Jedro

Zgolj posredovanje ovadbe oziroma informacije o vloženi ovadbi novinarju, ki se je zanimal za delo tožnika kot javne osebe, ne pomeni nedopustnega posega v tožnikove osebnostne pravice, konkretno pravico do časti in dobrega imena. Informacija je res z novinarjevo objavo postala javna - vendar le kot obvestilo o dogodku (vloženi ovadbi). Informacija se nanaša na delo tožnika kot javne osebe in njegovo delovanje (ne pa morda na njegovo osebno življenje). To njegovo delovanje je obenem pomembno za javnost in je tudi izpostavljeno kritiki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in izreku o stroških razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnika je oprostilo plačila sodnih taks, o pravdnih stroških pa odločilo, da nosi vsak svoje.

Zoper obsodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodba je v obsodilnem delu nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa sploh nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Namesto, da bi sodišče prve stopnje neposredno izvajalo dokaze in tožbeni zahtevek obravnavalo tako po temelju kot po višini, je pavšalno in brez kakršnekoli pravne podlage sledilo tožeči stranki in v celoti odločilo neobjektivno na škodo tožene stranke in favorizirajoč tožečo stranko. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka soglašala, da je šteti, da sta bili priči V. V. in D. Ž. zaslišani v tem postopku. Je pa res, da je tožena stranka soglašala, da sodišče prve stopnje pregleda spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 243/95. Sodišče prve stopnje je prekoračilo sicer nesklepčni zahtevek tožeče stranke, katerega ta ni opredelila niti po temelju niti po višini v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ZPP/77. Zaradi opustitve ocene dokazov vsakega posebej in nato vseh skupaj je sodišče prve stopnje tudi pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z elementi odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno.

V ravnanju tožene stranke ni zaslediti ničesar, kar bi sodišču prve stopnje narekovalo oceno, da je tožena stranka z nekim domnevnim ravnanjem posegla v osebnostne pravice tožeče stranke. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka odgovorna za objavo nekega članka v reviji X. oziroma zaradi razširitve nečesa v javnosti. Tožena stranka ni bila niti avtor članka niti naročnik objave članka, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek. V čem naj bi bila odgovornost tožene stranke pa sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje napačno interpretira pojem "pravnomočne sodbe v kazenski zadevi " in "utemeljeno osumljen" (predzadnji odst. str. 4 sodbe). Biti "utemeljeno osumljen" še ne pomeni, da si že storilec kaznivega dejanja s kazensko odgovornostjo, t.j. pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Očitek sodišča prve stopnje tožencu, naj bi po nezakoniti poti prišel do neke kazenske ovadbe je povsem hipotetičen in brez podlage. Tožena stranka je bila zaposlena na delovnem mestu, na katerem je v skladu s pooblastili razpolagala s številnimi informacijami in podatki. Med drugim je bila obveščena tudi o dejstvu, da je zoper tožečo stranko vložena kazenska ovadba, kar seveda pomeni, da je bila tožeča stranka utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka ni nikdar prekoračila svojih pooblastil. Svoje delo je opravljala vestno in korektno. Morebitna informacija pri opravljanju dela v smeri utemeljene osumljenosti konkretne osebe, posredovane na kakšnem od številnih sestankov, na katerem je bil lahko prisoten tudi novinar, saj so seje javne, ali pa tudi morebiti na tiskovni konferenci, pa ne more kar tako predstavlajti neke odgovornosti, zlasti pa ne kazenske in odškodninske. Priča V. V. je v drugem postopku izpovedala, da je objavila samo tisto, kar je bilo zapisano v kazenski ovadbi in kar je iz nje prebrala. Tožena stranka pa ni bila pisec ovadbe. Dejstva niso takšna, da bi lahko škodila časti in dobremu imenu prizadetega.

