Jedro

ZMZPP se ne uporabi za razmerja, ki so urejena v mednarodni pogodbi. Haaške konvencije so multilateralne pogodbe in k mnogim od njih je pristopila tudi Republika Slovenija. H konvenciji o pravu, ki velja za prometne nesreče, sta pristopili tako Republika Slovenija, kot Republika Hrvaška, zato je treba uporabiti določila te konvencije.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da če tožnica pred poškodbo ni imela nobenih težav, njenega primera ni mogoče obravnavati enako kot tistih primerov, kjer so imeli oškodovanci že pred poškodbo izražene probleme z določenim delom telesa ali z določenim organom. Tako določa tudi EKČP, ki zagotavlja enako varstvo pravic brez razlikovanja glede na okoliščine, ki so tam primeroma naštete. V tožničinem primeru okoliščine, da je imela določene degenerativne spremembe, ni mogoče upoštevati v njeno škodo, saj gre za osebne lastnosti zaradi katerih ne sme biti neenakopravno obravnavana. To izhaja tudi iz splošnih načel evropskega odškodninskega prava, in iz pripravljajočih predlogov za skupne pravo EU, ki jih mora upoštevati tudi Republika Hrvaška, če želi uresničiti predlog za sprejem v EU.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zamudnih obrestih od prisojene odškodnine 12.101,49 euro se zavrže. Reviziji proti zavrnitvi tožbenega zahtevka za 26.080,79 euro s pripadajočimi zamudnimi obrestmi se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.” Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o pravdnih stroških se spremeni, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.998,81 euro pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od izdaje prve sodbe; in stroške revizije v znesku 165,25 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne od vročitve revizije; vse v 15 dneh od vročitve odločbe revizijskega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica (v nadaljevanju: toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) 3.900.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe, do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo.

2. Tožnica in toženka sta se proti tej sodbi pritožili. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo, toženkini pa je delno ugodilo, tako da je prisojeno odškodnino znižalo za 1.000.000 tolarjev in tožnici prisodilo 12.101,49 euro z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

3. Tožnica je proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb, tako da se toženki naloži poleg plačila 12.101,49 euro, še plačilo 26.080,79 euro, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili hrvaško pravo in trdi, da bi morali uporabiti slovensko pravo. Pravila Haaške konvencije se morajo uporabiti tako, kot da je želela konvencija določiti lex loci actus le v primeru, če ni tesnejše zveze s kakim drugim pravom, kot npr. pravo kraja ali države, kjer je bilo zavarovano vozilo, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, ali pravo, kjer ima povzročitelj svoje prebivališče ali državljanstvo. Pri tem poudarja tudi dejstvo, da je imela toženka v času nesreče začasno prebivališče v Sloveniji in da ji je tu nastajala nepremoženjska škoda. Po njenem bi bilo treba uporabiti 30. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP), ki določa, da je treba pri nepogodbenih odškodninskih obveznostih uporabiti pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali kjer je nastopila posledica. Po njenem tudi pravičnost zahteva, da se uporabi pravo tožničinega državljanstva in začasnega prebivališča. Dodaja, da je bila v prometni nesreči poškodovana tudi njena hči in je celjsko sodišče uporabilo slovensko pravo ter se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000, v kateri je bilo uporabljeno slovensko pravo. Ker je tožnica na vse to opozorila že v pritožbi in pritožbeno sodišče na to ni odgovorilo, mu očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po njenem ni ustrezne obrazložitve, če pritožbeno sodišče samo pritrdi prvi sodbi in ničesar ne doda. Zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb ZPP očita sodiščema tudi pri določitvi pravične odškodnine. Navaja, da sta sodišči pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem premalo upoštevali ugotovljene bolečine in neugodnosti ter dejstvo, da bo tožnica trpela bolečine še dolgo, saj je bila v času nesreče stara 38 let. Tudi strah sta sodišči premalo ovrednotili. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvo sodišče ob uporabi teorije adekvatne vzročnosti upoštevalo, da so bile tožničine degenerativne spremembe do škodnega dogodka neme in jih je sprožila šele obravnavana nesreča, sodišče druge stopnje pa je to očitno spregledalo in znižalo že tako prenizko določeno denarno odškodnino. Tožnica napada tudi zavrnitev odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je izvedenec potrdil obstoj brazgotine, ki tožnico moti. Zaključuje, da je tudi celotna vsota, ki ji je bila prisojena, prenizka glede na to, da je trpela hudo telesno poškodbo, ki je terjala dolgotrajno zdravljenje in se bodo posledice odražale še polovico njenega življenja. Graja tudi odločitev o zamudnih obrestih, ker bi pri pravilni uporabi slovenskega prava sodišči morali priznati obresti od dneva zamude, v katero je prišla toženka najkasneje 13. 11. 2002. S tem je tožnica v neenakopravnem položaju z oškodovanci v Republiki Sloveniji.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena samo, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 euro. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pa se vzame samo vrednost glavnega zahtevka. V drugem odstavku 39. člena ZPP je izrecno določeno, da se obresti in druge postranske dajatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Zato je sodišče po 377. členu ZPP v tem delu zavrglo revizijo.

7. Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe je delno utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta se odločili, da bosta v razmerju s tujim elementom uporabili hrvaško materialno (substančno) pravo. V Ustavi Republike Slovenije (URS)(3) je v 8. členu določeno, da ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe obvezujejo Slovenijo in da se uporabljajo neposredno. V 153. členu URS, ki opredeljuje usklajenost pravnih aktov, pa je določeno, da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili Ustavo in Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)(4), ki pa v 4. členu določa subsidiarnost zakona. To pomeni, da se ZMZPP ne uporabi za razmerja, ki so urejena v mednarodni pogodbi. Haaške konvencije so multilateralne pogodbe in k mnogim od njih je pristopila tudi Republika Slovenija. H konvenciji o pravu, ki velja za prometne nesreče, sta pristopili tako Republika Slovenija(5), kot Republika Hrvaška, zato ni dvoma, da je treba uporabiti določila te konvencije. Konvencija v 3. členu predpisuje uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, v 4. členu pa določa izjemo, če je v nesreči udeleženo eno samo vozilo. Tedaj velja pravo države registracije, če je izpolnjen nadaljnji pogoj, ki v drugi alineji zahteva za primer odškodnine nasproti žrtvi, ki je bila potnik, da je njeno običajno prebivališče v kaki drugi državi, ne pa v v državi, kjer se je zgodila nesreča. Kadar sodišče uporabi določila mednarodne pogodbe, mora upoštevati tudi načelo mednarodnega prava, da je treba mednarodno pogodbo razlagati v dobri veri in pri tem upoštevati uporabljene izraze v okviru vsebine celotne mednarodne pogodbe. Zato mora sodišče pri uporabi navedene Haaške konvencije tolmačiti tudi izraz običajno prebivališče. Ta pojem se v mednarodnih konvencijah, pa tudi v pravu EU, pogosto uporablja in ni natančno definiran zaradi različne ureditve v posameznih državah, saj mnoge poznajo domicil, ki je posebna pravna kategorija. Zato se v mednarodnih pravnih aktih uporablja pojem običajno prebivališče in se prepušča tistim, ki jih bodo uporabili, da zapolnijo ustrezno vsebino po statusnem pravu države. V Republiki Sloveniji se za pojem običajnega prebivališča uporabi stalno prebivališče. Državljanstvo je v mnogih mednarodnih aktih irelevantno, dejstvo, da je imela tožnica v Laškem začasno prebivališče pa je prešibka okoliščina in ne zadošča za uporabo izjeme, ki je navedena v drugi alineji 4. člena Konvencije.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da bosta uporabili pravo, ki je določeno v 3. členu, torej hrvaško pravo, ker se je tam zgodila nesreča. Tožničina trditev, da je zaradi tega diskriminirana, ni utemeljena, kajti uporaba načel o uporabi prava kraja, kjer je storjeno nedopustno ravnanje, ki je povzročilo škodo, je vrednostno nevtralno in omogoča hitro in nedvoumno odločitev o uporabi določenega materialnega prava. Zato odločitev o uporabi hrvaškega prava sama po sebi ne more pripeljati do kršitve pravice do enakosti pred zakonom. Povedano drugače, pravila Haaške konvencije ne diskriminirajo med oškodovanci tako, da bi določeni skupini oškodovancev brez razumnega razloga vnaprej zagotavljali ugodnejšo obravnavo kot drugi, po dejanskih okoliščinah primerljivi skupini, ki je trpela škodo v prometni nesreči v drugi državi.(6) Sodišči prve in druge stopnje sta se tudi pravilno odločili, da bosta hrvaško materialno pravo uporabili tako, kot bi ga uporabila sodišča v Republiki Hrvaški, torej da bosta uporabili tudi sodno prakso te države. Če je pri tem sodišče druge stopnje napisalo, da sprejema razlago sodišča prve stopnje in k temu nima kaj dodati, je odgovorilo na pritožbo in ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje.

