Jedro

Sodišče pri zaslišanju priče na glavni obravnavi krši določbo prvega odstavka 331. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP (po splošnih vprašanjih se od priče zahteva naj pove vse, kar ve o zadevi), če priča le pove, da vztraja pri izpovedbi, ki jo je podala v preiskavi, sodnik (predsednik senata) pa nato prebere njeno izpovedbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 500,00 EUR odmerjeno sodno prakso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi istega zakonitega določila izreklo kazen sedem mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 1.287,42 EUR in na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 450,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja niso podane, zahteva v delu, v katerem uveljavlja kršitev pravice do obrambe ne izpolnjuje pogoja materialnega izčrpanja pravnih sredstev iz petega odstavka 420. člena ZKP, z navedbami pa vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec se o odgovoru državnega tožilca ni izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena se sme vložnik sklicevati samo, če ji ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kot kršitev zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče, mogoče obravnavati navedbo o načinu zasliševanja prič na glavni obravnavi. Obsojenec navaja, da sta se priči le sklicevali na svojo izpovedbo, podano v posameznih preiskovalnih dejanjih in je sodišče nujni izpovedbi nato prebralo. Navaja, da priča najprej izpove, nato pa sledijo vprašanja obeh strank in šele nato se lahko prebere izpovedba priče pred preiskovalnim sodnikom. Obsojenec zatrjuje kršitev prvega odstavka 331. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 241. člena ZKP (da sodišče od prič najprej zahteva, da same povedo kaj vedo o zadevi) in prvega odstavka 334. člena ZKP (ko priča konča svojo izpovedbo, se ji lahko postavljajo vprašanja, vprašanja postavlja najprej stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, nato nasprotna stranka in na koncu predsednik senata oziroma v skrajšanem postopku sodnik.

7. Pregled spisa pokaže, da je v zapisnikih o glavnih obravnavah zapisano, da sta priči J. H. in S. H. izpovedali, da vztrajata pri svojih izvedbah, ki sta jih podali v fazi preiskovalnih dejanj ter da je nato sodnica prečitala njuni izpovedbi. Iz zapisnikov pa je razvidno tudi, da so stranke pričam postavljale vprašanja. Po določbi prvega odstavka 331. člena ZKP se pri zasliševanju prič na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za njihovo zasliševanje med preiskavo, če v tem poglavju ni drugače določeno. Po prvem odstavku 241. člena ZKP se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, pri čemer je pričo treba vselej vprašati od kod ve to, o čemer priča. Ko priča konča svojo izpovedbo se ji po prvem odstavku 334. člena ZKP postavlja vprašanja. Sodišče je, ko je na opisan način opravilo zaslišanje prič, prekršilo navedeni določbi. Obsojenec pa zgolj z navedbami oziroma opisom tega, kako je zaslišanje prič na glavni obravnavi potekalo, ni izpolnil drugega pogoja, ki ga zakon zahteva pri uveljavljanju procesne kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj ni pojasnil vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe, zato z zahtevo v tem delu ne more uspeti.

8. Kot je opozoril že državni tožilec v odgovoru na zahtevo, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obsojenčevi zagovorniki niso uveljavljali kršitve pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca avtomobilske stroke (točka 4 sodbe sodišča prve stopnje). Pregled pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje je pokazal, da z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, ni bila uveljavljana kršitev pravice do obrambe, ki jo sedaj z navedbami, da bi ob postaviti drugega izvedenca bilo mogoče ugotoviti, da je bila škoda manjša, uveljavlja obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano, ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pa pomeni, da mora vlagatelj kršitev, ki jo uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Slednje v postopku s pritožbo ni bilo storjeno, zato Vrhovno sodišče obsojenčeve navedbe o kršitvi pravice do obrambe ni presojalo.

9. V pretežnem delu zahteve pa obsojenec ne zatrjuje kršitev zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče. S polemiziranjem z izpovedbama prič J. H. in S. H., kaj jima je ob prodaji avtomobila zatrjeval, trditvami, da ni nikoli zatrjeval, da avtomobil nima napak, s sklicevanjem, da je škoda napačno ugotovljena, da ni spravil oškodovanke v zmoto, ampak da zmota oškodovanke izvira iz nekega drugega razloga, da ne obstaja niti en sam dokaz, da je oškodovanko zapeljal v zmoto, da ni imel goljufivega namena ob sklenitvi posla, da škoda ni nastala, ker je bila kupnina z obrestmi vred vrnjena v izvršilnem postopku, uveljavlja, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona v izpodbijani sodbi, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, s tem pa razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Obsojenec se tudi ni strinja z izrečeno kazensko sankcijo. Nestrinjanje utemeljuje s splošnimi načeli kazenskega zakonika in z namenom kaznovanja. Trdi tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, in da je neutemeljeno štelo njegovo kaznovanost kot obteževalno okoliščino. Obsojenec z navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče je kazen izreklo v mejah predpisane kazni za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kazen tudi ni arbitrarno odmerjena. Obsojenec se ne strinja z vrsto izrečene kazenske sankcije in načenja vprašanje primernosti izrečene sankcije. Uveljavlja razlog po 374. členu ZKP, ki ga je mogoče uveljavljati v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji, ni pa mogoče tega razloga uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi v prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju tarifnih številk 7112 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje.