Jedro

ZAzil ne ureja ustavne pritožbe, ki je kot poseben institut za varstvo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin urejena v Zakonu o Ustavnem sodišču. To pa pomeni, da o stroških, ki so nastali udeležencem v postopku pred Ustavnim sodiščem, to pa je tudi vložitev ustavne pritožbe, Ustavno sodišče RS odloča v skladu z določbami ZUstS.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5.7.2005, spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrne. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) tožbi delno ugodilo tako, da je odpravilo izpodbijano odločbo (pravilno sklep) tožene stranke z dne 5.7.2005, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v preostalem pa je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 5.7.2005, tožnici odmerila stroške za zastopanje strank A.A. v postopku za pridobitev azila v višini 42.042,00 SIT in odločila, da se plačilo navedenega zneska opravi na podlagi računa v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa na transakcijski račun tožnice; z izpodbijanim sklepom z dne 12.7.2005, je tožena stranka tožnici odmerila stroške za zastopanje stranke B.B. v postopku za pridobitev azila v znesku 45.042,19 SIT in odločila, da se plačilo navedenega zneska opravi na podlagi računa v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa na transakcijski račun tožnice; z izpodbijanim sklepom z dne 23.6.2005, pa je tožena stranka tožnici odmerila stroške za zastopanje stranke C.C. v postopku za pridobitev azila v znesku 42.075,00 SIT in odločila, da se plačilo navedenega zneska opravi na podlagi računa v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa na transakcijski račun tožnice.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje navaja, da so predmet spora trije uvodoma navedeni izpodbijani sklepi, ki jih je tožena stranka oprla na določbe 4. odstavka 16. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) in na Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Pravilnik, Uradni list RS 103/2004), izdan na podlagi navedenih določb ZAzil. V skladu s 3. členom Pravilnika o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Pravilnik, Uradni list RS 103/2004) je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje v vseh treh izpodbijanih sklepih tožnici za opravljeno delo pravilno odmerila nagrado v polovični višini, določeni v veljavni Odvetniški tarifi. Navaja, da se za svetovalca za begunce lahko imenuje oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 3. odstavka 16. člena ZAzil. ZAzil ne določa med pogoji, v kakšni obliki te osebe sicer opravljajo svojo dejavnost oziroma kakšen poklic opravljajo, niti ne vsebuje določb, da se za svetovalca za begunce imenujejo odvetniki. Tožnica je bila imenovana za svetovalko za begunce kot posameznica in ne kot odvetnica. V 16. členu ZAzil predpisani pogoji za imenovanje svetovalcev za begunce veljajo za vse kandidate enako. Dejavnost svetovalcev kot je opredeljena v ZAzil pa je sicer po vsebini in obsegu enaka dejavnosti odvetnika v okviru opravljanja odvetniškega poklica, ki je opredeljen v Zakonu o odvetništvu. Zato sodišče ne more slediti stališču tožnice, ki je sicer vpisana v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije, da bi ji tožena stranka morala pri odmeri višine nagrade odmeriti nagrado v zvezi z delom, ki ga je opravila kot svetovalka za begunce v azilnih zadevah v skladu z Zakonom o odvetništvu in ne po Pravilniku. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnica utemeljeno ugovarja stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu z dne 5.7.2005, da se tožnici ne prizna stroškov, povezanih z vložitvijo ustavne pritožbe, ker da so po določbi 1. odstavka 4. člena Pravilnika, izdanega na podlagi 4. odstavka 16. člena ZAzil, svetovalci za begunce upravičeni do nagrade in povračila stroškov le do pravnomočno končanega postopka za pridobitev azila in se zato stroškov za dejanja, ki jih je tožnica opravila po pravnomočnosti (azilne) odločbe z dne 21.6.2004, ne prizna. Sodišče prve stopnje meni, da določbe 1. odstavka 4. člena Pravilnika, po kateri je svetovalec za begunce po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan toženi stranki predložiti obrazložen stroškovnik, ni mogoče razlagati brez upoštevanja 2. odstavka 16. člena ZAzil. Ta določba namreč opredeljuje oblike pravne pomoči, ki jo svetovalci za begunce nudijo prosilcem za azil na njihovo prošnjo, pri čemer je ena od oblik pravne pomoči tudi zastopanje v postopku (4. alinea 2. odstavka 16. člena ZAzil). Sodišče prve stopnje meni, da iz navedene določbe izhaja, da zakon ne postavlja časovne omejitve navedeni obliki pomoči. Zato je v tem delu tožbi ugodilo, navedeni sklep odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zoper izpodbijano sodbo sta vložili pritožbo tako tožena stranka kot tudi tožnica.

