Jedro

Če so se pogoji za priposestvovanje iztekli pred 1.1.2003, je treba pri odločanju uporabiti določila ZTLR. Po 266. čl. SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ (1.1.2003), v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. To velja tudi za stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Priposestvovalna doba in pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pa so se s SPZ glede na prejšnjo ureditev spremenili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnik lastnik parcelne številke 285.S vpisane pri vl. št. k.o. ..., toženi stranki pa naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos navedene parcele v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke. Tako je razsodilo po ugotovitvi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na navedeni parceli s priposestvovanjem, potem ko so jo dobroverno uživali in jo imeli v posesti že tožnikovi predniki skozi več generacij. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh z zakonom predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom stroškov, ali pa vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Graja dokazno oceno prvega sodišča o dobrovernosti tožnikovih pravnih prednikov. Pokojni A. K. je po načelu zaupanja v zemljiško knjigo ter glede na konkludentna dejanja vedel, da parcela, ki jo uživa, ni njegova, sicer bi jo že davno prodal sosedom, zaslišanim v pravdi. Sodišče jim je nekritično sledilo. Ni pojasnilo, zakaj ni verjelo drugemu tožencu, zmotno je ocenilo izpovedbo V. K.. Prav tako je zmotna njegova ocena, da je šlo za v naravi enoten kompleks s parcelno številko 2068, kot jo je napačno označilo. Parceli sta vedno imeli različne lastnike, kompleksa ni bilo. Izpovedba F. B. o njeni navzočnosti pri nakupu kozolca in zavrtne njive je neverjetna, ocena prvega sodišča, da je šlo v odpisnem dovoljenju IR ... z dne 11.3.1955 za pomoto pri oznaki parcel, pa zmotna. Od tedaj dalje je parcela v lasti toženih strank in ne tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov. Do vsebinske pomote ni moglo priti. Sodišče ni pojasnilo razloga zanje, ni opravilo analize, niti rekonstrukcije odpisnega dovoljenja. Če bi do pomote res prišlo, bi jo stranke v teku let lahko uveljavljale. Neverjetno je, da jo je po 54 letih opazil šele tožnik, takoj po smrti A. K., ko bi se dalo parcelo prodati in ko so se začeli spori. Tožnik torej ni bil dobroveren. O teh odločilnih dejstvih je nasprotje z vsebino listin. Neutemeljeno sodišče ni sledilo kopij katastrskega načrta iz leta 1981, ampak je verjelo več kot 100 let stari tožnikovi mapni kopiji. Tožnik v tožbi ni omenil pridobitnega načina, zamolčal je obstoj odpisnega dovoljenja, njemu in njegovim prednikom manjka dobrovernost. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti ter nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožena stranka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parcelne številke 285.S v izmeri 185 m2 – gospodarsko poslopje, tožeča stranka pa kot zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 2067 – sadovnjak, v izmeri 439 m2, obe k.o. .... Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je parcelno številko 285.S priposestvovala, in sicer tako, da jo je preko svojih pravnih prednikov pridobila skupaj s parc. št. 2067, s katero v naravi tvorita enoten kompleks, ter da jo je enotno, dobroverno in kot svojo uživala ter jo imela v posesti skozi več generacij, vse do zapuščinskega postopka po A. K. v letu 2006, ko se je ugotovilo, da je lastnik parc. št. 285.S druga oseba. Tožena stranka se je branila, da za priposestvovanje manjka doba vera tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov, češ da so jo ti zaradi ustne pogodbe z dne 27.9.1946 v letu 1953 prepustili pravnim prednikom tožene stranke. To je dokazovala z odpisnim dovoljenjem IR ... z dne 18.5.1953 in trdila, da je pravni prednik A. K. za navedeno parcelo skrbel na podlagi dovoljenja tožene stranke (prekarij), vendar je nikoli ni štel za svojo.

