2. 12. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Mihaele Štern, Šmartno na Pohorju, ki jo zastopa Jernej Kokalj, odvetnik v Mariboru, na seji 2. decembra 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 377. člena, prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 501. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 1218/2008 z dne 12. 2. 2009 se ne sprejme.

3.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili zahtevek pritožnice za prepustitev dela zemljišča v hasnovanje. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo revizijo pritožnice kot nedovoljeno, ker je v tožbi navedena vrednost spornega predmeta po vmesnih denominacijah in spremembah valut znašala le 0,04 EUR in ni presegala mejnega zneska za dovoljenost revizije (4.172,93 EUR). Pojasnilo je, da je v zadevi treba uporabiti ZPP, ker se je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP v pravdi uporabljal že pred pravnomočnostjo, kar pomeni, da se mora uporabiti tudi za presojo dovoljenosti revizije.

2.Pritožnica zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča vlaga ustavno pritožbo. Navaja, da je Vrhovno sodišče prekršilo načelo pravne države iz 2. člena Ustave in ji kršilo pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica meni, da je izpodbijana odločitev oprta na protiustavno procesno zakonodajo, ki ji onemogoča učinkovito uveljavitev pravic. Trdi, da so njeni pravni predniki ob vložitvi tožbe leta 1987 navedli vrednost spora 100.000 DIN, na tej podlagi pa naj bi pritožnica utemeljeno računala na dovoljenost revizije. Po oceni pritožnice vrednost 0,04 EUR, ki jo je ugotovilo Vrhovno sodišče, ne more obveljati, saj gre za spor o gozdu s površino približno 4 ha in bi glede na to Vrhovno sodišče moralo uporabiti svojo "korekturno dolžnost". Poudarja, da so nižja sodišča vrednost spornega predmeta v zadevi razumela drugače (kot višjo vrednost) in da je sodišče prve stopnje to vrednost leta 1995 določilo s sklepom. Tako določeno vrednost, ki je postala pravnomočna, naj bi Vrhovno sodišče moralo upoštevati. Pritožnica meni, da je vrednost predmeta spora dejansko vprašanje, v katero (ko ga rešijo nižja sodišča) Vrhovno sodišče ne sme posegati, nasprotno stališče pa naj bi ustvarjalo resno grožnjo pravni varnosti in gotovosti, saj stranke vse do odločitve Vrhovnega sodišča ne bi bile gotove, kolikšna je ta vrednost. Izpodbijana odločitev naj bi bila arbitrarna in naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse. Vrhovno sodišče naj bi človekove pravice pritožnice prekršilo tudi s tem, da je njeno revizijo zavrglo samo, na podlagi protiustavnega 377. člena ZPP, ki pritožnici jemlje pravico do pritožbe in do sodnega varstva.

3.Skupaj z ustavno pritožbo pritožnica (pobudnica) vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 377., 498. in 501. člena ZPP. Te določbe naj bi bile v neskladju z 2., 14., 22., 23. in 25. členom Ustave ter s 6. in 13. členom EKČP. Člen 377 ZPP naj bi s tem, ko pooblašča Vrhovno sodišče, da zavrže nedovoljeno revizijo, revidentom jemal možnosti vložitve rednih ali izrednih pravnih sredstev. Pobudnica nadalje navaja, da prvi odstavek 498. člena in drugi odstavek 501. člena ZPP vnašata pravno negotovost v spore, ki so bili začeti in nepravnomočno zaključeni z izdajo odločbe sodišča prve stopnje pred uveljavitvijo ZPP. Meni, da je ureditev, ki neskladno, nesistematično in "dubiozno" določa pogoje za uporabo zakona za postopke, ki so bili začeti pred uveljavitvijo zakonske spremembe, v neskladju z načelom zaupanja v pravo in načelom pravne varnosti.

B. – I.

4.Pobudnica je (med drugim) navedla, da izpodbija 498. in 501. člen ZPP. Iz vsebine pobude izhaja, da izpodbija le prvi odstavek 498. člena in drugi odstavek 501. člena ZPP, zato je Ustavno sodišče opravilo preizkus le v tem obsegu.

5.Pobudnica uveljavlja neskladje prvega odstavka 498. člena in drugega odstavka 501. člena ZPP z načelom pravne države (2. člen Ustave) tako, da zatrjuje, da si določbi vsebinsko nasprotujeta, saj naj bi prvi odstavek 498. člena ZPP, v primerih, kot je njen, zahteval uporabo procesne zakonodaje, veljavne pred ZPP, drugi odstavek 501. člena ZPP pa istočasno izrecno pove, da se je navedena zakonodaja z dnem uveljavitve ZPP prenehala uporabljati. Glede na ustaljeno presojo Ustavnega sodišča je kršitev 2. člena Ustave mogoče utemeljevati tudi z obstojem notranjih neskladij v pravnem redu zaradi medsebojno neskladnih zakonskih določb. Iz načel pravne države namreč izhaja zahteva, da mora biti pravni red konsistenten in notranje usklajen in zato v njem ne sme biti antinomij. Kadar več predpisov ali več določb istega predpisa ureja isto materijo, jo morajo urejati tako, da so norme ne le v skladu z višjimi normami (vertikalna usklajenost), temveč tudi s pravnim redom v celoti (horizontalna usklajenost). V primeru morebitnih notranjih neskladij je naloga rednih sodišč, da z različnimi pravili razlage, ki so splošno sprejeta v pravni teoriji in uporabljana v pravni praksi, ugotovijo, katero pravo je treba uporabiti v konkretnem primeru. Vse dokler je medsebojna neskladja mogoče odpraviti z uporabo razlagalnih pravil, njihov obstoj ne pomeni kršitev načel pravne države.