Tožena stranka se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, da se s tožbo izpodbijana odločba z dne 5.7.2005, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo predpise, na katere je oprlo svojo odločitev, zato je ta glede utemeljenosti tožbenega ugovora v zvezi z odmero nagrade in povračilom stroškov za vložitev ustavne pritožbe oziroma zastopanjem pred ustavnim sodiščem, napačna. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe 1. odstavka 4. člena Pravilnika ni mogoče razlagati brez upoštevanja drugega odstavka 16. člena ZAzil. Ni možno govoriti o neupravičenosti zavrnitve odmere nagrade in povračila stroškov za ustavno pritožbo zgolj zato, ker zakon zastopanja v postopku za pridobitev azila časovno ne omejuje. Da tožena stranka krije stroške zastopanja le do pravnomočno končanega postopka za pridobitev azila, izhaja tudi iz 4. odstavka 2. člena Pravilnika, ki določa obliko in vsebino pooblastila, s katerim se mora svetovalec za begunce izkazati. Toženi stranki zato ni jasno, na podlagi česa bi presojala ustreznost pooblastila za vložitev ustavne pritožbe, saj Pravilnik ne določa oblike in vsebine pooblastila za vložitev le-te iz razloga, ker svetovalec za begunce do nagrade in stroškov za omenjeno vlogo ni upravičen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba v celoti zavrne, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica vlaga pritožbo samo v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je določba 4. odstavka 16. člena ZAzil, ki daje "bianko pooblastilo pravilniku", da določi kriterije za plačilo svetovalcem za begunce v azilnih postopkih protiustavna saj se kriteriji lahko določijo le v zakonu. Pa tudi če bi zakon določal, da odvetniki za pravno zastopanje ne bodo plačani po Odvetniški tarifi, ampak le polovično, bi bila taka ureditev protiustavna, in sicer zaradi očitne diskriminatornosti do prosilcev za azil, katerim je pod takimi pogoji potem odvetniška pravna pomoč skoraj onemogočena, saj se prav zato odvetniki temu delu izogibajo, ter zaradi očitne diskriminatornosti do odvetnikov, ki so svetovalci za begunce, saj so za razliko od drugih odvetnikov za isto delo plačani polovico manj kot to določa Odvetniška tarifa. Navedena določba tudi ni skladna s 17. in 20. členom Zakona o odvetništvu. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti Odvetniško tarifo v celotni vrednosti, v zvezi s 17. in 20. členom Zakona o odvetništvu. Dejstvo, da zakonski pogoji za imenovanje svetovalcev veljajo za vse enako, še ne pomeni, da je potem njihovo delo potrebno enako plačati, ne glede na to ali so odvetniki ali ne. Če pritožbeno sodišče ne bo spoznalo izpodbijanih sklepov o odmeri stroškov tožene stranke za nezakonite že po načelu exceptio illegalis, po katerem sodišče pri sojenju ni vezano na nezakonite podzakonske predpise, temveč na ustavo in zakon, predlaga, da ta postopek prekine v skladu s 156. členom Ustave RS in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS, da to oceni protiustavnost 4. odstavka 16. člena Zakona o azilu, v vsakem primeru pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in jo spremeni.

