Jedro

Sporni račun ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov, s tem pa ni originalni račun v smislu zahtev iz javnega razpisa.

Izrek

I. Tožba se zavrne

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločbe prvostopenjskega organa o pravici do sredstev, št. 33133-151/2009-7 z dne 17. 8. 2009, v višini 47.333,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2010 do plačila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da so bila tožniku z odločbo z dne 17. 8. 2009 dodeljena nepovratna sredstva iz programa razvoja podeželja - ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007 - 2013 za leto 2009, ki je bil sofinanciran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, in sicer za naložbo v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa v višini 47.375,78 EUR. Tožnik je dne 26. 3. 2010 pri prvostopenjskem organu vložil zahtevek za izplačilo sredstev, ki mu je priložil račun podjetja A. za nakup motorne žage, osebnih zaščitnih sredstev za delo s stroji in opreme ter račun podjetja B. d.o.o., št. 52/10 z dne 17. 3. 2010, za nakup traktorja kolesnika za delo v gozdu s snemljivim ali tritočkovnim vitlom.

2. Prvostopenjski organ je Davčni urad RS, Davčni urad Koper (v nadaljevanju DURS) zaradi suma previsokih vrednosti faktur zaprosil, da opravi davčni pregled tožnika in dobaviteljev. Na podlagi tega pregleda ter ugotovitvenega postopka je ugotovil, da je podjetje B., d.o.o,. pri italijanskem dobavitelju C., Ferrara, nabavilo traktor proizvajalca Lamborghini, ki pa ga je bilo treba opremiti za delo v gozdu, skladno z zahtevami tožnika. To opremo je podjetje B. d.o.o., dodatno zaračunalo na podlagi računov treh dobaviteljev, in sicer Č. inc., d.o.o., Medvode (trotočkovno vpetje za vitel in zaščita za podvozje traktorja), D. d.o.o., Cerknica (gozdarska oprema - varnostna ojačitev kabine, varnostno zaščitno podvozje in daljinsko upravljanje vitla) ter A. GmbH, Nemčija (vitel znamke Ingland). Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da družba Č. d.o.o., Medvode zaračunane dobave ni opravila ter da račun temelji na neresnični transakciji, je z odločbo št. 3313-151/2009-20 z dne 26. 7. 2011 odločila, da mora tožnik dodeljena nepovratna sredstva vrniti.

3. Zoper to odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 33133-3/2011/5 z dne 21. 3. 2012 ugodilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Po ponovni preučitvi dokazov ter dopolnjenem postopku, je prvostopenjski organ izdal sedaj izpodbijano odločbo. Ugotovil je, da je tožnik v zahtevi za izplačilo navajal neresnične podatke, in sicer po računu dobavitelja B. d.o.o., ki je vključeval tudi zaračunano dobavo blaga podjetja Č. d.o.o., Medvode, ki ni bila opravljena. Ker je ocenil, da je tožnik za to vedel in je torej namenoma navajal neresnične podatke, je skladno z določbo drugega odstavka 31. člena Uredbe 1975/2006/ES ter 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) odločil, da mora tožnik dodeljena nepovratna sredstva vrniti.

4. Po pritožbi tožnika je v zadevi ponovno odločal drugostopenjski organ, ki je z odločbo, št. 33113-11/2012/2 z dne 31. 1. 2013, pritožbi ugodil in odločbo prvostopenjskega organa odpravil. Ocenil je, da ni dokazov, ki bi kazali, da je tožnik vedel, oziroma moral vedeti, da storitev po računu družbe Č. d.o.o., ni bila opravljena, saj so bila izvršena predplačila za dobavo, račun za traktor je bil v celoti poravnan, na njem pa nameščena vsa dodatna oprema. Zoper to odločitev je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije vložilo tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. I U 379/2013-21 z dne 3. 12. 2013, ugodilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ocenilo je, da račun za traktor temelji na neresnični transakciji in je zato napačen, da pa mora drugostopenjski organ oceniti ali je tožnik za to vedel, saj je pri svojem odločanju napačno ocenil dejansko stanje.