Sodišče prve stopnje se je torej postavilo na stališče, da je vsaka od oseb, ki se dnevno omenjajo v rubriki "kronika" v dnevnem časopisju zaradi sumov storitve kaznivega dejanja oškodovana zaradi škode časti in dobrega imena. Odškodnino bi bilo mogoče tožeči stranki priznati le, če bi ta zaradi nekega posega v njeno osebnostno pravico tudi dejansko trpela pravno upoštevne duševne bolečine. Te pa morajo biti intenzivne in dolgotrajne, da opravičujejo določitev denarne odškodnine. Sam morebiten poseg v osebnostno pravico še ne omogoča prisojo denarne odškodnine. Ob objektivni oceni dokazov bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožeča stranka ni utrpela takšnih bolečin, ki bi narekovale prisojo odškodnine. V konkretni zadevi gre le za duševno nelagodje ter neprijetnosti na strani tožeče stranke. V sodbi je zgolj pavšalen zaključek, da ne more biti dvoma, da je zaradi objave neresnične, za tožečo stranko žaljive trditve pretrpela duševne bolečine, kar pa pomeni, da je treba izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti. Od kod sodišču prve stopnje ugotovitev, da naj bi šlo za objavo neresnične trditve, če pa je res, da je bila zoper tožečo stranko vložena kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, toženi stranki ni znano, kakšne duševne bolečine naj bi tožeča stranka trpela, pa iz sodbe tudi ni razvidno. Sodišče prve stopnje bi moralo tožečo stranko pozvati na konkretizacijo zahtevka v skladu z dokaznim bremenom na strani tožeče stranke in glede na to, da je tožeča stranka težak duševni bolnik. Glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje v sodbi omenja intenzivne duševne bolečine tožeče stranke, ki niso z ničemer podkrepljene, bi moralo v postopek pritegniti ustreznega izvedenca psihiatra, kar pa bi morala glede na dokazno breme predlagati tožeča stranka. Ker sodišče prve stopnje ni objektivno razsojalo, je tožečo stranko tudi povsem neutemeljeno oprostilo plačila sodnih taks.

Tožena stranka ugovarja tudi odločitvi o stroških postopka, saj je ta v nasprotju z določbami ZPP/77. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek na dveh podlagah: odškodnino zahteva zaradi obrekovanja in zaradi žaljive obdolžitve, pri čemer v svoji vlogi, s katero je prvotno tožbo spremenila, celo specificira svoj odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo tako, da zahteva iz prvega naslova 1.000.000,00 SIT, iz drugega pa 800.000,00 SIT denarne dodškodnine (vloga, prejeta na sodišču dne 30.12.1993). Ker ZOR posebej ne opredeljuje posameznih dejanj, s katereimi je mogoče razžaliti dobro ime in čast drugega oziroma poseči v njegove osebnostne pravice, je treba pri opredelitvi takih posegov uporabiti predpise kazenskega prava. Ti kot obrekovnje opredeljujejo trditve ali raznašanje nečesa neresničnega o nekom, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav storilec ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično (1. odst. 170. čl. Kazenskega zakonika RS, v nadaljevanju KZ RS oziroma 1. odst. 107. čl. v času storitve dejanja veljavnega Kazenskega zakonika SRS, v nadaljevanju KZ SRS); kot žaljivo obdolžitev pa trditve ali raznašanje o nekom nečesa, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu (1. odst. 171. čl. KZ RS oziroma 1. odst. 108. čl. KZ SRS). Sodišče prve stopnje se v sodbi ukvarja le z drugo zatrjevano dejansko in pravno podlago, torej žaljivo obdolžitvijo.

Zato se tudi nadaljnja obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča nanaša pretežno na to podlago tožbe.

