Jedro

Pojem "običajno prebivališče" iz člena 8 Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera. Otrokovo družbeno in družinsko okolje, ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, sestavljajo različni dejavniki, ki so odvisni od otrokove starosti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi otrok star 2 leti, je treba upoštevati, da je praviloma okolje mlajšega otroka predvsem družinsko okolje, na katerega odločilno vpliva oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Navedlo je, da za odločanje v zadevi ni pristojno sodišče Republike Slovenije, ker ima otrok običajno prebivališče v Franciji. Otrokovo običajno prebivališče pa je po Uredbi Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Bruseljska uredba IIa, v nadaljevanju Uredba) navezna okoliščina za določitev pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom.

2. Upnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču. Navedel je, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe pomotoma navedel, da se otrok že več mesecev nahaja v Franciji. Tam je namreč šele en mesec, tako da je že iz tega razloga o zadevi pristojno odločati sodišče v Republiki Sloveniji, ker država članica, iz katere se je otrok odselil, po 9. členu Uredbe obdrži pristojnost odločanja še tri mesece po preselitvi. Da je otrok v Franciji šele kak mesec, dokazuje z izvidom UKC Ljubljana, iz katerega izhaja, da je otrokova babica z otrokom obiskala omejeno zdravstveno ustanovo 18. 1. 2017. Navaja še, da je sodišče napačno razlagalo pojem običajnega prebivališča iz 8. člena Uredbe, saj pri tem ni upoštevalo meril, po katerih nacionalno sodišče ugotavlja, katero je otrokovo običajno prebivališče (sodba sodišča EU C-523/07). Mladoletni otrok ni povezan s Francijo in tam nima urejenega družinskega in socialnega okolja. Je državljan Republike Slovenije, tu ima družino, in sicer stare starše, ki ga imajo zelo radi in na katere je zelo navezan. Otrok ne pozna francoskega jezika, dolžnica pa je bolna in potrebuje zdravniško pomoč. V Franciji nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Družina se je imela namen preseliti v Francijo, če bi tam našli boljše življenje. Preselitev za en mesec ne pomeni integracije v okolje in sprememb običajnega prebivališča. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na 20. člen Uredbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj se mu mladoletni otrok (rojen ... 12. 2014) začasno dodeli v varstvo in vzgojo, dolžnica pa naj otroka nemudoma pripelje v Slovenijo in mu ga preda. Hkrati naj se ji prepove, da bi otroka brez pisnega dovoljenja očeta odpeljala v Ameriko oziroma izven Republike Slovenije. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je izhodišče za presojo v tej zadevi določba 8. člena Uredbe, ki določa, da so v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom(1) pristojna sodišča države članice, kjer otrok običajno prebiva, ko je sodišče začelo postopek. Sodišče prve stopnje je štelo, da je otrokovo običajno prebivališče v Franciji, kjer živi že več mesecev in kamor ni bil odpeljan proti volji enega od staršev, ampak se je tja preselil z obema staršema z namenom, da si tam ustvarijo novo življenje. Pritožnik se je iz Francije vrnil, ker ni dobil dovoljenja za bivanje, mati otroka pa je tam ostala in pritožniku sporočila, da se ne bo vrnila v Slovenijo in da ima namen oditi z otrokom v Ameriko.

5. Utemeljen je pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje pojem "običajno prebivališče" iz 8. člena Uredbe razlagalo napačno in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je otrokovo običajno prebivališče v Franciji, temelji zgolj na ugotovitvi, da tam prebiva že nekaj mesecev. Pritožnik je v pritožbi navedel, da navedena dejanska ugotovitev ne drži, saj otrok v Franciji prebiva šele približno en mesec, kar dokazuje tudi z izvidom UKC Ljubljana, iz katerega izhaja, da je bil otrok skupaj z babico v omenjeni ustanovi na abmulantnem pregledu 18. 1. 2017.(2) Navedena pritožbena trditev predstavlja dejansko novoto, ki je v skladu s 414. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upoštevna. Vendar pa zgolj okoliščina dolgotrajnosti bivanja v državi članici še ne zadošča za opredelitev običajnega prebivališča.(3)

6. Uredba ne vsebuje opredelitve pojma "običajno prebivališče", prav tako pa tudi glede opredelitve smisla in obsega tega pojma ne vsebuje izrecne napotitve na pravo držav članic. Zato ga je treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti.(4) Pojem "običajno prebivališče" iz člena 8 Uredbe je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera.(5) Otrokovo družbeno in družinsko okolje, ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, sestavljajo različni dejavniki, ki so odvisni od otrokove starosti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi otrok star 2 leti, je treba upoštevati, da je praviloma okolje mlajšega otroka predvsem družinsko okolje, na katerega odločilno vpliva oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo.(6)

7. Sodišče navedenih dejanskih okoliščin ni ugotavljalo, zato je njegov zaključek, da je otrokovo običajno prebivališče, ki je osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti, v Franciji, pomanjkljiv. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je bilo zato treba razveljaviti izpodbijani sklep in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da 20. člen Uredbe(7) daje sodišču države članice, pred katerim je začet postopek, pooblastilo, da v nujnih primerih lahko sprejme začasni ukrep zavarovanja ali ukrep zavarovanja glede v tej državi nahajajočih se oseb. Ne more pa biti navedeno določilo podlaga, da se sodišče, pred katerim je bil začet postopek iz v določilu navedenih okoliščin, izreče za nepristojno.

Op. št. (1): Po 7. točki 2. člena Bruseljske uredbe 2A izraz "starševska odgovornost" zajema tudi pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom.

Op. št. (2): Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen 8. 3. 2017. Op. št. (3): Napačno je pritožbeno stališče, da okoliščina, da otrok biva v Franciji manj kot tri mesece, navaja na uporabo 9. člena Uredbe, ki predstavlja odstop od 8. člena Uredbe v primerih spremembe sodne odločbe o stikih, na kar je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Op. št. (4): Sodba sodišča EU C-497/10, zadeva: Barbara Mercedi/Richard Chaffe.

Op. št. (5): 2. točka izreka sodbe EU C-523/07, zadev: Korekein Hallinto – oikeus.

Op. št. (6): Primerjaj že omenjeno zadevo C-497/10. Op. št. (7): Izpodbijani sklep ga navaja kot rezervno podlago odločitve o izreku nepristojnosti (9. točka obrazložitve).