5. Drugostopenjski organ je v zadevi ponovno odločil z odločbo, št. 33113-11/2012/23 z dne 5. 11. 2015, s katero je odločil drugače kot ob prvem odločanju, in sicer je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa, št. 33113-151/2009-32 z dne 7. 6. 2012, zavrnil. V obrazložitvi je uvodoma povzel dosedanji potek postopka in pojasnil, da je pri odločanju izhajal iz določb prvega odstavka 57. člena ZKme-1, ki zahteva vračilo dodeljenih sredstev pri namerni vložitvi napačne vloge oziroma zahtevka. Oprl se je na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS, da je za tak zaključek treba presoditi dve vprašanji, in sicer ali je predložena vloga stranke napačna, nato pa še, ali je tako napačno vlogo stranka vložila namerno. Ocenil je, da sporni račun, ki ga je izdala družba B., d.o.o., ni originalni račun v smislu zahteve Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ker ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov, kar je ugotovil DURS. V postopku je drugostopenjski organ izvedel ustno obravnavo, na kateri je zaslišal tožnika in predstavnika družbe B. d.o.o., E.E., nato pa ju zaradi neskladnih izjav soočil, upošteval pa tudi pričanje F.F. iz družbe Č. d.o.o., Medvode v postopku DURS. Na tej podlagi je prišel do zaključka, da je tožnik vedel, da račun ni originalni račun in zato pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa.

6. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče odločbo prvostopenjskega organa odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Po tem, ko tožnik opiše potek postopka, navaja, da tožena stranka niti v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi ni obrazložila pravnorelevantnega dejstva, da naj bi bila vloga, oziroma zahteva tožnika napačna. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi le sklicuje na zapisnik DURS, št. DT 0610-1981/2011-5 z dne 19. 5. 2011 in ob tem ne naredi svoje dokazne ocene dejstev in ugotovitev, kar bi, glede na to da niti zapisnik niti iz njega izhajajoča odločba DURS nista dokončna in pravnomočna, morala storiti. Zoper odločbo DURS je namreč tožnik sprožil upravni spor in uspel. Tožena stranka je s sklicevanjem na zapisnik in odločbo torej zmotno uporabila institut pravnomočnosti in dokončnosti upravne odločbe, kar vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Odločitev FURS (prej DURS) tudi sicer ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi in je torej tožena stranka tudi v tem obsegu kršila določbe postopka. Tožnik nadalje poudarja, da je med subjektivnim elementom pri zavrnitvi pravice do odbitka DDV in pri vrnitvi subvencije bistvena razlika, kar je ključno tudi za odločitev v obravnavani zadevi. Pri zavrnitvi pravice do odbitka DDV se namreč ugotavlja ali je davčni zavezanec vedel ali moral vedeti, da je transakcija povezana z goljufijo, medtem ko se po ZKme-1 pri odločanju o vrnitvi prejete subvencije presoja ali je šlo za namerno predložitev napačne vloge. Te razlike tožena stranka ni upoštevala, saj ugotavlja, kaj naj bi tožnik moral vedeti glede trotočkovnega vpetja, s tem pa zmotno uporabila materialno pravo, in sicer ZKme-1 in Uredbo 1975/2006/ES.

