi toženec pred treningom ni obnašal agresivno in nešportno, oziroma da ni bilo predhodne potrebe po ustreznem reagiranju trenerja. Da je slednji opustil dolžno nadzorstvo in da je s tem podana odgovornost prve tožene stranke, izhaja iz tožnikove izpovedbe in predložene dokumentacije. V njej so podatki, da je drugi toženec v tisti sezoni prejel dve tehnični napaki na uradnih tekmah. Tudi v stroškovnem delu pritožba očita sodbi pomanjkljivosti oziroma absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nima ustreznih razlogov, da je odmera že na prvi pogled previsoka, da ni jasno, katere pritožbene takse sta morali plačati toženi stranki in da ni odločeno o separatnih stroških.

3. Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitanih procesih kršitev pri dokazovanju z izvedencem (absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena in relativna procesna kršitev 213. člena ZPP) zaradi zavrnjenega predloga po dopolnitvi izvedeniškega mnenja sodišče ni zagrešilo. Predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke je izvedlo, ocenilo, da je z njim popolno pojasnjen mehanizem nastanka poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, v povezavi z drugimi dokazi ocenilo, da je drugi toženec ni povzročil namerno in predlog za nadaljevanje dokazovanja z izvedencem zaradi ugotavljanja vzroka poškodbe oziroma odgovornosti druge tožene stranke zanjo (ali se je drugi toženec silovito in namerno zaletel v tožnika), obrazloženo zavrnilo (točka 13 sodbe). Dokazovanje z izvedencem vodi sodišče. Označi mu predmet, ki naj se pregleda, mu postavlja vprašanja in, če je to potrebno, zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja (prvi odstavek 252. člena ZPP). Tudi odločanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, je v rokah sodišča (drugi odstavek 213. člena ZPP). Dodatna pojasnila izvedenca so potrebna le, če je njegov izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami. Takih razlogov ni ugotovilo niti sodišče niti nanje ni opozarjal pritožnik. Izvedenčevo mnenje je namreč sprejemal in nanj ni imel pripomb. Torej morebitnih kršitev procesnih določb o izvajanju dokazovanja z izvedencem (členov 251 do 253 ZPP) sodišče ni zagrešilo. Prav tako mu ni mogoče očitati kršitve načela kontradiktornosti. Izvedenec lahko podaja mnenje le o vprašanjih, ki se nanašajo na njegovo stroko. Ni pa mu dovoljeno postavljati vprašanj dejanske ali pravne narave, na katera mora odgovoriti sodišče samo. Prav tako je bilo dodatno vprašanje, na katerega je želel odgovor pritožnik v predlagani dopolnitvi mnenja. Okoliščine konkretnega dogodka (slik oziroma trčenje med obema igralcema) so dejanske narave, ki jih mora sodišče ugotoviti z drugimi dokazi. Vprašanje, ali je dogodek krivdno povzročil toženec, pa je pravne narave, na katero mora prav tako odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Tako se izkaže, da je bila tožnikova nadaljnja dokazna pobuda pravilno in obrazloženo zavrnjena, pravica do dokazovanja pa mu tudi glede navedenih okoliščin ni bila kršena, saj so bili za njihovo ugotavljanje izvedeni vsi ostali predlagani dokazi, nato pa kot podlaga za sprejeto odločitev celovito ocenjeni.

6. Pritožba nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, češ da se sodba ni opredelila do posameznih delov izpovedbe tožnika, do nasprotij med navedbami in izpovedbami drugega toženca in da so razlogi o (oceni) listine – zapisnika o nezgodnem dogodku z dne 25.1.2005, pomanjkljivi in protispisni. Konkretnih napak pri povzetku navedene listine ne navede. Pritožbeno sodišče jih samo ne najde. Z navedenimi ugovori pritožnik izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno. Zgolj to pa ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo. Dokazna ocena je namreč natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP – po skrbni presoji vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili koristiti dolžniku in na katere (iztrgano iz celote) opozarja v pritožbi. Sprejeta odločitev je utemeljena z jasnimi, popolnimi, prepričljivimi in življenjsko logičnimi razlogi. V njih ni protislovij in nasprotij, ki bi omogočala vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, torej pritožbeno sodišče ne najde. Ugotavlja, da sodba ni obremenjena niti z ostalimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP samo paziti po uradni dolžnosti.