6.Prvi odstavek 498. člena ZPP se glasi: "Če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih." Drugi odstavek 501. člena ZPP se glasi: "Z dnem, ko začne veljati ta zakon, se v Republiki Sloveniji preneha uporabljati zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77 – popr., 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88 – popr., 57/89, 20/90 in 27/90)."

7.Pobudnica zatrjuje, da izpodbijani določbi neskladno, nesistematično in "dubiozno" določata pogoje za uporabo ZPP za postopke, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo, zaradi česar so v neskladju z 2. členom Ustave. Vendar z navedbami v pobudi ne izkaže tega, da zatrjevanega neskladja ni mogoče rešiti z razlagalnimi pravili, in celo niti tega, da je obstoj zatrjevanega neskladja sploh mogoče prepričljivo utemeljiti. V obravnavanem primeru ni mogoče mimo dejstva, da tako sodna praksa kot teorija izpodbijani določbi razlagata poenoteno in da uporaba prehodnih določb ZPP v praksi ni prinesla posebnih težav. Tako npr. Vrhovno sodišče v sodbi št. III Ips 136/2006 z dne 21. 10. 2008 pojasnjuje, da se je ZPP začel 14. 7. 1999 (razen določb izvzetih s 499. členom ZPP) uporabljati v vseh postopkih, ki se še niso končali pred sodiščem prve stopnje, in da ni mogoče šteti, da je postopek na prvi stopnji končan ob uveljavitvi ZPP (prvi odstavek 498. člena ZPP), če je sicer pred tem časovnim trenutkom izdano odločbo prve stopnje sodišče druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ki je bilo ob uveljavitvi ZPP še v teku. Že iz enostavnega jezikovnega pomena izpodbijanih določb izhaja, da je drugi odstavek 501. člena ZPP splošno pravilo, ki pove, da se takoj začne uporabljati novi zakon, prvi odstavek 498. člena in 499. člen pa vsebujeta izjeme, ki povedo, kdaj se še naprej uporablja prejšnji postopkovni predpis oziroma se ne uporabljajo samo nekatere določbe ZPP.

8.Naloga Ustavnega sodišča ni, da se opredeli do vprašanja, ali je v prejšnji točki obrazložitve predstavljena razlaga izpodbijanih določb pravilna ali celo edina mogoča. To je v pristojnosti rednih sodišč, ki so dolžna zakone in druge predpise razlagati v skladu z ustaljenimi metodami razlage pravnih pravil. Vsekakor pa jezikovna jasnost izpodbijanih določb, kakor tudi dejstvo, da obstaja v sodni praksi njuna ustaljena koherentna in logična razlaga, zadošča za sklep, da so očitno neutemeljeni očitki pobudnice o neskladju prvega odstavka 498. člena ZPP in drugega odstavka 501. člena ZPP z 2. členom Ustave.

9.Pobudnica meni, da je 377. člen ZPP v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker revident proti sklepu o zavrženju revizije, ki ga izda Vrhovno sodišče, nima več pravnega sredstva. Določbe ZPP, ki se nanašajo na dovoljenost revizije in urejajo ravnanje z nedovoljeno revizijo, ne morejo biti v neskladju s pravico do pravnega sredstva. Več kot dvostopenjskega sodnega varstva Ustava namreč ne zagotavlja. Prav tako 377. člen Ustave ni v neskladju s pravico do sodnega varstva. Ustava v prvem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja le to, da bo o njegovih pravicah in dolžnostih odločalo sodišče; odločitev o tem, ali izredno pravno sredstvo v zadevi, o kateri sta se vsebinsko izrekli že sodišči dveh stopenj, izpolnjuje pogoje za meritorno obravnavo, ne more poseči v navedeno človekovo pravico.

10.Pobudnica sicer zatrjuje neskladje izpodbijanih določb ZPP tudi z drugimi določbami Ustave in EKČP, vendar pobude v tem delu ne utemelji, zato je ni bilo mogoče preizkusiti.

11.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

13.V skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Podpredsednik

[1]Vrhovno sodišče je uporabilo določbe ZPP, ki so bile v veljavi pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – ZPP-D).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-303/08 z dne 11. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 14/10) in sklep Ustavnega sodišča št. Up-129/09, U-I-24/09 z dne 30. 9. 2010.

[3]Podobno v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-303/08.

[4]Enako Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 697/2003 z dne 14. 07. 2004 in v sklepu št. II Ips 138/2004 z dne 7. 10. 2004.

[5]Da ni upoštevno, da je bila v času veljavnosti starega zakona na prvi stopnji izdana sodba, ki je bila kasneje razveljavljena (in se v zadevi uporablja ZPP) tudi A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 753.