7. Tožnik se med davčnim postopkom ni spuščal v ugotovitve finančnega organa o morebitnih nepravilnostih pri poslovanju dobavitelja, ki mu je dobavil traktor. Večkrat je poudaril, da je traktor nabavil pri dobavitelju in se pogovarjal le s predstavnikom tega podjetja E.E., nikoli pa s podjetjem Č. d.o.o., oziroma predstavniki tega podjetja. Tega navsezadnje finančni organ niti ne zatrjuje, pač pa le ugotavlja, da bi za te dogovore moral vedeti, kar pa kaže na nenamernost tožnika, kvečjemu morebiti na njegovo nepremišljenost ali neprevidnost. Tožnik je blago zahteval od dobavitelja in mu ga tudi plačal. Tako E.E. kot G.G. sta v izpovedi potrdila, da sta bila tritočkovno vpetje in zaščita podvozja, to je dva dodatka, ki ju je zahteval tožnik, nameščena, vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila, četudi je sicer pričama verjela. Tožena stranka je v izpovedi prič poiskala le tiste dele, ki so ji ustrezali, ostale pa spregledala, kar kaže na arbitrarnost pri odločanju. Tožnik poudarja, da mu je dobavitelj najprej izdal različico računa, na katerem so bile vse postavke združene, kasneje pa različico računa, s katero razpolaga tožena stranka in pri katerem so postavke podizvajalcev prikazane ločeno. Prvotna različica je bila skladna s ponudbo, tako glede cene kot tudi glede predmeta računa in zato tožnik ni imel razloga, da bi v račun podvomil. V drugi različici je dobavitelj k delu, ki ga je opravila družba Č. d.o.o., očitno napačno pripisal še dva dodatna cilindra na hidravlični potisk in cilinder tretja točka hidravlična, kar je potrdil tudi E.E. Tožnik sicer dobavitelju ni dal nobenih navodil, kako naj specificira račun, pač pa mu je le prenesel navodila prvostopenjskega organa. Nikakor torej ne gre za namerno vložitev domnevno napačnega zahtevka.

8. Tožnik v nadaljevanju opisuje karakteristike traktorja in pojasnjuje, s kakšnim namenom jih uporablja ter da se do teh dejstev tožena stranka ni opredelila, kar pomeni kršitev pravice do obravnavanja. Tožena stranka pa je prezrla očitno laž predstavnika dobavitelja E.E., ko je ta trdil, da prvo izdanega računa ne pozna in da ga ni izdal. Dejstvo je, da je obe verziji računa podpisal in opremil z žigom. Tožena stranka ob tem ni pojasnila, zakaj naj bi bilo, glede na to, da obstajata dve verziji računa, iz tega dopustno sklepati, da je tožnik dal dobavitelju navodila glede izdelave računa in se ni opredelila do ravnanja predstavnika dobavitelja. Tožena stranka tudi ni upoštevala izpovedi E.E., da so iz družbe Č. d.o.o., s kombijem pripeljali železne profile in da je možno, da so bili to deli za trotočkovno vpetje, kot tudi ne izpovedi G.G., da mu je naročilo za izdelavo opreme izdala družba B., d.o.o., in sicer E.E. ter da mu je bilo podvozje dostavljeno. Tožena stranka torej zbranih dokazov ni presodila, kot to določa 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) niti ni izdelala dokazne ocene, kar je bistvena kršitev določb postopka.

9. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka prezrla del izjave F.F., kot predstavnika družbe Č. d.o.o., ko je pojasnil, da je delo opravil v celoti in da ima za ta opravila vse potrebno orodje in znanje. Tožena stranka je upoštevala le to, da naj bi ga poklicala oseba, ki se je predstavila kot H.H. iz družbe B. d.o.o., ne da bi upoštevala možnosti zamenjave priimkov, glede na to, da sta si priimka H. in E. glasovno podobna. Tožena stranka se je torej odločala le na podlagi indičnega sklepanja, prezrla pa vse indice, ki govorijo v prid tožniku.