Pri odločanju se je prvo sodišče oprlo na 2. odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi z 2. odstavkom 269. člena istega zakona, ki določa, da sta dobroverni posestnik in dobroverni zakoniti posestnik po Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ (10 let). Glede na dejanske ugotovitve, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporno parcelo uživali, jo imeli v posesti že več generacij in ob zavrnitvi nasprotnih trditev tožene stranke o njihovi posesti parcele od 1953 naprej, bi moralo sicer uporabiti še prejšnja pravila Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in naslednji) oziroma Občega državljanskega zakonika (ODZ; Paragraf 1460) v zvezi z načelnim mnenjem skupne seje tedanjih sodišč z dne 14. in 15.12.1983 (Poročilo VS SL, 1985/I, stran 1). Po 266. členu SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ (1.1.2003), v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. To velja tudi za stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Priposestvovalna doba in pogoj za pridobitev lastninske pravice so s SPZ glede na prejšnjo ureditev spremenili. SPZ je ukinil pojem zakonite in dobroverne posesti, ki jo je poznal ZTLR, in uvedel temu pojmu vsebinsko ustrezen novi pojem dobroverne lastniške posesti. Lastninsko pravico lahko priposestvuje le tisti, kdor poseduje stvar kot lastnik in misleč, da je lastnik. To njegovo prepričanje pa mora temeljiti na pravnem naslovu. Zato 43. člen SPZ določa enotno priposestvovanje glede na kakovost posesti, pri čemer rok 10 let za nepremičnine ostaja enak kot v ZTLR za priposestvovanje na podlagi dobroverne in zakonite posesti. Posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, pa ni dobroveren. Tudi priposestvovalni sistem ZTRL je temeljil na dobrovernosti. Vendar je razlikoval med tako imenovanim rednim in izrednim priposestvovanjem. Za slednjega zakonita posest ni bila pogoj. Zadoščala je zgolj dobrovernost, vendar zato v daljši – 20 letni – priposestvovalni dobi (4. odstavek 28. člena ZTLR). Priposestvovalna doba je začela teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, končala pa se je z iztekom zadnjega dne te dobe. Priposestvovalna doba pravnih prednikov se je vštevala. ZTLR se je od uveljavitve naprej uporabljal za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo (1.9.1980), če dotedaj še niso pretekli. Če je bil z ZTLR predpisan krajši rok, po uveljavitvi zakona pa je bil preostali čas krajši od časa, predpisanega z zakonom, je rok iztekel po preteku časa, določenega z zakonom. Po pravilih, veljavnih pred ZTRL (Paragraf 1468 ODZ), je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let. Če pa je od roka določenega s prejšnjim zakonom ostal čas daljši od predvidenega v ZTLR, je rok iztekel s pretekom časa, predpisanega v ZTRL (že citirano načelno mnenje, poročilo VS SL 1985/I, stran 1). Čeprav prvo sodišče pri odločanju ni uporabilo navedenih pravnih pravil, je njegova odločitev pravilna, ker so se pogoji za pridobitev lastninske pravice do uveljavitve SPZ že izpolnili.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dokazni oceni prvega sodišča glede dobrovernosti tožnika in njegovih pravnih prednikov glede lastništva sporne parcele. Temelji na oceni vseh izvedenih dokazov – tako izpovedb pravdnih strank in prič, kakor tudi predloženih listin – mapnih kopij, zemljiškoknjižnih izpiskov ter odpisnega dovoljenja, na katerega se sklicuje tožena stranka. Na podlagi uspeha celotnega dokazovanja je zanesljivo ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo izpodbiti tožnikovih trditev o dobrovernosti oziroma dokazati svojih trditev o prekarističnem razmerju med toženo stranko in A. K. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje jasnim in prepričljivim razlogom o dobrovernosti pravnih prednikov tožeče stranke na strani 2 sodbe, ki jim ni treba ničesar dodati. Ključne so dejanske ugotovitve prvega sodišča o nemotenem uživanju parc. št. 285.S s strani tožnikovih pravnih prednikov, zlasti A. K., kot sestavnega dela parcele št. 2067, sedaj last tožnika (napačni zapis parcele na strani 2 sodbe s številko 2068 na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplival, saj iz siceršnje vsebine sodbe izhaja, da je sodišče pravilno obravnavalo sporno parcelno številko skupaj s parcelno številko 2067, in je v razlogih le pomotoma zapisalo napačno parcelno številko). Da je šlo za enoten in ograjen kompleks z enotno kulturo (sadovnjak), ki so ga mirno kot svojega uživali tožnikovi pravni predniki še preden naj bi prišlo do zatrjevanega prenosa lastništva na toženo stranko v letu 1953, in vse do smrti A.K. (2006), se je prepričalo s skladnimi izpovedbami prič, ki so v celoti potrdile tovrstno izpovedbo tožnika. Zato mu je utemeljeno verjelo, da je za drugačno zemljiškoknjižno stanje izvedel šele v zapuščinskem postopku po pok. Klančarju. Za dvom v njegovo dobro vero spričo skladnih izpovedb prič D. M., A. L. in J. M. ni imelo nobene podlage. Nasprotna izjava V. K., na katero opozarja pritožba, je ostala osamljena. Prvo sodišče jo je, upoštevajoč njegove lastne interese (uporaba spornega prostora od nastanka spora), povsem pravilno ocenilo, ko mu ni verjelo in to tudi ustrezno pojasnilo.