7. Odgovoriti je treba še očitke o procesnih kršitvah pri zaslišanju druge tožene stranke. Drži, da je bil drugi toženec preko odvetnika (drugi odstavek 261. člena ZPP) večkrat vabljen k zaslišanju. Protispisne pa so nadaljnje pritožbene navedbe o neupravičenih izostankih. Toženčevo odsotnost je vsakokrat opravičil njegov pooblaščenec (za 3.10.2011 že vnaprej – red. št. 23), za 25.11.2011 in 3.2.2012 pa na narokih (red. št. 29 in red. št. 35 a). Zato ni bilo podlage za opustitev izvajanja dokaza z zaslišanjem drugega toženca (258. člen ZPP). Odločitev, da se sporna dejstva o nastanku in poteku škodnega dogodka razčistijo z obojestranskim zaslišanjem strank, pa je pravilna in skladna z 257. členom ZPP.

8. Pritožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 25.1.2005. Trdil in dokazoval je, da sta zanj odgovorni toženi stranki: prvotožena stranka za ravnanje svojega delavca (trenerja), ki je opustil dolžno nadzorstvo pri izvajanju treninga košarke mladinske ekipe in ni preprečil škodnega dogodka, druga tožena stranka pa zato, ker je pri treningu (igri) košarke namerno poškodovala tožnika kot soigralca. Prva tožena stranka se je branila, da je v danih okoliščinah trener ravnal kot je treba, ter da poškodbe ni mogel ne predvideti ne preprečiti. Druga tožena stranka je zanikala namerno poškodovanje tožnika in ugovarjala, da je šlo za naključno, a običajno poškodbo pri športu, pri katerem mora vsak igralec sprejeti riziko določenega nastanka poškodb.

9. Sodišče prve stopnje je glede na tako trditveno in dokazno podlago strank pri odločanju pravilno izhajalo iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 144. člena istega zakona, po katerem za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja navedeni skrbnik, razen če dokaže, da je opravljal nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Če odgovarja za škodo tudi mladoletnik, pa je odgovornost solidarna. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da jo je drugi tožnik namerno poškodoval in da je prva tožena stranka pri izvajanju treninga, ki je potekal običajno, pod nadzorom trenerja, ki pa ni mogel predvideti in preprečiti prekrškov v igri, niti za to vrsto športa običajne poškodbe, tožbeni zahtevek ob uporabi navedenih materialnopravnih določil pravilno zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da drugemu tožencu ni mogoče očitati namerne povzročitve poškodbe. Ugotovilo je, da je do poškodbe prišlo na treningu košarke. Tožnik in drugi toženec sta igrala v nasprotnih ekipah – na istih pozicijah, drug proti drugemu (sta se pokrivala). Pri prodoru druge tožene stranke kot igralca v napadu z linije meta za tri koše proti košu je prišlo do njegovega trka v tožnika kot igralca v obrambi in do tožnikove poškodbe. Po ugotovitvah sodišča, oprtih na mnenje izvedenca medicinske stroke, gre za tipično poškodbo, ki jo lahko igralec utrpi pri igranju košarke. V obnašanju in gibanju drugega toženca v igri oziroma pred poškodbo sodišče ni našlo protipravnosti. Njegovo gibanje, položaj telesa in drža žoge je bila običajna za igralca v napadu (vodenje žoge in nato drža žoge ob boku). Naleti v soigralca so pri takih prodorih pogosti. Obravnavajo se bodisi kot osebna napaka (prekršek) v napadu bodisi kot osebna napaka v obrambi, kar vse je v skladu s pravili košarke in ne odstopa od običajnih prekrškov v igri. Tožnikove navedbe o nešportnem in grobem obnašanju drugega toženca pred dogodkom pa tudi o njegovih osebnih zamerah (rivalstvu) do tožnika, so ostale osamljene. Potrdili jih niso ne drugi soigralci, zaslišani kot priče, niti trener. Zato jih je sodišče pravilno ocenilo kot zmotno tožnikovo subjektivno prepričanje in se s tem v zadostni meri opredelilo do njegove izpovedbe. Ocenjevalo jo je skupaj z ostalim dokaznim gradivom. Enako velja za izpovedbo drugega toženca. V nasprotju z izpovedbo tožnika je bila glede na ostale izvedene dokaze prepričljivejša. Pravilna in popolna je tudi dokazna ocena izpovedbe trenerja ter z njegove strani podpisanega zapisnika o škodnem dogodku. Ni bilo sporno, da mu ga je že sestavljenega v podpis ponudila tožnikova mati, ki dogodka ni videla. Razlogi, zakaj je sodišče bolj verjelo ustni izpovedbi trenerja, kot pa podpisani listini in tožnikovi materi, so življenjsko logični in prepričljivi. S sklicevanjem na zapis v listini, za katerega je toženi stranki uspelo dokazati, da ne drži, tožeča stranka ne more omajati sprejete dokazne ocene.

11. Ker zatrjevanega agresivnega, pretirano grobega, nešportnega in brezobzirnega ravnanja drugega toženca dokazni postopek ni potrdil, je pravilna odločitev sodišča, da tožnikove poškodbe ni povzročil namenoma. Zgolj osebna napaka oziroma prekršek pri igranju košarke, ki je bila glede na konkretno ugotovljeni potek igre običajna in po načinu storitve ni odstopala od za to igro običajnih prekrškov, ne predstavlja protipravnega niti premalo skrbnega ravnanja druge tožene stranke. Zato je tožbeni zahtevek zoper njo pravilno zavrnjen.

12. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da je prva tožena stranka v danih okoliščinah storila vse, kar je bilo treba in da tožnikove poškodbe ni mogla preprečiti. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča, da je trening potekal v primernih prostorskih pogojih in pod vodstvom strokovno usposobljenega trenerja. Njegovo prepričanje, da bi moral prav zaradi svoje strokovnosti vnaprej predvideti in preprečiti tožnikovo poškodbo, pa je zmotno. Okoliščine na strani druge tožene stranke, ki bi terjale strožji nadzor nad njegovim ravnanjem (predhodno agresivno obnašanje do drugega tožnika), niso izkazane. Do poškodbe je prišlo sicer ob ugotovljenem prekršku, vendar v okviru običajnega igranja košarke, o čemer se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem strank in prič. Sestavni del igranja košarke so tudi kršitve pravil oziroma osebne napake, ki so v igri sankcionirane, ko se in kadar se zgodijo. Še tako skrben nadzor trenerja, ki spremlja običajno igro košarke na treningu, jih ne more vnaprej predvideti niti jih preprečiti, ker so sestavni del same igre. Enako velja za morebitne telesne poškodbe igralcev. Po ugotovitvi sodišča, oprti na izvedeniško mnenje, je tožnik utrpel poškodbo, ki je v košarki pogosta. Gibanje v igri z neizogibnimi telesnimi kontakti je vedno povezano s tveganji nastanka telesnih poškodb. Zato jih je praktično nemogoče predvideti in preprečiti. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine o poteku treninga, ko pritožnik priznava, da je bil trener ves čas treninga prisoten, sodišče pa je ugotovilo, da je igra potekala v okviru pravil in običajnega igranja košarke, je treba pritrditi odločitvi in oceni sodišča prve stopnje in ne pritožnikovemu mnenju, da je prva tožena stranka v danih okoliščinah opravljala nadzorstvo tako kot je treba in da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Zahtevek je pravilno zavrnjen tudi v odnosu do prve tožene stranke.

13. Tudi pri stroškovni odločitvi pritožbeno sodišče ne najde očitanih pomanjkljivosti in napak. Obrazložitev je s sklicevanjem na podrobnejšo odmero priglašenih stroškov na stroškovnikih, ki so v spisu, dovolj jasna, da omogoča vsebinski preizkus. Prav ta pokaže, da je prišlo v razlogih sodbe o priznanih taksah za pritožbi do očitne pisne napake. Priglašene in pravilno priznane so bile namreč takse toženih strank z odgovorom na tožbo. Ta pomota, ki jo v vsakem trenutku lahko popravi sodišče prve stopnje samo, pa na pravilnost odločitve o pravdnih stroških ni vplivala. Tudi očitke o prezrtih separatnih stroških je treba zavrniti. Glede na sprejeto in obrazloženo odmero pravdnih stroškov je dovolj jasno, da je zahtevek tožeče stranke za priznanje separatnih stroškov z dne 3.2.2012 zavrnjen. Pritožbena navedba o previsoko odmerjenih pravdnih stroških je pavšalna in ne zahteva podrobnejšega odgovora. Uradni preizkus je namreč pokazal, da so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, ki se v tem postopku še uporabljata kot relevantno materialno pravo.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in pri odločanju ni zagrešilo ne uveljavljanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.