Glede te dejanske in pravne podlage je sodba jasna in jo je mogoče preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so navedeni in medsebojno si ne nasprotujejo - torej tu ni podana kršitev iz 13. čl. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, ki jo pritožnik zatrjuje. Kolikor pa sodbi očita, da je nesklepčna, po vsej verjetnosti meri na materilnopravno nepravilnost sodbe, kar bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve. Ob uveljavljanju kršitve načela neposrednosti kot enega od temeljnih načel procesnega prava (4. čl. ZPP/77) pritožnik istočasno navede, da sta pravdni stranki na glavni obravnavi dne 26.11.1998 soglašali, da se priči V. V. in D. Ž., ki sta bili zaslišani v pravdnem postopku I P 243/95, ne zaslišita neposredno. Gre torej za situacijo iz 2. odst. 304. čl. ZPP/77. Ker sta se pravdni stranki v skladu z zakonom odpovedali obravnavanju dokazov (zaslišanju omenjenih dveh prič) iz spisa I P 243/95, se pritožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev načela neposrednosti, četudi je sodišče prve stopnje (morda nekoliko nerodno) zapisalo, da je štelo, da sta bili priči zaslišani v tem postopku. Kolikor pa je mogoče iz navedb pritožbe šteti, da tožbeni zahtevek tožnika (in s tem tudi izrek sodbe, ki je takemu zahtevku sledil) ni določen (kar naj bi bila kršitev 1. odst. 186. čl. ZPP/77 ali celo že prej obravnavana kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in kasnejšem že omenjenem zvišanju zahtevek jasno določil in navedel tudi dejstva, na katere opira zahtevek ter predlagal dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik sodišču prve stopnje očita opustitev dokazne ocene, kakršno mu narekuje določilo 8. čl. ZPP/77. Vendar pa je tudi ta očitek neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze, vsakega zase, vse skupaj in tudi uspeh celotnega postopka. Prav tako se je ukvarjalo z obstojem vseh potrebnih elementov odškodninskega delikta (zatrjevane žaljive obdolžitve), čeprav pa vseh ni materialnopravno pravilno presodilo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil prav toženec tisti, ki je trditev o tem, da je tožnik utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje, prenesel novinarju; predati informacijo novinarju, ki jo je sam iskal, pa notorno pomeni, da bo šla v objavo (6. str. obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je torej jasno ugotovilo, katero je bilo po njegovem mnenju nedopustno ravnanje toženca. Zato je neupoštevno njegovo pritožbeno poudarjanje, da sam ni bil avtor ali naročnik članka za objavo. Presoja nedopustnosti ravnanja kot enega od pogojev odškodninskega delikta sodi na področje materialnega prava - ta presoja sodišča prve stopnje pa je po stališču pritožbenega sodišča zmotna.

Tožnik je bil direktor podjetja Y., torej oseba, ki je opravljala pomembno družbeno funkcijo. Kot tak pa je bil v večji meri izpostavljen javni kritiki oziroma kritiki njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezano z njegovim statusom, obenem pa je imela tudi javnost večji interes, da je seznanjena z njegovim delom. Dejstvo je, da je bila zoper njega vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine in da jo je vložil J. J. (v članku v reviji X. napačno naveden kot J. JJ.). Nadaljnje dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je, da je toženec razpolagal s to ovadbo (pri čemer niti ni bistveno, na kakšen način je do nje prišel). Toženec je bil predsednik kadrovske službe pri pri Izvršnem svetu Skupščine mesta .... Po Zakonu o imenovanju in razrešitvi poslovodnih organov (Ur. list RS št. 8/90) v javnih podjetjih, ki jih ustanovi družbenapolitična skupnost, poslovodni organ imenuje in razrešuje izvšni svet družbenopolitične skupnosti (1. odst. 1. čl. zakona). Že glede na funkcijo, ki jo je opravljal toženec, je torej lahko bil seznanjen z delom poslovodnih organov javnih podjetij oziroma kot je navedlo sodišče prve stopnje, naj bi se kadrovska služba v tem času ukvarjala z morebitnimi zlorabami v javnih podjetjih. Vložena kazenska ovadba se je nanašla na delo tožnika kot poslovodnega organa (od najemnika poslovnega prostora, ki je last podjetja Y., naj bi tožnik kot direktor zahteval podkupnino zato, da bi še lahko ostal v prostoru).