10. V Republiki Hrvaški se za obligacijska razmerja od leta 2006 uporablja Zakon o obveznim odnosima(7), ki pa se po 1163. členu ZOO ne uporablja za obveznosti, ki so nastale pred njegovo uveljavitvijo. Za ta razmerja se uporablja Zakon o obveznim odnosima(8), po katerem sta v zvezi z obveznostjo toženke, da mora tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, prvo in drugo sodišče pravilno ugotovili, da so načeloma podani vsi elementi, ki so potrebni za nastanek toženkine odškodninske obveznosti. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožničin zahtevek utemeljen in za premoženjsko škodo sta se pravdni stranki tudi poravnali. Sporna je bila le upravičenost tožnice do denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode in zahtevana višina kot pravična odškodnina. V zvezi s tem sta sodišči obsežno ugotovili dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano.

11. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje izhajalo iz tega, da je tožnica trpela škodo izključno zaradi prometne nesreče dne 24. 9. 2000, čeprav iz mnenja izvedene medicinske fakultete izhaja, da je nezgoda deloma aktivirala klinične težave v vratnem delu hrbtenice, ki so bile dotlej »neme«, se pravi, da degenerativne spremembe tožnici niso povzročale težav (tako je izpovedala sama in iz medicinske dokumentacije izhaja, da se zaradi težav ni zdravila, vsaj od leta 1995 do poškodbe ne). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da če tožnica pred poškodbo ni imela nobenih težav, njenega primera ni mogoče obravnavati enako kot tistih primerov, kjer so imeli oškodovanci že pred poškodbo izražene probleme z določenim delom telesa ali z določenim organom. V tožničinem primeru je torej v konkurenci več vzrokov, ki po rednem teku stvari privedejo do posledice, na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti upoštevalo, da je bil odločilen vzrok le poškodba v nezgodi, zato je upoštevalo samo tega. Vrhovno sodišče se s tem strinja, saj je tožnici povzročil škodo le voznik avtomobila, ki je imel zavarovano odgovornost pri toženki. Brez nezgode, ki jo je trpela tožnica kot sopotnica, škoda ne bi nastala (teorija sine qua non). Tožničine degenerativne spremembe z nastalo škodo niso bile časovno in v naravnem smislu povezane, bile so tako oddaljene in nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati (teorija adekvatne vzročnosti). Da ni mogoče upoštevati tožničinih lastnosti, ki se dotlej niso izrazile in niso povzročale nobenih težav, izhaja tudi iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki jo je sprejel Svet Evrope, torej mednarodni organ, katerega članici sta Republika Hrvaška in Slovenija. V 14. členu EKČP je zagotovljeno enako varstvo pravic brez razlikovanja glede na okoliščine, ki so tam primeroma naštete. V tožničinem primeru okoliščine, da je imela določene degenerativne spremembe, ni mogoče upoštevati v njeno škodo, saj gre za osebne lastnosti zaradi katerih ne sme biti neenakopravno obravnavana. Drugače pa bi bilo, če bi tožnica imela težave že pred prometno nesrečo ali bi se že prej zdravila. To izhaja tudi iz splošnih načel evropskega odškodninskega prava(9), in iz pripravljajočih predlogov za skupne pravo EU, ki jih mora upoštevati tudi Republika Hrvaška, če želi uresničiti predlog za sprejem v EU.(10)

12. Za nepremoženjsko škodo prisodi sodišče pravično denarno odškodnino po 200. členu hrvaškega Zakona o obligacionim odnosima (ZOO), če spozna, da okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega po 203. členu ZOO prisodi odškodnino tudi za bodočo škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica trpela dolgotrajne telesne bolečine, ki so bile sprva hude, sledilo je daljše obdobje zmernih bolečin in nato lahkih bolečin, ki bodo občasno trajale tudi v bodoče. Pri tem je tožnica prestala več različnih pregledov, jemala je analgetike, nosila mehko Schanzovo opornico in bila 6. 2. 2001 tudi operirana. Glede na to, da je bila v času nesreče stara 38 let, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine, ko sta ji prisodili 2.500.000 tolarjev oziroma 10.432,32 euro.

14. Tudi strahu, ki ga je tožnica trpela v času nesreče in med relativno dolgim zdravljenjem, revizijsko sodišče ne podcenjuje, vendar je prisojena odškodnina pravična.

15. Drugače je z denarno odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti, pri kateri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da ima tožnica težave v vsakdanjem življenju in pri delu. Živi v hiši, kjer ne more opravljati nobenih fizičnih del, razen kuhanja, delo na vrtu je morala opustiti, s športom se ne more ukvarjati in avtomobil vozi le na krajših relacijah. Svoje delo sicer normalno opravlja, le nadzor na višini je morala opustiti. Zaradi vsega tega duševno trpi in sodišče prve stopnje ji je prisodilo za opisane težave pravično odškodnino 3.500.000 tolarjev oziroma 14.605,25 euro. Sodišče druge stopnje je prisojeni znesek znižalo, ker je upoštevalo, da je imela že pred tem degenerativne spremembe, toda glede na to, da ji te do nesreče niso povzročale nobenih težav in da ni izkazano, če bi, kdaj in v kakšni meri bi lahko vplivale na tožničino zmanjšanje življenjske aktivnosti v bodoče, je revizijsko sodišče delno ugodilo tožničini reviziji in vzpostavilo pravično odškodnino, kot jo je določilo prvo sodišče. 16. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti pa tudi po mnenju revizijskega sodišča tožnici ne pripada. Res je sicer, da ima na vratu po operaciji brazgotino, vendar ni velika in ni izbočena ali obarvana, tako da objektivno zreli ženski ne bi smela povzročati duševnega trpljenja. Tožnica morda subjektivno duševno trpi, vendar za to ni objektiviziranih pogojev in bi bila prisoditev denarne odškodnine za tako škodo v nasprotju z drugim odstavkom 200. člena ZOO, ker bi podpirala težnje, ki niso združljive z namenom, ki ga je zakonodajalec hotel doseči s plačilom denarne odškodnine za škodo, ki ni denarne narave.

17. Če torej strnemo odškodnino za vso nepremoženjsko škodo skupaj, mora toženka plačati tožnici skupni znesek 16.274,41 euro. Plačati mora tudi zakonske zamudne obrestmi, ki tečejo od tega zneska od dneva izdaje prve sodbe do plačila. Tožnica sicer zahteva plačilo obresti vsaj od 13. 11. 2002, vendar ji take obresti ne pripadajo, ker na Hrvaškem ne velja Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002, ki je sprejelo stališče v zvezi z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika v Sloveniji. Zato je ta del tožničine revizije in del revizije, s katerim tožnica zahteva višjo denarno odškodnine od tiste, ki jo Vrhovno sodišče navedlo doslej, zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP, ker ni utemeljena.

18. Revizijsko sodišče je na podlagi 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Tožnici je prisodilo stroške pred sodiščem prve stopnje, kot so bili določeni v prvi sodbi. Ker v pritožbenem postopku ne bi smeli uspeti niti tožnica, niti toženka, ji ni treba povrniti pritožbenih stroškov v znesku 113,59 €. V revizijskem postopku pa je upravičena samo do povrnitve stroškov za tisti del, s katerim je uspela, torej za 165,25 € (stroški za revizijo 137,71 € in za DDV 20% 27,54, za takso za revizijo pa povrnitve stroškov ni zahtevala).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-68/2006. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 56/1999. Op. št. (5): Uradni list SFRJ, št. 26/1976 – Mednarodne pogodbe.

Op. št. (6): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1802/08-17. Op. št. (7): Narodne novine št. 35/2005. Op. št. (8): Narodne novine št. 53/1991-88/2001. Op. št. (9): Skupina profesorjev, ki se imenujejo Evropska skupina za odškodninsko pravo, je primerjala pravne ureditve v evropskih državah in je v Splošnih načelih evropskega odškodninskega prava (European Group on Tort Law: Principles of European Tort Law, Text and Commentary, Srpinger, Wien-New York, 2005, str. 34) predvidela vzročno zvezo samo v primeru, ko brez določenega ravnanja ne bi nastala škoda in je v konkurenci več vzrokov mogoče upoštevati le tiste, ki bi samostojno in sočasno privedli do škode.

Op. št. (10): Študijska skupina, ki je okviru splošnih napotkov za evropski civilni zakonik: Principles, Definitions and Model of European Private Law – Draft Common Frame of Reference (DCFR), (Sellier-European Law Publishers, 2008, str. 311) v zvezi z vzročno zvezo v 4. poglavju v drugem odstavku pod VI.-4:101 zapisala, da se glede na vrsto in obseg ne upošteva osebnih lastnosti v primerih poškodb oseb ali smrti.