Pritožnik prvič v pritožbi opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko spodbudi posestno stanje ali izjava tretje osebe, da si nekdo lasti pravico na nepremičnini. Ob dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da vse do smrti A. K. v vasi in pri tožniku ni bilo sporno, da je parcela od A. K. in da si je nihče od toženčevih pravnih prednikov ni lastil, dobra vera torej z drugačnim zemljiškoknjižnim stanjem ni bila izpodbita.

Ocena pritožnika, da je o nedobrovernosti A. K. izpovedoval drugi toženec, je protispisna. Na podlagi njegovega zaslišanja je sodišče pravilno ugotovilo, da niti s svojim zaslišanjem ni potrdil navedb iz odgovora na tožbo o prekariju A. K. Povedal je namreč, da je vedel, da A. K. uživa sporno parcelo, vendar nista o njenem lastništvu nikoli govorila. Tako ne more biti dvoma, da v njegovi izpovedbi ni osnove za pritožnikov zaključek o nedobrovernosti ne A. K., še manj pa tožnika samega. Zanj je prav drugi toženec povedal, da vidi, da tožnik ni vedel, da je bila ta zemlja že dolgo let vpisana na A. K. (list. št. 38). Njegova izpovedba je torej ocenjena pravilno, razlogi sodbe o njej pa zadostni, da v sodbi ni v pritožbi zatrjevanih procesnih kršitev.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno prvega, da toženi stranki ni uspelo omajati tožnikove dobrovernosti niti s sklicevanjem na odpisno dovoljenje v prilogi B5. Na podlagi zaslišanja prič, analize odpisnega dovoljenja, zemljiškoknjižnih podatkov in mapnih kopij je zanesljivo ugotovilo, da je bila predmet listine, s katero so tedanje pogodbene stranke z izjavo usklajevale dejansko in zemljiškoknjižno stanje, v resnici le parcelna številka 1903, imenovana: „Z. njiva“, z v naravi na njej stoječim kozolcem, ki je tedaj tudi prešla v dejansko posest toženih strank. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega, da se to domače pojmovanje parcel nikakor ni moglo nanašati na sporno parcelo, na kateri po ugotovitvi prvega sodišča v času odpisnega dovoljenja gospodarskega poslopja v naravi ni bilo več, čeprav so bili zemljiškoknjižni podatki drugačni (skedenj). Razlogi za oceno, da je šlo v zapisu odpisnega dovoljenja zgolj za pomoto, so dovolj jasni, prepričljivi in materialnopravno pravilni, da jih pritožbeno sodišče sprejema. Določila pogodbe se res uporabljajo tako, kot se glasijo. Vendar pa se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, za kar se zavzema pritožnik, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (2. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ta pravila pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje prvo sodišče povsem pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača vse pritožbene kritike o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava ter procesnih kršitvah, ker jih v sodbi ne najde.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ocenilo vse okoliščine, ki naj bi zanikale dobro vero in glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera pravilno ugotovilo, da je toženi stranki ni uspelo ovreči. Trditveno in dokazno breme je bilo na njej, saj se dobra vera domneva (9. člen SPZ). Nasprotno mora dokazati tisti, ki se sklicuje na nedobrovernost. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča tožena stranka pri tem ni uspela. Pravilno je ugotovilo, da so v tožnikovem primeru izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice in je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Glede na njegove dejanske ugotovitve se namreč za priposestvovanje po pravilih ZTLR izpolnjeni pogoji o izrednem priposestvovanju, saj je skupaj z vštetjem časa od leta 1953, ko so po ugotovitvah prvega sodišča sporno parcelo že imeli v posesti tožnikovi pravni predniki, pa do 31.12.2002 preteklo več kot 20 let (oziroma 30 let upoštevaje dobo po ODZ). Tako se izkaže, da tudi če posest ni bila zakonita, na kar v pritožbi prvič nakazuje pritožnik, je bila glede na ugotovljene okoliščine dobroverna v zakonsko potrebnem daljšem časovnem obdobju, da je tožeča stranka na ta način pridobila lastninsko pravico.

V zvezi s pritožbeno trditvijo o v tožbi nezatrjevanem pridobitnem načinu pa je treba opozoriti le še na to, da je tožeča stranka v tožbi podala trditev, da je sporno parcelo pridobila skupaj s parcelno številko 2067. Zanjo je izpovedala, da so jo njeni pravni predniki pridobili z izročilno pogodbo od T. U. Tako je tudi navedena pritožbena trditev o izostali trditveni in dokazni podlagi glede zakonitosti posesti neutemeljena in je odločitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na sporni parceli, pravilna.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP za toženo stranko in v zvezi s 155. členom istega zakona za tožečo stranko. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni prispeval k hitrejši rešitvi na pritožbeni ravni. Zato naj trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.