Odgovori na pritožbe niso bili vloženi.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da se odpravi sklep tožene stranke z dne 5.7.2005, ni pravilna in ne temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do nagrade in povračila stroškov, povezanih z vložitvijo ustavne pritožbe ( ki jih je uveljavljala s stroškovnikom z dne 2.2.2005 za zastopanje stranke A.A. v azilnem postopku). Tožena stranka v obravnavani zadevi tožnici uveljavljanih stroškov v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe ni priznala, ker je menila, da so svetovalci za begunce upravičeni do nagrade in povračila stroškov v postopkih za pridobitev azila le do pravnomočno končanega postopka za pridobitev azila, pri čemer se je sklicevala na 1. odstavek 4. člena Pravilnika v zvezi z 4. odstavkom 16. člena ZAzil. ZAzil, ki je veljal v času odločanja, je v določbah 4. odstavka 16. člena določal, da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje iz sredstev proračuna RS, Pravilnik, izdan na podlagi navedenih določb ZAzil, pa je v 1. odstavku 4. člena določal, da je svetovalec za begunce po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan Ministrstvu za notranje zadeve predložiti obrazložen stroškovnik po posameznih postavkah, vključno z originalnim pooblastilom za zastopanje in dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost so nagrade in povračila stroškov.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da se tožnici ne priznajo uveljavljani stroški, povezani z vložitvijo ustavne pritožbe in da tožena stranka krije stroške (nagrada za opravljeno delo in stroški postopka) svetovalcem za begunce le do pravnomočno končanega postopka. Stroški se namreč lahko uveljavljajo le v tistem postopku, v katerem so nastali. V predloženem stroškovniku, ki ga je tožnica vložila po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila (1. odstavek 4. člena Pravilnika v zvezi z 4. odstavkom 16. člena ZAzil), je tožnica uveljavljala stroške, ki so nastali do pravnomočno končanega azilnega postopka in tudi stroške, povezane z vloženo ustavno pritožbo. Ker pa so stroški, povezani z vložitvijo ustavne pritožbe, nastali po pravnomočno končanem azilnem postopku, tožena stranka ni imela pravne podlage za priznanje tudi teh stroškov. ZAzil namreč ureja postopek za pridobitev azila in v zvezi s tem v 16. členu tudi določa, kakšno pravno pomoč nudijo svetovalci za begunce prosilcem za azil in tudi, da imajo svetovalci za begunce za opravljeno delo pravico do nagrade in povračila stroškov. Ne ureja pa ustavne pritožbe, ki je kot poseben institut za varstvo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin urejena v Zakonu o ustavnem sodišču. To pa pomeni, da o stroških, ki so nastali udeležencem v postopku pred ustavnim sodiščem, to pa je tudi vložitev ustavne pritožbe, Ustavno sodišče RS odloča v skladu z določbami Zakona o ustavnem sodišču. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodba v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5.7.2005, spremenilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožničino tožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V zavrnilnem delu izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je v vseh treh izpodbijanih sklepih odločila o nagradi za opravljeno delo v polovični višini, določeni po veljavni Odvetniški tarifi v skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi za takšno odločitev.

Po določbah Pravilnika (1. odstavek 3. člena), sprejetega na podlagi 4. odstavka 16. člena ZAzil, so svetovalci za begunce za opravljeno delo upravičeni do nagrade v polovični višini, določeni po veljavni Odvetniški tarifi, in do povračila stroškov v skladu z Odvetniško tarifo. Iz določb 16. člena ZAzil, ki je veljal v času odločanja, izhaja, da svetovalce za begunce imenuje minister, pristojen za pravosodje, iz vrst diplomiranih pravnikov, ki imajo opravljen pravniški državni izpit in ustrezne izkušnje na področju azila in begunskih zadev (3. odstavek), in da imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje, iz sredstev proračuna Republike Slovenije (4. odstavek). Res je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, in ni sporno, da je tožnica odvetnica, vendar niti ZAzil niti Pravilnik ne dajeta nobene podlage za njeno zatrjevanje, da bi bila zato, ker je po poklicu odvetnica, upravičena do nagrade za opravljeno delo svetovalke za begunce na drugi pravni podlagi kot velja za ostale svetovalce za begunce (Pravilnik). Zato sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da zakonski pogoji za imenovanje svetovalcev za begunce veljajo za vse enako in da so vsi svetovalci za begunce upravičeni do nagrade v polovični višini veljavne Odvetniške tarife, skladno s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika, ne glede na to, kakšen poklic sicer opravljajo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača tožničine pritožbene ugovore kot neutemeljene.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti 4. odstavka 16. člena ZAzil. Po 125. členu Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po 156. členu Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, ki v obravnavanem primeru ni bila sprejeta. Pritožbeno sodišče tudi ni štelo, da je Pravilnik nezakonit. Sicer pa lahko po določbi 2 stavka 2. odstavka 162. člena Ustave RS vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS, če izkaže pravni interes.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.