Doslej navedeno med strankama ni bilo sporno, sporno ostaja, ali je toženčevo posredovanje ovadbe novinarju oziroma posredovanje informacije o vloženi ovadbi, nedopustno škodljivo ravnanje kot element civilnega delikta. Sodišče prve stopnje je o tem vprašanju zavzelo pozitivno mnenje, saj naj bi že trditev, da je direktor (v času objave že bivši) javnega podjetja utemeljeno osumljen, da je od najemnika zahteval podkupnino, objektivno take narave, da lahko škodi časti in dobremu imenu prizadetega, ter nadalje zaključuje, da je zaradi objave neresnične, za tožnika žaljive trditve, tožnik pretrpel duševne bolečine.

Tako pravno presojo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot zmotno. Zgolj posredovanje ovadbe oziroma informacije o vloženi ovadbi novinarju, ki se je zanimal za delo tožnika kot javne osebe, v obravnavanem primeru ne pomeni nedopustnega posega v tožnikove osebnostne pravice, konkretno pravico do časti in dobrega imena. Informacija je res z novinarjevo objavo postala javna - vendar le kot obvestilo o dogodku (vloženi ovadbi). Informacija se, kot je bilo že omenjeno, nanaša na delo tožnika kot javne osebe in njegovo delovanje (ne pa morda na njegovo osebno življenje).

To njegovo delovanje je obenem pomembno za javnost in je tudi izpostavljeno kritiki. Ne gre za očitanje kaznivega dejanja, saj je bila ovadba dejansko vložena. Dejstvo, da "očitek kaznivega dejanja tožniku nikdar ni dosegel ravni utemeljenega suma storitve" (očitno je s tem sodišče prve stopnje štelo, da ni bila uvedena preiskava, saj se ta začne zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje - 1. odst. 157. čl. v času dogodka veljavnega Zakona o kazenskem postopku - medtem ko za ovadbo zadoščajo že razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje), ne pomeni, da informacije o vloženih ovadbah niso dopustne oziroma jih ni dopustno dajati v javnost. Korektno informiranje oziroma posredovanje informacije v javnost je seveda dopustno. To pa pomeni, da zgolj toženčevo posredovanje ovadbe, ki se tiče tožnika in njegovega delovanja kot javne osebe, novinarju ne pomeni nedopustnega škodnega ravnanja, zlasti pa se informacija ni našala zgolj na en dogodek temveč na celotno delovanje tožnika kot direktorja (kar je razvidno tako iz izpovedbe novinarja v postopku I P 243/95 kot tudi iz objavljenega članka). Na navedeno torej tožena stranka utemeljeno opozarja v svoji pritožbi.

Sodišče prve stopnje je torej pri presoji tega elementa civilnega delikta zmotno uporabilo materialno pravo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo spremeniti. Kot je bilo že uvodoma obrazloženo, je tožnik svoj odškodninski zahtevek temeljil na dveh podlagah: obrekovanju in žaljivi obdolžitvi. Iz doslej navedenega izhaja, da druga zatrjevana podlaga ni podana, o prvi pa sodba prve stopnje nima razlogov. V tem obsegu je podana bistvena kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Sodišče prve stopnje se namreč ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec o tožniku raznašal kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično - to pa naj bi bila glede na tožnikove navedbe trditev, da je tožnik podkupnino tudi prejel, čez nekaj časa pa spet zahteval enako vsoto.

Tega namreč vložena ovadba ne vsebuje.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77). V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje obravnavati še preostalo dejansko in pravno podlago tožbe. Glede na to, da je sodba prve stopnje razveljavljena v celoti v zavrnilnem delu in posledično izreku o stroških, pritožbeno sodišče posebej ne dogovarja na pritožbene trditve o višini odškodnine in stroških postopka, pa tudi ne na navedbe glede tožnikove oprostitve plačila sodnih taks, saj se zoper sklep tožena stranka ni pritožila (izpodbija le obsodilni del sodbe).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77).