10. Ob zaključku tožbe tožnik še navaja, da meni, da je sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 379/2013 z dne 3. 12. 2013 nezakonita, celo neustavna.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri vseh navedbah iz izpodbijane odločbe in uvodoma povzema dosedanji potek postopka. Poudarja, da je tožnik ustvaril lažne pogoje za pridobitev pomoči in je zato zavrnitev celotne vloge v skladu z načeli Evropske unije, kar utemeljuje s sodno prakso Sodišča EU in Upravnega sodišča RS. Ni res, da naj bi odločitev temeljila zgolj na zapisniku DURS, pač pa je tožena stranka izhajala iz vseh zbranih dokumentov, zaslišala tožnika in ga tudi soočila z E.E. Meni, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o tožnikovi premajhni skrbnosti, saj se je v postopku ugotovila njegova aktivnost pri sklenitvi in oblikovanju posla. Tožnik se je namreč skupaj s prodajalcem E.E. in še drugima dvema strankama, to je I.I. in J.J., dogovarjal za nakup traktorja in, enako kot druga dva, zahteval enotne postavke na računu glede nabave zaradi razpisne dokumentacije.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno, ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 379/2013-21 z dne 3. 12. 2013, ki je bila izdana v isti zadevi, argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

14. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo prvega odstavka 57. člena ZKme-1, ki določa, da lahko pristojni organ od stranke zahteva vračilo dodeljenih sredstev pri namerni vložitvi napačne vloge ali zahtevka, namerni nepravilnosti v skladu s predpisi Unije in kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav. Tožena stranka ugotavlja, da so bila tožniku nepovratna sredstva za nakup traktorja za delo v gozdu izplačana na podlagi njegove zahteve, ki ji je, poleg ostale dokumentacije, priložil sporni račun družbe B. d.o.o., to je dobavitelja traktorja. Traktor je dobavitelj nabavil pri italijanskem dobavitelju C., d.o.o., na njem pa je bila, kot kaže sporni račun, nameščena dodatna oprema po treh računih dobaviteljev te opreme, in sicer D. d.o.o. Cerknica, A. GmbH iz Nemčije ter Č. d.o.o., Medvode. Po računu slednjega podjetja je bilo kot dodatna oprema zaračunano trotočkovno vpetje za vitel in zaščita za podvozje traktorja. Tožena stranka trdi, da dobava trotočkovnega vpetja ni bila izvedena, torej, da je račun tega podjetja temeljil na neresnični transakciji, da zato ni izkazoval pravega teka poslovnih dogodkov in da je tožnik za to vedel, s tem pa vedel, da je njegov zahtevek napačen.

15. Sodišče soglaša s toženo stranko, da mora, po določbi 57. člena ZKme-1 ter 31. členu Uredbe 1975/2006/ES, preden zahteva vračilo dodeljenih sredstev, ugotoviti ali je stranka predložila napačno vlogo ali zahtevek, nato pa se, kolikor je do tega prišlo, opredeliti še do vprašanja ali je bilo tako ravnanje stranke namerno, torej ali je stranka vedela, da je njena vloga, oziroma zahtevek napačen in to z namenom, da bi s tem pridobila sredstva. Sodišče ugotavlja, da je bilo s sodbo, opr. št. I U 379/2013-21 z dne 3. 12. 2013 (točka 10 obrazložitve) že ugotovljeno, da sporni račun družbe B. d.o.o., ki je bil podlaga za zahtevek tožnika, ni originalni račun v smislu zahteve iz Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ker ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov. Enako je v ponovljenem postopku ugotovil tudi drugostopenjski organ in se razlogom za tako presojo sodišče pridružuje. Tožnik v tožbi zatrjuje, da se je tožena stranka pri svojem zaključku, da račun ni originalni račun, oprla le na zapisnik DURS, četudi niti ta niti iz njega izhajajoča odločba nista dokončna in pravnomočna, nadalje, da je odločitev DURS štela kot predhodno vprašanje in da ni sprejela svoje dokazne ocene, kot ji to nalaga 10. člen ZUP, torej, da bi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodila na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče s tožnikom ne soglaša. Že iz obrazložitve prvostopenjske, predvsem pa iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožena stranka zapisnik DURS štela le za enega od dokazov. Svoje zaključke je utemeljila s tem, da je povzela vsebino tako listinskih dokazov, kot tudi podatkov DURS in izpovedi prič ter tožnika, nato pa pojasnila, kateremu dokazu sledi in iz kakšnega razloga določenim delom izpovedb ne verjame. Sodišče zato meni, da je tožena stranka sprejela dokazno oceno na način, kot jo določa 10. člen ZUP, ne pa na podlagi indicev, kot to navaja tožnik in se, da bi se izognilo ponavljanju, tem ugotovitvam v celoti pridružuje. To, da sporni račun družbe B. d.o.o., s katerim je tožnik uveljavljal in tudi dobil izplačana sredstva, ni originalni račun v smislu Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, je, kot že rečeno, sodišče ugotovilo in utemeljilo že v sodbi, opr. št. I U 379/2013-21 z dne 3. 12. 2013 (tožnik sicer trdi, da sodba ni zakonita in ustavna, to utemeljuje, prezre pa, da je pravnomočna). Tudi iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je bil zapisnik DURS le eden od dokazov, da pa zaključek o tem, da račun ni originalni račun v smislu Javnega razpisa, kot celota utemeljujejo tudi druga dejstva, in sicer da družba Č. d.o.o., ki naj bi opravila izdelavo in dobavo trotočkovnega vpetja za vitel in zaščito za podvozje traktorja družbi B. d.o.o., – izdajatelju računa 52/10, tega ni storila (dokaz – poslovne knjige družb B. d.o.o., in Č. d.o.o., ter izjave zaslišanih v tem postopku). Sodišče ob tem ne dvomi, da je na spornem traktorju tritočkovno vpetje vitla izvedeno, čemur tožena stranka tudi ne oporeka in zato ni razlogov za izvajanje dokazov v tej smeri, kot to predlaga tožnik. Dejstvo, ki je ključnega pomena, je le to, da so dokazi pokazali, da družba Č. d.o.o., tega vpetja izdajatelju računa B., d.o.o., ni dobavila ter da zato ta družba računa z zneskom za to dobavo v svojem računu ne bi smela upoštevati. Sporni račun torej ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov, s tem pa ni originalni račun v smislu zahtev iz Javnega razpisa.

16. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podrobno utemeljila tudi zaključek, da je tožnik vedel, da ob vložitvi zahtevka za izplačilo vlaga napačen račun, torej, da je namerno vložil napačen zahtevek in ne sledi tožnikovemu zatrjevanju, da temu ni bilo tako in da je morebiti prišlo celo do zamenjave v osebi, glede na to, da sta njegov priimek in priimek predstavnika podjetja B. d.o.o., glasovno podobna. Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v obrazložitvi zapisala, med drugim, tudi to, da bi tožnik za to „moral vedeti“, kar naj bi kazalo zgolj na njegovo naivnost, kvečjemu malomarnost, vendar pa je iz celotnega konteksta, v katerem je tožena stranka uporabila ta izraz, razvidno, da je dejansko ugotovila, da je tožnik za to, da vlaga napačen račun „vedel“, torej utemeljitev odločitve kaže, da je šlo za tožnikovo zavestno dejanje in ne le malomarnost. Vsebina obrazložitve, povzetek dokazov, njihova ocena, pojasnilo tožene stranke, zakaj je določen dokaz sprejela in zakaj določenim izjavam zaslišanih ne verjame in zakaj ni izvedla določenih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, namreč vodi sodišče do ugotovitve, da je, kljub sicer napačnemu izražanju, tožena stranka po vsebini ocenila, da je tožnik za napačen račun vedel in ga tudi namenoma uporabil za pridobitev sredstev. Vsem tem argumentom, ki jih je drugostopenjski organ v obrazložitvi obširno in natančno opisal, se sodišče v celoti pridružuje in jih ne ponavlja, s tem pa pridružuje tudi zaključku tožene stranke, da mora tožnik prav zato, ker je zavestno uporabil račun, ki ni bil originalni račun v smislu Javnega razpisa z namenom, da pridobi določena sredstva, že dodeljena sredstva vrniti.

17. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.