Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda roka oziroma naroka, ki se je pripetila stranki, zato ni mogoče zatrjevanih napak v zvezi z vročanjem vabila na narok uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na predlog za vrnitev v prejšnje stanje.“

II. V presežku se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjena I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v višini 228,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je 30. 10. 2017 podala predlog, naj sodišče v predmetni zadevi ponovno razpiše in opravi prvi narok oziroma predlog obravnava kot vrnitev v prejšnje stanje. Pove, da je sodišče 11. 10. 2017 opravilo poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, na katerem tožena stranka ni bila prisotna, saj vabila na narok ni prejela. Navaja, da vabila ni prejela, podpisa na povratnici v spisu pa ne pozna in ne ve, kdo jo je podpisal. Sklicuje se na predlagani dokaz z vpogledom v vse druge spise pri naslovnem sodišču, v katerih je udeležena kot stranka postopka, saj na povratnici ni podpisana oseba, pooblaščena za sprejem sodnih pisanj pri toženi stranki, niti drug njen zaposleni. Ponavlja, da s preverjanjem pri svojih zaposlenih ni uspela ugotoviti, čigav podpis je na povratnici. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bilo vabilo na prvi in poravnalni narok toženi stranki vročeno skladno s 133. členom ZPP, saj nek podpis na vročilnici še ne pomeni, da gre za podpis delavca tožene stranke, ki se je nahajal v pisarni oziroma na sedežu tožene stranke. Trdi, da nima na voljo dokaznega sredstva, s katerim bi lahko dokazala, da ji podpis ni poznan oziroma da ne gre za podpis njenega delavca. Meni, da bi morala biti dolžnost ugotavljanja pravilnosti vročitve na sodišču oziroma Pošti Slovenije. Po njenem mnenju je neutemeljeno zahtevati od tožene stranke, da razišče, kdo je podpisan na vročilnici. Zaradi napake pri vročanju ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem in je po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb postopka. Zatrjuje poseg v pravico do sodnega varstva. Meni, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo ponovno razpisati poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. Sporno se ji zdi, da je zaradi zamude naroka zaradi nevročitve vabila v slabšem procesnem položaju kot bi bila, če se po pravilni vročitvi vabila naroka iz opravičljivih razlogov ne bi udeležila. Soglaša, da v primeru nevročitve vabila toženi stranki ali napak pri vročanju ne gre za pravno stanje, ki bi dopuščalo formalno vrnitev v prejšnje stanje po določbi 120. člena ZPP, vendar se zavzema, da bi sodišče v takšnem primeru procesno kršitev odpravilo, dokler je to še mogoče (s ponovnim razpisom prvega naroka za glavno obravnavo). Trdi, da je s predlogom iz previdnosti predlagala vrnitev v prejšnje stanje, če bi se izkazalo, da je bila vročitev toženi stranki opravljena in je bil podpisnik vročilnice njen delavec. Trdi, da se sodišče v izpodbijanem sklepu s tem delom predloga in argumenti tožene stranke ni ukvarjalo. V primeru, da je sodišče smatralo, da napak pri vročanju ni bilo, bi po njenem mnenju moralo obravnavati podredni predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter se do razlogov za vrnitev v prejšnje stanje tudi opredeliti. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, meni, da izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prereka tudi odločitev sodišča o stroških. Meni, da odgovor tožnika na predlog tožene stranke ni pripomogel k odločitvi sodišča (podobno kot pri odločanju o povrnitvi stroškov za odgovora na pritožbo) zato je sodišče prve stopnje zmotno priznalo tožeči stranki 400 točk za odgovor na predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zatrjuje tudi zmotno višino, saj odvetniška tarifa pri delovnih sporih (tar. št. 15) sploh nima postavke za takšno procesno opravilo, pač pa je treba uporabiti tar. št. 19/5 v povezavi s tar. št. 18, kar bi v konkretnem primeru pomenilo 300 točk. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sklep lahko preizkusilo. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tega niti ne trdi za postopek po predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa za postopek o glavni stvari, ki pa še ni končan. Neutemeljen je tudi pavšalno uveljavljani očitek, da je bilo z izpodbijanim sklepom toženi stranki poseženo v ustavno pravico do sodnega varstva.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda roka oziroma naroka, ki se je pripetila stranki, zato ni mogoče zatrjevanih napak v zvezi z vročanjem vabila na narok uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje. Pravilno se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso v zvezi s tem vprašanjem, v pritožbi pa tožena stranka temu stališču niti ne nasprotuje oziroma priznava, da iz tega razloga vrnitev v prejšnje stanje po zakonu ni mogoča. 7. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na trditve tožene stranke iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da vabilo na poravnalni in prvi narok ni nikdar prišlo do zakonitega zastopnika tožene stranke ali prokurista, ki bi nato uredila udeležbo na naroku. Tožena stranka v zvezi z navedenim ni podala nobenih konkretnih trditev o upravičenem razlogu za zamudo naroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Upravičen razlog je pravni standard, katerega razlago poda sodišče in pomeni uporabo materialnega prava. Upravičenost vzroka pa mora sodišče utemeljiti na podlagi zatrjevanj stranke, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje in dokazanosti teh trditev in zatrjevanj nasprotne stranke in njenih dokaznih predlogov. Glede na to, da tožena stranka v zvezi z domnevno upravičenim razlogom za zamudo naroka ni podala nobenih trditev niti ni predlagala dokazov in tako sploh ni bilo mogoče presojati stopnje njene skrbnosti pri ravnanju s sodno pošiljko, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi se posebej opredeljevalo do trditev o tem, da tudi če je pošiljko podpisal kdo od zaposlenih pri toženi stranki, ta ni prispela do direktorja oziroma prokurista, ki naj bi bila edina pooblaščena za sprejemanje pošiljk. Samo zase pa dejstvo, da prejeta sodna pošiljka ni bila izročena direktorju oziroma prokuristu tožene stranke (tudi če bi bilo to dokazano), ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo naroka, tj. da zamuda ni zakrivljena.

8. Pritožnica nasprotuje tudi odločitvi o stroških. Utemeljeno se zavzema za to, da odgovor na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil potreben strošek za postopek. V ZPP v poglavju o vrnitvi v prejšnje stanje ni predvideno vročanje predloga nasprotni stranki v odgovor (drugače kot npr. pri predlogu za obnovo postopka - drugi odstavek 398. člena ZPP, odgovoru na pritožbo - 344. člen ZPP in odgovoru na revizijo prvi odstavek 375. člena ZPP), niti nasprotna stranka v primeru nevložitve odgovora na predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne trpi nikakršnih posledic, zato ne gre za vlogo, ki je potrebna za postopek. Glede na to tudi strošek sestave te vloge ni potreben strošek, zato je treba izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na stroške odgovora na predlog za vrnitev v prejšnje stanje, spremeniti tako, da te stroške krije tožnik sam (3. točka 365. člena ZPP).

9. V zvezi z odločitvijo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, pa niso podani pritožbeni razlogi niti ni pritožbeno sodišče našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v nespremenjeni I. točki (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroške, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

11. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).